Jedro

Revizija ni dovoljena. Po določilih 2. odstavka 186. člena ZPP je tožnik v tožbi dolžan navesti, kakšen znesek uveljavlja s svojim zahtevkom, če pa ne uveljavlja denarnega zahtevka, mora navesti vrednost spornega predmeta.

V tej zadevi tožnica vrednosti spornega predmeta ni navedla, prav tako pa tudi ne tožena stranka, ki je imela enako pravico kot tožnica na temelju 2. odstavka 186. člena ZPP ter 22. člena Ustave Republike Slovenije. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni ugovarjala, da vrednost spornega predmeta ni navedena, zato je bilo treba revizijo na temelju 1. odstavka 389. člena ZPP zavreči.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je s tožbo zoper Z. uveljavljala razliko v plači na temelju dodatka zaradi dela z učenci v kombiniranem oddelku in zaradi dela z zmerno in težje duševno prizadetimi otroci za obdobje od oktobra 1987 do konca šolskega leta 1987/88 in izplačilo dodatka zaradi povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje je zahtevam tožnice delno ugodilo, tako da je tožnici priznalo pravico do plačila dodatka za delo v kombiniranem oddelku ter za delo s prizadetimi otroci, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo dodatka zaradi povečanega obsega dela.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) s predlogom, da naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da sodbi sodišča druge stopnje in prve stopnje razveljavi ter da zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje.

Revizija ni dovoljena.

Revizija ni dovoljena, če je vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti. Po določilih 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) v zvezi z 2. odstavkom 382. člena ZPP (1977) je revizija dovoljena v premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 80.000,00 tolarjev. Po določilih 2. odstavka 382. člena ZPP (1977) revizija ni bila dovoljena v sporih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ni presegala 5.000 dinarjev. Ob upoštevanju določil zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št. 55/92) je treba denarne zneske iz 382. člena ZPP zvišati za desetkrat. Po noveli ZPP iz leta 1990 (Uradni list RS, št. 20/90) je bila za presojo dovoljenosti revizije upoštevana mejna vrednost spornega predmeta v znesku 8.000,00 SIT, zato je bila v tej zadevi ob vložitvi tožbe mejna vrednost za dopustnost revizije znesek 80.000,00 SIT. Po določilih 2. odstavka 186. člena ZPP je tožnik v tožbi dolžan navesti, kakšen znesek uveljavlja s svojim zahtevkom, če pa ne uveljavlja denarnega zahtevka, mora navesti vrednost spornega predmeta.

V tej zadevi tožnica vrednosti spornega predmeta ni navedla, prav tako pa tudi ne tožena stranka, ki je imela enako pravico kot tožnica na temelju 2. odstavka 186. člena ZPP ter 22. člena Ustave Republike Slovenije. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni ugovarjala, da vrednost spornega predmeta ni navedena, zato je bilo treba revizijo na temelju 1. odstavka 389. člena ZPP zavreči. Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).