Jedro

Za napredovanje v naziv svetnik morajo biti izpolnjeni predpisani pogoji.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 3.9.2003, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek na podlagi 2. odstavka 60. člena ZUS. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za napredovanje v naziv svetnik.

Sodišče prve stopnje je uvodoma ugotovilo, da je bil predlog za napredovanje v naziv vložen pred uveljavitvijo Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Uradni list RS, št. 64/96, 33/00 in 101/00, v nadaljevanju Pravilnik 2), torej v času veljavnosti Pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92 in 54/93, v nadaljevanju Pravilnik 1). V 19. členu Pravilnika 2 je določeno, da se vloge za napredovanje, vložene do uveljavitve Pravilnika 2, obravnavajo po določbah Pravilnika 1, razen če so določbe Pravilnika 2 za prosilca ugodnejše. S prvostopno sodbo z dne 9.7.2003 je toženi stranki naložilo, da mora kritično preveriti dejstva in v ponovnem postopku razjasniti, ali gre pri tožniku za eno ali dvoletno obdobje članstva v programskem svetu, ugotoviti za članstvo v katerem programskem svetu gre ter določiti, v katero alineo konkretnega razdelka iz Pravilnika je treba uvrstiti tožnikovo strokovno delo, ugotoviti pa mora tudi, ali je treba uporabiti Pravilnik 1 ali Pravilnik 2, ker mora uporabiti za tožnika ugodnejši predpis. V nadaljevanju je ugotovilo, da se tožena stranka ni držala njegovih navodil v sodbi z dne 9.7.2003 in je le ponovila obrazložitev, ki jo je podala že v svoji prejšnji odločbi. Tako obrazložene odločbe pa sodišče ne more preizkusiti, ker v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo obrazložila, zakaj članstva v programskem svetu ni mogoče umestiti v razdelek c) 18. člena Pravilnika 1, vendar z odgovorom na tožbo ni mogoče pojasnjevati tega, kar bi morala vsebovati obrazložitev. S tako nepopolno obrazložitvijo je kršena določba 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 70/99, 80/00 in 52/02) ter onemogočeno učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do pravnega sredstva. Zato je prvostopno sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek z enakimi napotki kot v prejšnji sodbi.

Tožena stranka vlaga zoper prvostopno sodbo pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Navaja, da niti Pravilnik 1 niti Pravilnik 2 ne vsebujeta določbe, po kateri bi se članstvo v kateremkoli programskem svetu štelo v dodatno strokovno delo. Zato za tožnika velja zadnji odstavek 18. člena Pravilnika 1, kjer je določeno, da drugo dodatno strokovno delo ravnatelja točkuje predstojnik organizacijske enote Zavoda RS za šolstvo. V tem primeru je tožena stranka ravnala v korist tožnika, ko je uporabila zanj ugodnejši predpis, saj bi uporaba Pravilnika 2 pomenila, da tožnik ne bi prejel točk za to delo, saj ga ni mogoče umestiti v določbe Pravilnika 2. Zadnji odstavek 18. člena Pravilnika 1 pa tožniku omogoča uveljavljanje spornega dela. Zato je tožena stranka menila, da dodatno ugotavljanje dejanskega stanja ni potrebno, saj se vrednotenje po navedeni določbi 18. člena Pravilnika 1, ki ga je opravil predstojnik organizacijske enote Zavoda RS za šolstvo, enako kot vrednotenje tožnika samega v predlogu za napredovanje, to je 2 točki. Šele kasneje v tožbah je tožnik za to delo zahteval 3 točke. Vztraja pri tem, da članstva v programskem svetu ni mogoče umestiti v c) razdelek 18. člena Pravilnika 1, ki govori o enoletnem razvojno raziskovalnem in drugem strokovnem delu v povezavi z Zavodom RS za šolstvo in šport, višjo in visoko šolo, ki izobražuje kadre za področje šolstva, in drugimi vzgojnoizobraževalnimi zavodi, pedagoškim inštitutom, Andragoškim centrom RS in drugimi raziskovalnimi zavodi. V celoti je seznanjena z dejavnostjo programskega sveta. Te dejavnosti pa ni mogoče uvrščati v razvojno raziskovalno dejavnost in se zato ne more vrednotiti s 3 točkami. Ob tem omenja umestitev spornega dodatnega strokovnega dela v veljavnem Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 54/2002, v nadaljevanju Pravilnik 3), ki v 32. alinei b razdelka z 2 točkama vrednoti štiriletno sodelovanje v programskem svetu za vsebinski izbor programov spopolnjevanja. Tožnik je v svojem predlogu za napredovanje v naziv svetnik uveljavljal 58 točk, od tega 12 po razdelkih od c) do e) 18. člena Pravilnika 1, kar pomeni, da z opravljenim dodatnim strokovnim delom ni zadostil pogojem iz 5. alinee 7. člena Pravilnika 1, ki za napredovanje v naziv svetnik zahteva najmanj 38 točk iz različnih vrst drugega strokovnega dela, od tega najmanj 18 točk iz c), č), d) ali e) točke 18. člena Pravilnika 1. Zato ne more napredovati v želeni naziv. Tožena stranka se je v obrazložitvi sporne odločbe natančno opredelila do vseh dokazov glede dodatnega strokovnega dela, poleg tega pa je natančno pojasnila dejstva in dokaze glede spornega članstva v programskem svetu. Zato meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje iz sporne odločbe in zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo prvostopnega sodišča razveljavi.

Tožnik v odgovoru na pritožbo meni, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da bi morala tožena stranka dodatno raziskati dejansko stanje. Že samo trajanje članstva v programskem svetu je drugačno, kot je navedeno v izpodbijani odločbi. Bil je član programskega sveta ob njegovi ustanovitvi, ko se je sistem napredovanja šele uveljavljal, zato ni smiselna primerjava s sedanjim stanjem, saj je med tem poteklo več kot 10 let. Iz nalog programskega sveta, ki jih je navedel v tožbi, se da razbrati, da je šlo pri delu v tem svetu za drugo strokovno delo v povezavi z Zavodom za šolstvo in drugimi zavodi, o čemer pa govori prav c) razdelek 18. člena Pravilnika 1. Obravnava njegovega napredovanja ni bila v skladu s siceršnjo prakso tožene stranke, ki je v drugih primerih, kadar vloge niso popolne oziroma število točk ne ustreza, redno pozvala delavce, da naj vlogo dopolnijo. Taka praksa velja še danes. Zato sklicevanje tožene stranke na oceno predstojnika Zavoda za šolstvo in na njegovo lastno oceno ne ustreza njeni lastni praksi. Nikoli ni bil pozvan na dopolnitev vloge, temveč je bil v nasprotju s prakso preprosto imenovan v nižji naziv, ki ga pa ni zahteval. Sodišče je že trikrat v devetih letih odločilo enako, vendar je tožena stranka vsakič le ponovila svojo odločbo, tokrat pa se je prvič pritožila.

Pritožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov obravnavane zadeve je razvidno, da je tožnik dne 1.7.1994 na toženo stranko vložil zahtevo za napredovanje v naziv svetnika. Oprl jo je na 4. člen Pravilnika 1. V vlogi je svoje delo točkoval v skladu s Pravilnikom 1 in v točki b) na tretji strani svoje vloge navedel kot relevantno okoliščino za ocenjevanje napredovanja tudi "b) enoletno članstvo v programskem svetu - 2 točki". V upravnih spisih je tudi predlog predstojnika Sektorja za svetovanje organizacijske enote Ljubljana Zavoda RS za šolstvo in šport kot organa v sestavi Ministrstva za šolstvo in šport z dne 22.12.1994, in sicer je predlagano, da se tožnik imenuje v naziv svetovalec. Pri tem je bilo njegovo strokovno delo v skladu z 18. členom Pravilnika 1 ovrednoteno skupno s 43. točkami, in sicer po razdelku 18/a - 11 točk, razdelku 18/b - 20 točk in 18/c - 12 točk, pri čemer je kot razlog za pridobitev 2 točk navedeno, da je bil dve leti član Sveta za izbor in vrednotenje programov izobraževanja predšolskih in drugih strokovnih delavcev v osnovnem in srednjem šolstvu.

V izpodbijani odločbi je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča pravilno pojasnila, zakaj je za napredovanje tožnika uporabila Pravilnik 1, namreč zato, ker po Pravilniku 2 članstva v programskem svetu sploh ne bi bilo mogoče upoštevati kot strokovno delo. V zadnjem odstavku 18. člena Pravilnika 1 pa je mogoče tako strokovno delo upoštevati, in sicer tako, da to točkuje predstojnik ustrezne organizacijske enote Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, kar je v obravnavanem primeru bilo tudi storjeno, saj je bilo to tožnikovo delo ovrednoteno z 2 točkama po b) razdelku 18. člena Pravilnika 1, kakor je to svoje članstvo v svoji vlogi ovrednotil tudi tožnik sam. Torej se je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi opredelila do tega, kateri pravilnik je za tožnika ugodnejši. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ustrezno pojasnila, zakaj in na kakšen način se vrednoti članstvo v programskem svetu, torej za ravnatelja z oceno predstojnika ustrezne organizacijske enote Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, ki je to tožnikovo delo ocenil z 2 točkama, enako kot tožnik. Pojasnila je tudi, da ni potrebno dodatno raziskovanje dejanskega stanja, saj se pri odločanju tožena stranka opira na določbe Pravilnika 1, v katerem pa je določeno, da se v spornih primerih upošteva vrednotenje predstojnika zavoda. Po presoji pritožbenega sodišča dodatno ugotavljanje dejanskega stanja ni potrebno tudi zato, ker se ocena tega dela, ki si jo je dal tožnik,in ocena zavoda, ne razlikujeta. Tožnik tudi nima pravne podlage za to, da je svojo oceno kasneje spremenil. Tudi ni podlage za zahtevo, da bi mu morali vlogo poslati v dopolnitev, saj je bila sestavljena v skladu s Pravilnikom 1, pri čemer pa število točk, ki jih je izračunal tožnik sam, ni zadoščalo za napredovanje v naziv svetnik.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tožene stranke v skladu z 210. členom ZUP in da na ta način tudi omogoča tožniku učinkovito uveljavljanje njegovih pravic.

Pritožbeno sodišče meni, da je pritožba tožene stranke utemeljena, sodba prvostopnega sodišča pa nepravilna in nezakonita, saj je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi izhajalo iz napačne razlage materialnega prava, to je Pravilnika 1 in Pravilnika 2, zaradi česar je dejansko stanje zmotno in nepopolno uporabilo in na tej podlagi napačno sklenilo, da so kršena pravila ZUP.

Ker torej po presoji pritožbenega sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe tožene stranke ni nepopolna in ker pritožbeno sodišče meni, da je treba pri odločanju o napredovanju tožnika upoštevati določbe Pravilnika 1, je pritožbi tožene stranke ugodilo in je na podlagi 76. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo torej moralo prvostopno sodišče odločiti o tožnikovi tožbi glede na napotke pritožbenega sodišča v tem sklepu.