Jedro

Če iz pogodbe izhaja drugačna obveznost za plačilo NUSZ kot iz zakona, to ne more biti podlaga za izdajo odločbe, temveč zgolj za (civilnopravni) zahtevek med strankama pogodbe.

Izrek

Tožba zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4224-22489/2012-061F z dne 10. 4. 2012, se zavrne.

Tožba zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4224-22625/2013-061F z dne 18. 4. 2013, se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4224-22489/2012-061F z dne 10. 4. 2012, tožnici odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2012, od stanovanja v stanovanjskem objektu na naslovu ..., v višini 45,88 EUR.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim navaja, da mora po določbah 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84) nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča ali stavbe oziroma dela stavbe. Na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je predložila tožnica, ugotavlja, da je tožnica užitkarica in s tem neposredna uporabnica stanovanja. Glede na navedeno zakonsko določbo je s tem tudi plačnica NUSZ, njeno pogodbeno razmerje z lastnico stanovanja pa ni predmet tega postopka.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je že v letu 1995 sklenila pogodbo, s katero je predmetno stanovanje prodala A.A., zase pa je pridržala pravico dosmrtne služnosti brezplačnega prebivanja v stanovanju. Po tej pogodbi je tožnica dolžna plačevati vse tekoče stroške vzdrževanja in obratovalne stroške, kamor NUSZ ne sodi, lastnica stanovanja A.A. pa vse davke in druge dajatve, torej tudi NUSZ. Od leta 1995 do leta 2011 je toženka NUSZ tudi dejansko odmerjala v skladu s tem.

Tožnica meni, da je imetnica pravice razpolaganja in s tem zavezanka za plačilo NUSZ lastnica stanovanja, kar izhaja tudi iz 62. člena ZSZ/84, kjer je med taksativno naštetimi zavezanci za plačilo NUSZ na prvem mestu naveden imetnik razpolaganja oziroma lastnik stanovanja. Tožnica s stanovanjem ne more razpolagati, lastnica pa, poleg tega je lastnica v stanovanju občasno, po nekaj dni na mesec, tudi prebivala. To pomeni, da je bila lastnica stanovanja hkrati tudi njegova neposredna uporabnica in iz tega naslova zavezana za plačilo NUSZ. Tožnica meni še, da bi morala toženka upoštevati 3. in 4. člen kupoprodajne pogodbe, v katerih sta se z lastnico stanovanja dogovorili o plačilu davkov, dajatev in stroškov v zvezi z lastništvom.

Dodaja še, da „enako velja za leto 2013“, ko je prejela odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4224-22625/2013-061F z dne 18. 4. 2013. Iz navedenih razlogov sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijani odločbi odpravi, toženki naloži izdajo nove odločbe, v kateri bo kot zavezanka za plačilo NUSZ za predmetno stanovanje določena A.A., in vračilo že plačanega NUSZ skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa naj toženki naloži tudi povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, ki se nanašajo na obravnavani zadevi, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

Tožba zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4224-22489/2012-061F z dne 10. 4. 2012 ni utemeljena.

Obveznost plačila NUSZ je določena v 6. poglavju ZSZ/84, ki se v tem delu uporablja v skladu s 5. točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, ZSZ). Navedena ureditev ostaja nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti določb ZUreP-1 glede plačevanja NUSZ.

Po prvem odstavku 62. člena ZSZ/84 mora NUSZ plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Med strankama je sporno, ali je treba na podlagi navedene zakonske definicije v obravnavani zadevi za zavezanko za plačilo NUSZ šteti lastnico stanovanja ali pa tožnico, ki ima na tem stanovanju služnost stanovanja, ter ali na določitev zavezanke vplivajo določbe njune medsebojne pogodbe.

V skladu s 63. členom ZSZ/84 se v postopku za odmero NUSZ uporabljajo določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki v prvem odstavku 4. člena pod naslovom načelo zakonitosti v davčnih zadevah določa, da davčni organ odloča v okviru in na podlagi mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, zakonov in splošnih aktov (…). V obravnavani zadevi to pomeni, da je toženka dolžna zavezanko za plačilo NUSZ določiti na podlagi zakona, ne pa civilnopravne pogodbe, ki se nanaša le na razmerja med njenima strankama. Povedano drugače: če iz pogodbe izhaja drugačna obveznost za plačilo NUSZ kot iz zakona, to ne more biti podlaga za izdajo odločbe, temveč zgolj za (civilnopravni) zahtevek med strankama pogodbe.

ZSZ/84 v prvem odstavku 62. člena kot zavezanca za plačilo NUSZ opredeljuje neposrednega uporabnika zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. V nadaljevanju te določbe so v oklepaju kot take osebe sicer našteti imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora in imetnik stanovanjske pravice, vendar iz zakonskega besedila ni mogoče sklepati, da bi bili s tem zavezanci izčrpno določeni oziroma taksativno našteti, temveč gre le za naštevanje primerov, ki naj dodatno pojasnijo temeljno opredelitev zavezanca kot neposrednega uporabnika. Pri tem pa je treba upoštevati, da je ZSZ/84 nastal v pravnem sistemu, ki je bil bistveno drugačen od sedanjega, kar je pomenilo drugačno vsebino nekaterih od naštetih pravnih razmerij. To pomeni, da je njihova uporabnost pri razlagi pojma „neposrednega uporabnika“ v sodobnem pravnem kontekstu omejena.

Sodišče se je zato oprlo na vsebino tega pojma, kot izhaja iz novejše upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sodbi X Ips 1180/2004 z dne 29. 5. 2008 in X Ips 847/2004 z dne 11. 9. 2008), po kateri je neposredni uporabnik tisti, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe stavbe ali dela stavbe, in sicer neglede na to, ali nepremičnino tudi dejansko uporablja. Med strankama ni sporno, da ima tožnica na predmetnem stanovanju služnost stanovanja in da v tem stanovanju dejansko tudi stanuje. S tem tožnica ustreza navedeni opredelitvi neposrednega uporabnika, po drugi strani pa zaradi njene služnosti lastnica stanovanja nima pravice (torej pravne možnosti) uporabe stanovanja in je zato ni mogoče šteti za zavezanko za plačilo NUSZ.

Glede na navedeno tožbena navedba, da je lastnica v predmetnem stanovanju občasno bivala, ni pravno pomembna za odločitev v zadevi, poleg tega pa tožnica tega ni navajala že v upravnem postopku, temveč šele v upravnem sporu. Pri tem ne navaja, da tega dejstva ne bi imela možnosti navajati že v upravnem postopku, zato gre za nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče ne sme upoštevati pri odločanju (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Iz navedenih razlogov je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je bila med strankama sporna izključno uporaba zakona, je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Tožba zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4224-22625/2013-061F z dne 18. 4. 2013, ni dovoljena.

Po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

Zoper navedeno odločbo z dne 18. 4. 2013 je bila dovoljena pritožba (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2 v zvezi s prvim odstavkom 13. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Kot izhaja iz upravnih spisov, je tožnica pritožbo vložila prepozno, zato jo je prvostopenjski organ zavrgel s sklepom z dne 24. 7. 2013, zoper katerega ni bila vložena pritožba. Tudi tožnica v zvezi s to odločbo ne navaja ničesar drugega, zato je sodišče tožbo v tem delu v skladu z navedeno določbo ZUS-1 zavrglo.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.