Jedro

Odločitev toženca je v skladu z namenom podeljene diskrecije, saj niti zakon niti podzakonski predpis ne urejata vseh možnih položajev, ampak tožencu omogoča, da glede na številne življenjske primere ustrezno odloča o izredni denarni socialni pomoči v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tožnici niso bile izkazane izjemne okoliščine, ki so potrebne za priznanje izredne denarne socialne pomoči.

Morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb v predsodnem upravnem postopku sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil (Centra za socialno delo) oziroma državnega organa. Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje toženca takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.

Izrek

I.Pritožba tožnice zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Pritožbi zoper sklep o popravi in dopolnitvi sodbe se zavrneta in se potrdita izpodbijani sklep o popravi sodbe in sklep o dopolnitvi sodbe.

III.Stroške pritožbenega postopka nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ... z dne 9. 5. 2025 in št. ... z dne 25. 3. 2025 in da se tožnici prizna pravica do izredne denarne socialne pomoči za nakup kurilnega olja v višini 494,84 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2025 dalje do plačila pod izvršbo in na plačilo nepremoženjske škode v višini 2.500,00 EUR od izdaje sodbe do izplačila pod izvršbo ter da se tožnici povrnejo materialni in nematerialni stroški v višini 65,00 EUR.

2.Sodišče je z izpodbijanima sklepoma sklenilo, da se sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. "II 639/2025" z dne 3. 11. 2025 v uvodu nadomesti s pravilno opravilno številko "II Ps 693/2025" in v izreku sodbe pred prvim odstavkom doda še I. in doda nov drugi odstavek, št. II., ki se glasi: II. "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 367,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila" ter se v obrazložitvi sodbe za 10. točko doda nova 11. točka. V ostalem je pustilo odločbo nespremenjeno.

3.Zoper sodbo in sklepa o popravi in dopolnitvi sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, predloga za popravo in dopolnitev sodbe pa zavrne.

4.Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je sodišče selektivno in nepopolno dokazno presodilo ter prezrlo pomembne dokaze, ki so potrjevali, da tožnici v celoti pripada zahtevana izredna denarna socialna pomoč. Izrek je nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, sodba nima razlogov oziroma niso navedeni razlogi o odločilnih dejstev. Pri tožnici je bila IDSP zavrnjena iz razloga, ker živi s hčerko in si stroške delita, kar je v nasprotju z veljavno zakonodajo. Po zakonu se šteje za samsko osebo brez moža in hčere. Referentka je napačno upoštevala, da je potrebno upoštevati še hči, saj je hči polnoletna, ki je ni dolžna preživljati in je po 10. členu ZUPJS samska oseba, zato je potrebno ugotavljati samo njene prejemke. Odločitev je kontradiktorna, saj kljub temu, da ugotavlja, da je tožnica samska, šteje še hči pri stroških. Spregledano je dejstvo, da se denarna socialna pomoč lahko dodeli ponovno, če so okoliščine, ki so podlaga za dodelitev in določitev višine denarne socialne pomoči, v vmesnem obdobju od priznanja nespremenjene. Tožnica je ponovno vložila vlogo po poteku 6 mesecev od prve dodelitve oktobra 2024 za dodelitev IDSP, ker se materialno stanje ni spremenilo oziroma se je še poslabšalo, saj se je varstveni dodatek v leto 2026 znižal za 50,00 EUR. Sodišče je zavestno prezrlo pomemben dokaz, da tožnica kot samska oseba z zmanjšanimi dohodki (varstveni dodatek) ni mogla pokriti stroškov kurilnega olja. Napačno je uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče seštevalo lansko IDSP, ker je tožnica podala novo vlogo po šestih mesecih od prve odločbe, kot določa 3. točka 33. člena ZSVarPre. Nenazadnje pa občinska pomoč v višini 200 l olja ne zadostuje za kurilno sezono. Seštevanje prejšnje IDSP in občinske pomoči nima podlage v zakonu. Sodišče tožnici ni omogočilo enakopravne obravnave, saj ni upoštevalo njenih odgovorov na ključne očitke toženca. Toženka je pred sodno obravnavo izsiljevala tožnico naj umakne tožbo, kar je kaznivo dejanje. Nenazadnje je tožnica dokazala z izjavami, da ji je CSD A. povzročil škodo, ki jo je dolžan povrniti. Gre za obrnjeno dokazno breme, zato je toženka dolžna dokazati, da odškodninska odgovornost ni nastala, ne pa kot sodišče zmotno navaja, da je dokazno breme na strani tožnice. Pritožbeno sodišče naj samo odloči in ne vrača prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, saj gre za enostavno dopolnitev in bi bil predolg postopek, da bi bila tožnici priznana zahtevana IDSP. Ker tožnica ni odvetnica zahteva povračilo materialnih stroškov pripravljalnih vlog zgolj v višini 195,00 EUR.

5.4. Tudi zoper sklepa o popravi in dopolnitvi sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Zmoto je mogoče popraviti s pritožbo in ne z dopolnilnim sklepom. S sklepom sodnica stroškov zagotovo ni priznala, ker so nezakoniti. Ker je bila sodba že izdana, je prišlo do litispendence, zato se vse pomanjkljivosti lahko izpodbijajo samo v pritožbi in ne popravijo s sklepom o popravi in dopolnitvi sodbe. Gre za nova dejstva, ki jih sodba ne omenja. Toženka ji je že pred obravnavo grozila naj umakne zahtevo za povrnitev stroškov in je sporno, kako je vedela, da bo v tem sporu tožbeni zahtevek zavrnjen. Tudi sodna praksa je takšna, da se po ZDSS-1 ogroženim ne obračunavajo stroški, niti takse, ker jim položaj slednjega ne dovoljuje.

6.5. Pritožba zoper sodbo in pritožbi zoper sklep o popravi in dopolnitve sodbe niso utemeljene.

6.Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s 366. členom ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do pavšalno očitanih kršitev.

O pritožbi zoper sodbo

7.Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba je utemeljena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja.

Glede izredne denarne socialni pomoči

8.Sodišče ni zagrešilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodna odločba ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti. V obrazložitvi so navedeni jasni razlogi o odločilnih dejstev, ki med seboj ali z izrekom niso v nasprotju. Sodišče je ustrezno obrazložilo, da v tem primeru niso podani pogoji skladno s tretjim odstavkom 33. člena ZSVarPre, ki bi utemeljevali priznanje zahtevane izredne denarne socialne pomoči. Obrazložitev zadošča standardom iz 22. člena Ustave RS in so v zvezi s tem pritožbene navedbe neutemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotovilo vseh relevantnih okoliščin, bistvenih za odločitev v tej zadevi, kot bo pojasnjeno.

9.Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo toženca z dne 9. 5. 2025, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo CSD z dne 25. 3. 2025, da tožnica do izredne denarne socialne pomoči ni upravičena. Ugotovljeno je bilo, da se tožnici glede na to, da je v obdobju kurilne sezone 2024/2025 že dvakrat prejela pomoč za isti namen v skupni višini 716,25 EUR, izredna denarna socialna pomoč ne dodeli.

10.Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 33. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). Ta določa, da se kot posebna oblika denarne socialne pomoči lahko dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla vplivati ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali z lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Za dodelitev izredne denarne socialne pomoči mora biti izpolnjen vsaj eden od alternativno predpisanih pogojev. Pri materialni ogroženosti gre za pravni standard, ki se ugotavlja glede na okoliščine vsakokratnega primera. O izredni denarni socialni pomoči organ v skladu z drugim odstavkom 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odloča o mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Gre za diskrecijsko odločanje. Dodeljena izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, do katere je prišlo zaradi nastalih izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, pa jih samska oseba z lastnimi dohodki ne more pokriti. V vsakem konkretnem primeru je potrebno ugotoviti, ali je vlagatelj materialno ogrožen in ali se je v takšnem položaju znašel iz razlogov, na katere ni mogel ali ne more vplivati oziroma ali ima izredne stroške za preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti. Šteje se, da se samska oseba lahko preživlja, če ima na razpolago sredstva v višini minimalnega dohodka, določenega v 8. členu ZSVarPre.

11.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre za izpolnjenost dejanskega stana iz 33. člena ZSVarPre in da pri ugotavljanju materialnega položaja tožnica ni bila obravnavana kot samska oseba. Tako iz izpodbijanih odločbah kot iz dokaznega postopka je razvidno, da je bila tožnica pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevana kot samska upokojena oseba, ki prejema pokojnino iz tujine v višini 526,35 EUR, kot prejemnica varstvenega dodatka v višini 186,42 EUR ter solastnica nepremičnine, v kateri živi skupaj s polnoletno hčerko, ki je prejemnica denarne socialne pomoči. Sodišče v 7. točki obrazložitve pojasnjuje da pri ugotavljanju materialnega položaja niso bili upoštevani dohodki in prejemki polnoletne hčere, temveč je bilo pri utemeljitvi diskrecijske presoje toženca navajano stališče pritožbenega sodišča v zadevi Psp 53/2018, da stroški ogrevanja kot taki spadajo med tekoče stroške, ki se jih lahko načrtuje, za pokritje katerih tožnica prejema lastne dohodke in varstveni dodatek.

11.Omenjeno je bilo, da tožnica ne biva sama in se strošek ogrevanja deli na dve osebi. Ključna je ugotovitev sodišča v 7. točki obrazložitve, da ima pri priznanju izredne denarne socialne pomoči Center za socialno delo pri svoji odločitvi pravico do prostega preudarka (diskrecijsko pravico) v okviru meja zakonskega besedila in podzakonskega predpisa. Upoštevajoč, da v isti hiši biva s polnoletno hčero, ki je ni več dolžna preživljati, jo je štelo kot samsko osebo po določbi 10. točke 10. člena ZUPJS, za katero pride v poštev uporaba določbe 3. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre. Med drugim je zgolj povzeto, da si tožnica z materjo lahko deli stroške ogrevanja, kar pa ni predstavljalo bistvenega razloga za odločitev. Kot nosilni razlog za odločitev sodišča in pred tem toženca je, da je tožnica za nakup kurilnega olja že v mesecu oktobru prejela izredno denarno socialno pomoč v višini 400,00 EUR, z odločbo z dne 24. 3. 2025 pa ji je bila za nakup kurilnega olja odobrena še občinska denarna socialna pomoč v višini 316,25 EUR. Prevladalo je nesporno dejstvo, da je tožnica za obdobje kurilne sezone 2024/2025 že dvakrat prejela pomoč za isti namen. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče v tem delu v svojih razlogih kontradiktorno. Potrebno je ločiti ugotavljanje materialnega položaja ter pri tem upoštevne dohodke in ugotovitev, ki spada v polje diskrecijskega odločanja, ki ga je navajal toženec pri stroških ogrevanja. Tudi pritožbeno sodišče meni, da niso izkazane izjemne okoliščine, saj je tožnica za namen kritja stroškov ogrevanja v zaključujoči kurilni sezoni prejela pomoč iz javnih sredstev tako države kot občine v skupnem znesku 716,25 EUR.

12.Pravilnosti izpodbijane odločitve o izredni denarni pomoči ne morejo izpodbiti niti pritožbena zatrjevanja, da bi morala biti tožnici priznana IDSP, ker je vložila novo vlogo skladno s 3. točko 33. člena ZSVarPre po šestih mesecih od prve odločbe. Ključno je dejstvo, da je tožnica za stroške ogrevanja prejela izredno denarno socialno pomoč s strani toženca oktobra 2024 in občinsko denarno socialno pomoč z odločbo z dne 24. 3. 2025. Tožnica je vlogo pri tožencu podala 24. 2. 2025, kar je dober mesec pred priznanjem občinske denarne socialne pomoči v višini 316,25 EUR za nakup kurilnega olja. Odločitev toženca je v skladu z namenom podeljene diskrecije, saj niti zakon niti podzakonski predpis ne urejata vseh možnih položajev, ampak tožencu omogoča, da glede na številne življenjske primere ustrezno odloča o izredni denarni socialni pomoči v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tožnici niso bile izkazane izjemne okoliščine, ki so potrebne za priznanje izredne denarne socialne pomoči.

Glede odškodninskega zahtevka za nematerialno škodo

13.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče pri presoji ni pravilno upoštevalo obrnjenega dokaznega bremena in tožencu naložilo breme dokazovanja škode. Sodišče je pravilno izhajalo iz temeljnega načela odškodninskega prava, da lahko vsak uveljavlja povračilo škode le pod pogojem, če so kumulativno izpolnjene vse predpostavke: da je škoda nastala, da je nastala zaradi protipravnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornostjo tistega, ki je škodo povzročil. Če samo ena od teh predpostavk manjka, odškodninska odgovornost ni podana in tožbeni zahtevek ni utemeljen.

14.Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, s čimer pa ni izpolnjena ena izmed kumulativno določenih predpostavk. Tudi tožničino zatrjevanje o obrnjenem dokaznem bremenu, da bi morala toženka dokazati škodo, ki jo je tožnica zgolj pavšalno navajala, je zmotno. Tožnico kot zatrjevano oškodovanko bremeni dokazno breme glede dokazovanja dejstev, da ji je zaradi toženkinega škodnega in protipravnega ravnanja nastala škoda, toženka pa bi morala glede na obrnjeno dokazno breme dokazovati, da njena odškodninska odgovornost iz ustreznega razloga ne obstoji. Sodišče je v 8. kot 9. točki ugotovilo, da toženka ni ravnala protipravno, zaradi zatrjevanih kontinuiranih in nezakonitih posegov v izplačevane pokojnine iz tujine in znižanja varstvenega dodatka za 50,00 EUR. Glede na trditveno in dokazno podlago v tožbi pritožbeno sodišče soglaša, da v tem sporu ni izkazano protipravno ravnanje kot eno izmed štirih temeljnih elementov civilnega delikta za obstoj odškodninske odgovornosti po Obligacijskem zakoniku (OZ).

15.Pritožbeno sodišče je že večkrat zavzelo povsem jasno stališče, tudi v tožničinih zadevah, da morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb v predsodnem upravnem postopku sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil (Centra za socialno delo) oziroma državnega organa. Le zaradi vztrajanja tožnice pri napačnem materialnopravnem naziranju, pa je potrebno ponovno poudariti, da bi za obstoj odškodninske odgovornosti moralo biti ravnanje toženca takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Moralo bi brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti, da bi ga bilo mogoče šteti kot samovoljno oziroma arbitrarno. Okoliščine vsakokratnega primera, torej tudi v postopku odločanja o izredni denarni socialni pomoči, bi morale jasno kazati, da je organ pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje protipravno v smislu temelje odškodninske odgovornosti. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi zagotovo ni.

O pritožbi zoper sklep o dopolnitvi sodbe

16.Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo sodišče odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, da se sodba dopolni (prvi odstavek 325. člena ZPP). O zahtevi za povrnitev stroškov sodišče odloči v sodbi praviloma celovito ob koncu postopka. Sodišče je s sodbo opr. št. "II Ps 693/2025" z dne 3. 11. 2025 odločilo o tožbenem zahtevku, hkrati pa ni odločilo o stroških toženca. Ta je z vlogo dne 4. 12. 2025 predlagal, da sodišče dopolni sodbo tako, da odloči še o stroških postopka, ki jih je priglasil na glavni obravnavi, pa o njih doslej še ni bilo odločeno.

17.Sodišče je izdalo dopolnilni sklep in v izreku pred prvim odstavkom dodalo še drugi odstavek ter tožnici naložilo, da toženki v roku 8 dni povrne stroške postopka v višini 367,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Pri tem se je oprlo na 154. in 155. člen ZPP ter odmerilo stroške v višini 367,20 EUR.

18.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v socialnih sporih stranke niso zavezane povrniti stroškov, saj se v socialnih sporih na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za stroške v Zakonu o pravdnem postopku. Po prvem odstavku 68. člena ZDSS-1 v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva svoje stroške krije zavod ne glede na izid postopka. Skladno z drugim odstavkom 68. člena ZDSS-1 v socialnih sporih krije zavod ne glede na izid postopka tudi stroške za izvedbo z izvedencem, vključno s predujmom za stroške za izvedbo dokaza po nalogu sodišča. Vendar pa v odškodninskih sporih, ne gre za spore o pravicah do in iz socialnih zavarovanj, zato mora stranka v skladu s 154. in 155. členom ZPP nasprotni stranki povrniti potrebne stroške postopka, upoštevajoč načelo povrnitve stroškov glede na uspeh. Izjema pri plačilu stroškov postopka iz prvega in drugega odstavka pa ne zajema opisane procesne situacije v konkretnem sporu, kjer gre za klasično načelo povrnitve stroška glede na uspeh.

19.Ker tožnica s svojim odškodninskim postopkom ni uspela, so tožničine pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep o dopolnitvi pa pravilen in zakonit.

O pritožbi zoper sklep o popravi

20.Sodišče je s sklepom o popravi ugodilo predlogu toženca in odpravilo očitno pisno pomoto tako, da je označbo opravilne številke v uvodu "II Ps 639/2025" nadomestilo s pravilno opravilno številko "II Ps 693/2025", saj je ugotovilo, da je pri navedbi opr. št. sodbe II Ps 639/2025 z dne 3. 11. 2025 prišlo do očitne pisne pomote, saj je pravilna opr. št. II Ps 693/2025.

21.Neutemeljen mora ostati pritožbeni očitek, da gre v sklepu o popravi za popravo napačne odločitve sodišča, saj gre za očitno pisno pomoto. Po prvem odstavku 328. člena ZPP lahko predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih, številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikov. Prav takšno dejansko procesno stanje je bilo podano v tem sporu, zato je sklep o popravi pravilen in zakonit.

22.Ko pritožbeno sodišče tudi samo po uradno upoštevanih kršitev procesnega in materialnega prava pri delu in odločitvi sodišča ni našlo, pritožbi pa ni mogoče priznati uspeha, jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker so pritožbene navedbe zoper sklepa o popravi in dopolnitvi sodbe neutemeljene, izpodbijana sklepa pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje.

23.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in je plod pritožbenega neuspeha tožnice.

-------------------------------

1Psp 306/2022 z dne 22. 2. 2023, Psp 150/2018 z dne 21. 6. 2018.