Jedro

Tožeča stranka, ki zakupnino uveljavlja, mora dokazati tudi njeno višino. Ker trditev, na osnovi katerih bi bilo mogoče preveriti višino uveljavljane zakupnine (cena za m2, način izračuna, popusti) tožeča stranka ni podala, z zahtevkom ni uspela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je – po tem, ko je zaradi umika tožbe sklep o izvršbi opr. št. VL 16048/2014 z dne 13.2.2012 razveljavilo za znesek 471,96 EUR in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka) – sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 408,85 EUR (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da si stranki pogodbo št. 14130-611/98 glede dogovorjene zakupnine različno razlagata. Meni, da je sodišče prve stopnje, ki je sledilo razlagi tožene stranke, spregledalo, da se zakupnina določi v decembru tekočega leta za naslednje leto. Za napačno označuje ugotovitev, da se z navedeno pogodbo določena zakupnina le valorizira. Povzema določilo 2. čl. pogodbe in meni, da bi moralo sodišče slediti njeni razlagi tega določila. V decembru tekočega leta njen organ upravljanja sprejema cenik za naslednje leto. Cenik je objavljen na spletnih straneh tožeče stranke. Cenik, ki je veljal v času sklepanja pogodbe, je vseboval klavzulo, da se pri večletnih zakupnih pogodbah ohranja realna zakupnina, se usklajuje z inflacijo v preteklem letu. Toženi stranki je bila zakupnina z upoštevanjem inflacije obračunana za leto 1999, po tem pa ceniki niso več predvidevali upoštevanja inflacije. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da pogoji za zaračunavanje zakupnine za 79.98.23 m2 zemljišča še niso nastopili. Pojasnjuje, da zaradi določenih zakonskih ovir agromelioracije ni mogoče izvesti. Ker tožena stranka na teh zemljiščih uveljavlja GERK-e, je izkoriščanje zemljišč možno in je tožena stranka, ki uveljavlja tudi subvencije, neupravičeno obogatena.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. čl. Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti izdana sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. čl. ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Upoštevajoč zgoraj naveden omejen nabor pritožbenih razlogov se sodišče v presojo pravilnosti po sodišču prve stopnje ugotovljene višine zakupnine ne more spuščati. Na pravilnost uporabe materialnega prava, kar pa je dovoljen pritožbeni razlog, pa meri pritožbeno opozorilo, da pri presoji zakupne pogodbe št. 014130-611/98, podpisane dne 4.6.1998 in 4.11.1998 (v nadaljevanju ZP/98), ni bila izvedena jezikovna razlaga njenega 2. člena, ki določa, da se v decembru tekočega leta določi zakupnina za naslednje leto. Na pravilnost uporabe materialnega prava sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. Materialno pravo, ki ga mora sodišče pri razlagi pogodb uporabiti, je vsebovano v 99. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je bil v veljavi v času sklepanja pogodbe(1). Sedaj je enako določilo vsebovano v 82 čl. Obligacijskega zakonika. To zakonsko določilo vsebuje dvoje pravil. V prvem odstavku je predvideno, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V drugem odstavku je določeno, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza v zakonu določenim načelom. Katero razlagalno pravilo uporabiti – iz prvega ali drugega odstavka – je pravno vprašanje(2). Ker je določilo drugega člena ZP/98 sporno, je treba uporabiti razlagalno pravilo iz drugega odstavka 99. čl. ZOR, torej ugotavljati skupen namen pogodbenikov. Sodišče prve stopnje je razloge, iz katerih je mogoče razbrati skupen namen pogodbenikov glede cene zakupa, navedlo v 19. čl. obrazložitve. Ti razlogi so izredno skopi. Ugotovljeno je, da toženec soglasja za obračunavanje zakupnine po vsakokratnem, v naslednjih letih sprejetem ceniku, ni podal. Drugih razlogov sodba nima. Glede na to, da je tožeča stranka tovrstne pogodbe sklepala množično, z vsemi zakupniki pod enakimi pogoji, se zastavlja vprašanje, v kakšni meri bi toženec lahko diktiral ceno oz. vztrajal pri svojem načinu določanja cene zakupa za vseh nadaljnjih 29 let (zakupna pogodba je bila sklenjena za 30 let). Zastavlja se vprašanje, ali bi v primeru toženčevega vztrajanja pri fiksno določeni zakupnini do pogodbe sploh prišlo. Sodišče prve stopnje bi se bilo zato dolžno opredeliti do dejstva, da je tožeča stranka že v času sklepanja pogodbe določala cenike zakupnin za kmetijska zemljišča in sicer za vsako leto posebej. Tudi do dejstva, da obravnavno pogodbeno določilo govori o „določanju“ zakupnine za naslednje leto in ne mogoče o „valorizaciji“ za prvo leto določene zakupnine, sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča. Ker je obravnavno pogodbeno določilo materialno pravo, na katerega se stranki sklicujeta, pritožba utemeljeno graja pravilnost njegove uporabe. Zaradi skopih razlogov sodba v tem delu ni preverljiva. V odločitev prvostopenjskega sodišča kljub temu ni treba posegati, ker je treba zahtevek zavrniti iz drugih razlogov.

7. Tožeča stranka, ki uveljavlja zakupnino, je dolžna izkazati tudi njeno višino – pojasniti način njenega izračuna. Zakupnino uveljavlja za površino 157,3046 ha(3). Drugih elementov za izračun zakupnine tožeča stranka ni navedla. Ni navedla cene, ki jo je določila za zakup m2 kmetijskega zemljišča za leto 2011 in 2012 (zakupnino uveljavlja za to obdobje), niti načina izračuna zakupnine. Za obe leti je izdala dobropis, s katerim je znižala prvotno uveljavljano (zaračunano) zakupnino. To znižanje zakupnine je pojasnila s trditvijo, da prvotno zaračunani znesek temelji na nepodpisani zakupni pogodbi št. 14130-1612/08 z dne 23.12.2008. Z upoštevanjem dobropisa znižana cena zakupa pa naj bi po njenih trditvah ustrezala pogojem zakupa po ZP/98. Teh pogojev pa ni navedla. Da uveljavlja zakupnino od večje površine, kot je utemeljena z ZP/98, se je prvostopenjsko sodišče izreklo (priznava pravico oz. dolžnost plačila zakupnine za 80 ha kmetijskega zemljišča). Kakšna je cena tega zakupa, tožeča stranka ni navedla. Predložila je sicer cenika zakupnin za leti 2011 in 2012, kar pa ne zadošča. Dolžna bi bila pojasniti način izračuna oz. po kateri od v ceniku vsebovanih cen je zakupnino izračunala, torej način izračuna zakupnine. Cenika namreč določata različne cene za različne kulture in v okviru iste kulture različne cene za posamezne katastrske razrede. Z 2. čl. ZP/98 so predvideni popusti, ki jih tožeča stranka v zvezi z uveljavljano zakupnino ne omenja.

8. Višina uveljavljane zakupnine ni ugotovljiva, ker načina njenega izračuna tožeča stranka ni pojasnila. Ker je na nepreverljivost uveljavljane zakupnine opozorila že tožena stranka, sodišče v okviru materialno procesnega vodstva (285. čl. ZPP) tožeče stranke na to pomanjkljivost ni bilo dolžno posebej opozarjati. V vlogi z dne 12.9.2014 je tožena stranka navedla, da cenik višino zakupnine veže na katastrsko kulturo in katastrski razred, medtem ko je z ZP/98 dogovorjena cena za zaokroženo zemljišče. Spraševala se je, ali je tožeča stranka pri svojem izračunu upoštevala z 2. čl. ZP/98 dogovorjene popuste.

9. Tožeča stranka, ki zakupnino uveljavlja, mora dokazati tudi njeno višino. Ta zahteva temelji na 212. in 213. čl. ZPP, ki določata, da mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Ker trditev, na osnovi katerih bi bilo mogoče preveriti višino uveljavljane zakupnine (cena za m2, način izračuna, upoštevanje dogovorjenih popustov) tožeča stranka ni podala, je zahtevek utemeljeno zavrnjen. Na osnovi 353. čl. ZPP je zato pritožba zavrnjena in sodba potrjena.

10. Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

11. Sodnica posameznica odloča na podlagi petega odstavka 458. čl. ZPP.

Op. št. (1): V 1060. čl. sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika je določeno, da se njegove določbe ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo.

Op. št. (2): V odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 25/2015 z dne 11.8.2016 se navaja, da je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da je razlaga pogodbe pravno vprašanje, ugotavljanje prave pogodbene volje pa dejansko vprašanje.

Op. št. (3): Sodišče prve stopnje ji priznava pravico do zakupnine za 80 ha kmetijskih zemljišč. Ugotovilo je, da je z 2. čl. ZP/98 dogovorjen odplačen zakup 80 ha kmetijske površine in da do agromelioracije, ki bi opravičevala zaračunavanje večje površine, še ni prišlo.