Jedro

Predpostavka za izpraznitveni zahtevek je (nezakonito) zasedanje stanovanja (tako po 50. členu prej veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih, ki je štel za nezakonito vselitev tudi primer, ko je vseljeni sicer razpolagal z odločbo o dodelitvi stanovanja, se je pa vselil pred izpolnitvijo pogojev po 47. členu istega zakona - pred podpisom izjave o načinu uporabe stanovanja, kot po 58. členu stanovanjskega zakona, po katerem je uporaba stanovanja brez sklenitve najemne pogodbe nezakonita). Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje (po katerem se toženec v sporno stanovanje sploh ni vselil in v njem ne živi), tako ni dajalo podlage za ugoditev tožničinemu tožbenemu zahtevku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se mora toženec izseliti iz enosobnega stanovanja v C.in ga praznega izročiti tožeči stranki, ker je ugotovilo, da se toženec v sporno stanovanje sploh ni vselil in da v njem stanujeta njegova otroka.

Pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita. V reviziji ponavlja, da je prepričana, da je bila odločba o dodelitvi stanovanja izdana tožencu po 13.8.1991 in ne 17.6.1991. Sodišče ne bi smelo verjeti tožencu, njegovi bivši ženi in priči R. T. in tudi prezreti ne bi smelo, da sta zapisnik in odločba z dne 17.6.1991 napisana z isto pisavo. Toženec je dejansko dobil sporno stanovanje po 25.6.1991 od organa JLA, ki po navedenem datumu ni imel več pravice dodeljevati stanovanja. Sicer pa je nesporno, da toženec stanovanja sploh ni začel uporabljati, medtem ko sta bila toženčeva otroka uporabnika njegovega dvosobnega stanovanja.

Toženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožencu sporno stanovanje sicer dodeljeno 17.6.1991 (z odločbo Garnizijske komande v C.), da pa se vanj sploh ni vselil in da živi v Srbiji. Izpraznitveni zahtevek zoper toženca je zato zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tako sodbo potrdilo.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zavrnili tožničin tožbeni zahtevek. Namreč predpostavka za izpraznitveni zahtevek je (nezakonito) zasedanje stanovanja (tako po 50. členu prej veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih, ki je štel za nezakonito vselitev tudi primer, ko je vseljeni sicer razpolagal z odločbo o dodelitvi stanovanja, se je pa vselil pred izpolnitvijo pogojev po 47. členu istega zakona - pred podpisom izjave o načinu uporabe stanovanja, kot po 58. členu stanovanjskega zakona, po katerem je uporaba stanovanja brez sklenitve najemne pogodbe nezakonita). Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje (po katerem se toženec v sporno stanovanje sploh ni vselil in v njem ne živi), tako ni dajalo podlage za ugoditev tožničinemu tožbenemu zahtevku. Vsa nadaljnja revizijska izvajanja, ki presegajo navedena pravna izhodišča, so odveč, v pretežnem delu, ki obravnavajo dokazno oceno nižjih sodišč, pa so sploh nedopustna (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pred sodiščema nižjih stopenj, je moralo neutemeljeno revizijo tožnice zavrniti (393. člen ZPP).