Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tudi če bi bile resnične tožnikove navedbe, da so varnostniki bili do prosilcev kdaj grobi, da prostori niso bili najbolj čisti, ob tem, da so bile zagotovljene sanitarije, (topla) voda, zdravstvena oskrba, obroki hrane trikrat dnevno, vsak prosilec je imel svojo posteljo, sodišče ni moglo skleniti, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev take resnosti, da bi v primeru njegove predaje lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik ni uspel izpodbiti domneve načela medsebojnega zaupanja s posplošenim sklicevanjem na domnevno slabo stanje v Republiki Bolgariji.
I.Tožba se zavrne.
II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.
Izpodbijani sklep
1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje. Republiki Bolgariji bo predan najkasneje v šestih mesecih od 19. 9. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.
2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 30. 8. 2024 v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi vnosa njegovih prstnih odtisov v evidenco EURODAC, pridobila podatek, da je bil 30. 7. 2024 vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji in 26. 8. 2024 v Republiki Hrvaški. Zato je 10. 9. 2024 pristojnemu organu Republike Bolgarije v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika. Republika Bolgarija je sprejela odgovornost za njegovo obravnavo, njen odgovor je toženka prejela 19. 9. 2024.
3.Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da se v Republiko Bolgarijo ne želi vrniti. Tam je revščina, ni dela, imel je stik s policijo, a njegova policijska obravnava ni bila primerna. Imel je tudi stik z uradnimi osebami v kampu. Spraševale so ga splošna vprašanja, kot na primer, kako mu je ime in od kje je prišel. V Republiki Bolgariji je bil 25 dni, od tega 13 dni v zaprtem kampu, preostalih 12 dni pa v odprtem, kjer mu gibanje ni bilo omejeno. Za odhod iz azilnega doma je dal nek papir in je lahko odšel. Nastanjen je bil v azilnem domu v Sofiji, kjer je imel zagotovljeno prehrano in zdravniško oskrbo, ki pa je ni potreboval, zato je imel z njimi stik samo ob prihodu. Zagotovljeni so mu bili trije obroki hrane na dan, imel je možnost, da je odšel iz kampa in si kupil svojo hrano. Pri postopku vložitve prošnje je bil prisoten tolmač. Vse je potekalo normalno in brez pritiska, vendar na glavni intervju ni odšel, ker Republika Bolgarija ni bila njegov cilj. Zato se je odločil, da opravi samo prvi razgovor in ni čakal na vabilo, kljub temu, da so mu prijatelji v sobi povedali, da ga bo dobil v roku sedmih ali desetih dni. V Bolgariji ni želel ostati zaradi stika s policijo in ker je država revna.
4.Toženka pojasni, da mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Tožnik ni podal kakšnih konkretnih izjav ali dokazov, da bi z njim kot prosilcem oziroma vlagateljem namere ravnali nečloveško ali ponižujoče. V Republiko Bolgarijo se ne želi vrniti predvsem zato, ker je to revna država. Ob tem ni navajal nikakršnih težav z uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite in iz katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo v primeru vrnitve v Republiko Bolgarijo izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Revščina in pomanjkanje dela niso razlogi na podlagi katerih bi bilo možno sklepati, da bo v Republiki Bolgariji kakorkoli ogrožen. Imel je zagotovljeno nastanitev in prehrano, na razgovoru z uradno osebo pa pomoč tolmača. Iz navedb tožnika je moč razbrati, da mu je bil dostop do postopka mednarodne zaščite v celoti omogočen, saj je podal prošnjo za mednarodno zaščito in bil nastanjen v azilni dom, vendar je te prostore po podani prošnji samovoljno zapustil kljub temu, da je vedel, da mora opraviti še osebni razgovor.
5.Toženka je tako ocenila, da izjave tožnika ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev po drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III. Po tem je namreč ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
6.Toženka v nadaljevanju ugotavlja, da je tožnik kot neprimerno doživljal policijsko obravnavo, ko je bil v Republiki Bolgariji obravnavan kot tujec, ki se na območju države nahaja ilegalno in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Pojasni, da je v primeru izročitve Republiki Hrvaški, Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite bistveno, kakšno je bilo ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. To velja tudi, če bi sledili navedbam o grdem oz. neprimernem ravnanju policistov po prečkanju meje (toženka se sklicuje na sodbi I Up 155/2023 z 21. 6. 2023 in I Up 195/2023 s 6. 9. 2023). Tožnikove navedbe v zvezi z ravnanjem bolgarskih policistov zato v predmetni zadevi niso relevantne. Pojasnila je tudi, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 z 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
7.Toženka je tako sklenila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob vrnitvi v Republiko Bolgarijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Glede na to, da je Republika Bolgarija potrdila sprejem tožnika in da tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v to državo, prav tako pa takšni razlogi niso znani pristojnemu organu, za predajo tožnika ni ovir.
Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe
8.Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi nepravilne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da naj izpodbijani upravni akt odpravi. Obstaja utemeljena domneva, da bo v Republiki Bolgariji izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, ter da ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito oziroma njegova prošnja ne bo obravnavana v skladu s predpisanimi standardi, prav tako mu ne bo zagotovljen ustrezen sprejem.
9.Odločitev toženke ni pravilna. V Republiko Bolgarijo se ne želi vrniti, saj ga tam niso ustrezno obravnavali. Beži pred vojno v izvorni državi, v Bolgariji je imel stik s policijo in z uradnimi osebami, s slednjimi ima slabo izkušnjo. V zvezi z razmerami v Republiki Bolgariji ni predložil nobenih posebnih dokazil, vendar je treba upoštevati, da je tujec in laik, ki prihaja iz Sirske arabske republike in ki v upravnem postopku ni imel pravne pomoči. Zato je bila dolžnost toženke, da preizkusi njegove trditve in preveri razpoložljiva poročila o stanju v Republiki Bolgariji. Tega ni storila in je s tem kršila pravila postopka. Dolžna je bila preveriti izpodbojno načelo medsebojnega zaupanja, zlasti glede sistemskih pomanjkljivosti države predaje, ki so ji, ali bi ji morale biti znane glede na razpoložljive javno dostopne vire.
10.V spis vlaga Poročilo o stanju v Republiki Bolgariji (Informacije o stanju v Bolgariji z dne 22. 7. 2024). Toženka ni preverila, kako pristojni organi v Bolgariji v praksi uresničujejo Direktivo o sprejemu 2013/33/EU v primerih vrnjenih prosilcev po Uredbi Dublin III oziroma ni pridobila ustreznega zagotovila, ter le pavšalno zavrnila obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilca, zaradi katerih ne bi mogel biti vrnjen v to državo. Tožnik se na vsebino navedenih poročil sklicuje kot na del svoje trditvene in dokazne podlage in jih povzema. Iz teh izhaja, da se Republika Bolgarija spopada z izrednim porastom prosilcev za azil in da glede na predložene informacije ni prostora za nastanitev. Nobenega dvoma ni o tem, da to kaže na resne pomanjkljivosti v Republiki Bolgariji tako glede nastanitve kot glede azilnega postopka. Zaključi, da ima glede povzetih poročil zahtevek, ki ni očitno, torej že na prvi pogled neutemeljen (t. i. "arguable claim") glede varstva prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) to je glede bivanjskih razmer za prosilce za mednarodno zaščito. V primeru obstoja takšnih informacij o stanju in ravnanju s tujci v Bolgariji, (bi) mora(la) toženka po standardih mutatis mutandis iz sodbe v zadevi C. K. in ostali proti Sloveniji, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev), da bi odvrnila "vsakršen pomislek" o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU oziroma da se "izključi vsakršna dejanska nevarnost" nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnika. Tega ni storila.
11.Tožnik na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS- 1 vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Ta naj odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se ga lahko izroči Republiki Bolgariji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja v smislu 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in bi mu nastala težko popravljiva škoda. Prepoved nečloveškega in poniževalnega ravnanja je absolutna in glede na to, da v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve nima očitno neutemeljenega zahtevka (t. i. arguable claim), mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP. Izpostavlja, da če bi bil predan Republiki Bolgariji še pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu, bi mu bila kršena tudi pravica do sodnega varstva in vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel. Če se v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, tudi ne bi več mogel izkazovati pravnega interesa za nadaljevanje postopka.
Odgovor na tožbo
12.Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa in menila, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.
13.Pojasnjuje, da ne drži tožbeni očitek, da naj bi bilo dokazno breme v celoti njena odgovornost. Da bi se vzpostavila njena obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema, morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. Tožnik v postopku ni navajal nobenih težav v zvezi z nastanitvijo ali sprejemom, zato ni bilo nobene potrebe po tem, da stanje posebej preverja s pridobivanjem informacij. Tožnik je navedel nekatere članke, ki opisujejo razmere v nastanitvenih prostorih, a ti po mnenju toženke ne predstavljajo nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, temveč so odraz razlik v ekonomski realnosti posameznih držav članic Evropske unije. S krepitvijo migracijskih tokov je občasna prezasedenost reden pojav v nastanitvenih kapacitetah večine držav članic. Tudi Republike Slovenije, na kar je leta 2023 opozoril celo Varuh človekovih pravic. Pojavila so se tudi poročila o prisotnosti zajedavcev, izpostavljena sta bila kvaliteta in obsegu zagotovljenih obrokov. Iz aktualnega poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, izhaja, da so bile nastanitvene kapacitete konec leta 2023 v Republiki Bolgariji zasedene 77 %. Prav tako je iz izjav tožnika in javno dostopnih podatkov razvidno, da Republika Bolgarija te težave aktivno naslavlja. Po poročilu AIDA Republika Bolgarija že od leta 2022 aktivno izvaja mesečne dezinfekcije in deratizacije, ki so se nadaljevale v letu 2023 na podlagi pogodbenih storitev in se redno izvajala v vseh sprejemnih centrih. Stanje glede stenic se je po tem opazno izboljšalo. Nič od tega tožnik pri opisovanju lastne izkušnje ni navajal, kar še dodatno priča o izboljšavi nastanitvenih centrov v Republiki Bolgariji.
14.Tožnik je na naroku vztrajal, da iz poročil, ki jih je priložila toženka v odgovoru na tožbo, izhaja, da tudi v Bolgariji obstajajo sistemske pomanjkljivosti in tveganja nečloveškega ravnanja. Iz poročila AIDA je razvidno, da obstajajo tveganja za tako-imenovane Dublinske povratnike; če je dublinski povratnik med tistimi, katerih azilni postopek se je končal pred vrnitvijo v Bolgarijo z vsebinsko zavrnitvijo prošnje v nenavzočnosti, se ta obravnava kot migrant z neurejenim statusom. Kakšno je stanje tožnikove prošnje v Bolgariji, mu ni znano, zato bi toženka morala to pred vrnitvijo preveriti.
15.Toženka je na naroku vztrajala pri že podanih navedbah.
16.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-3859/2024, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo priloge tožnika A 1 - A 8 v slovenskem jeziku (povzetke teh je tožnik navedel po pozivu sodišča v prvi pripravljalni vlogi) in toženke B 1 - B 4. Zaslišalo je tožnika.
17.Tožba ni utemeljena.
18.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena EKČP.
19.Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) dodaja, kot sledi v nadaljevanju.
20.Najprej pojasnjuje, da so v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vložene prošnje za mednarodno zaščito in tožnika. To je v postopku, ko je tožnik postal prosilec za azil in ne pomanjkljivosti v ravnanju policije (v okviru policijskega postopka), ko je še imel status osebe, ki je bila nezakonito na ozemlju države članice EU. Zato je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.
21.Tako je tudi utrjeno stališče sodne prakse. Kot bo pojasnilo, tožnik ni izkazal, kako naj bi neustrezno ravnanje policije v njegovi konkretni obravnavi, kakorkoli poseglo ali vplivalo na njegov položaj prosilca za azil.
22.Tožnik toženki očita, da je kršila dolžnost preizkusa njegovih trditev in da ni samoiniciativno preverila razpoložljivih poročil o stanju v Bolgariji. Sodišče ugotavlja, da noben očitek ne drži. Toženka je povzela izjavo tožnika, podano na osebnem razgovoru, ugotovila (dokazno ocenila), da tožnik ni navedel nobenih negativnih okoliščin glede postopka sprejema in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, in pravilno zaključila, da na podlagi tega ovir za predajo tožnika Republiki Bolgariji ni. Da bi toženka napačno povzela njegovo izpoved, tožnik ne trdi, kaj takega ne ugotavlja niti sodišče. Tožnik v tožbi samo zapiše, da je imel z uradnimi osebami v Republiki Bolgariji slabo izkušnjo. Te svoje trditve pa v ničemer ne obrazloži, zato je sodišče ne more niti preizkusiti.
23.Glede dolžnosti preverjanja informacij o Republiki Bolgariji, sodišče pojasnjuje, da je ta v izhodišču začrtana z navedbami prosilca (dokazno in trditveno breme je na njem). Treba je namreč upoštevati, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, da naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. To domnevo pa je torej mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024, ob sklicevanju na sodbo SEU v zadevi C-392/22 (Jawo) pojasnilo, da so države članice zavezane, da prosilca ne predajo v odgovorno državo članico, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v tej državi članici pomenijo resne in utemeljene razloge za domnevo, da bo prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali poniževalno ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.
24.Kdaj se vzpostavi dolžnosti države članice, da samoiniciativno upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče obrazložilo v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024; o dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru je mogoče toženki očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju azilnega sistema države, kamor se prosilca predaja.
25.Toženka v odgovoru na tožbo tako pravilno izpostavlja, da bi za vzpostavitev njene obveznosti preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema v republiki Bolgariji, morala s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti. A tožnikove navedbe na osebnem razgovoru tudi po oceni sodišča takih pomislekov ne odpirajo. Tožnik je povedal, da je imel nastanitev, zagotovljene tri obroke hrane dnevno, možnost, da si hrano kupi zunaj azilnega doma in dostop do zdravstvene oskrbe (ta mu je bila ponujena ob nastanitvi, sicer je ni potreboval). Niti glede nastanitvenih kapacitet ni izpostavil nobene posebne okoliščine, zato tudi ni bila dolžnost toženke, da bi se do teh posebej opredeljevala oz. jih preverjala.
26.Tožnik tudi v tožbi ni predstavil informacij take teže, da bi sodišče podvomilo v pravilnost odločitve toženke. Sklicuje se na odločitve nacionalnih sodišč, ki pa jih v konkretnem primeru ni moč primerjati z njegovim položajem; Avstrijsko Ustavno sodišče je v zadevi E2944/2022 odpravilo sodbo zveznega sodišča, ker to ni v zadostni meri preverilo izjav prosilca, da je v Bolgariji domnevno ostal brez doma in stradal (tožnik je povedal, da je imel zagotovljeno bivanje in hrano). V zadevi E1044/2022 in drugi je šlo za prosilki v ranljivem položaju (mati in triletna hči). Tožnik je mlad samski moški. Nizozemska regionalna sodišča, katerih odločbe izpostavlja tožnik, so v bistvenem zahtevala dodatno preučitev "push backov", ki bi lahko bila pomembna tudi za vrnjene dublinske prosilce. A iz dokumentov, ki jih je predložil tožnik, ne izhaja, da bi Nizozemska zaradi tega predaje prosilcev po Uredbi Dublin III v Republiko Bolgarijo ustavila in na osebnem razgovoru glede "push backov" ni navedel nobenih okoliščin. Vrhovno sodišče je v nedavni odločbi I Up 177/2024 z dne 12. 7. 2024 ponovno izrecno poudarilo in obrazložilo, da ravnanje policije, vključno z zatrjevanimi "push backi" (brez drugih izpostavljenih posebnih okoliščin, kot je v primeru tožnika - op. sodišča) ne more biti ovira za predajo prosilca odgovorni državi po Uredbi Dublin III. Kot že obrazloženo, pa je za presojo sistemskih pomanjkljivosti ključno, kakšno je bilo ravnanje pristojnih organov zatem, ko je tožnik pridobil status prosilca za mednarodno zaščito in ne, kakšno je bilo, ko je kot migrant nezakonito vstopil na ozemlje države članice EU. Zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti ne morejo dokazovati niti posamične odločbe nemških sodišč. Dva primera se nanašata na prosilce z otroki, glede ostalih pa ni razvidno, s kakšnimi razlogi (dokazi) so prosilci utemeljevali svoj položaj, kar je, kot povedano, bistveno. Razen sodbe, ki se nanaša na družino s petimi otroki in je iz julija 2023, so ostale iz leta 2022 oz. marca 2023. Tožnik, ki je v Republiko Bolgarijo vstopil v juliju 2024, pa večjih negativnih izkušenj ni imel (do izpovedi tožnika na naroku, se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju). Predvsem se tožnik zgolj posplošeno sklicuje na navedene vire in ni konkretiziral, v čem je njegov položaj primerljiv s položaji prosilcev iz navedenih sodnih odločb nacionalnih sodišč.
27.Tožnik tudi ni predložil drugih informacij, ki bi govorile o tem, da so predaje v Republiko Bolgarijo ustavljene. V poročilu AIDA za Republiko Bolgarijo za leto 2023 je res navedeno, da so se pogoji v večini sprejemnih centrov slabšali, a niti zaradi teh okoliščin (ob zgoraj ugotovljeni izkušnji tožnika) sam po sebi še ni utemeljen sklep o sistemskih pomanjkljivostih ter nevarnosti, da bo tožnik ob predaji izpostavljen nehumanim in ponižujočim razmeram v smislu 4. člena Listine EU. Kaj takega ne narekuje niti različna praksa držav članic glede predaje prosilcev v Republiko Bolgarijo (v nasprotju z Belgijo, Romunija in Nizozemska predaje izvajata). Te torej še vedno potekajo. Sodišče tudi ne more pritrditi tožniku, da poročila, ki jih je priložila toženka, izkazujejo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Bolgariji in tveganje nečloveškega ravnanja. Toženka je povsem življenjsko prepričljivo pojasnila, da je s krepitvijo migracijskih tokov občasna prezasedenost v nastanitvenih kapacitetah večine držav članic reden pojav, razmere v katerih se znajdejo prosilci pa so odraz razlik v ekonomski realnosti posameznih držav članic Evropske unije. Tožnik je, kot že povedano, imel zagotovljeno nastanitev, hrano in zdravstveno oskrbo, čeprav morda na nekoliko nižji ravni kot v kaki drugi državi članici EU. A to še ne narekuje zaključka, da bi šlo za pomanjkljivosti take intenzitete oz. stopnje resnosti v azilnem sistemu Republike Bolgarije, da bi lahko govorili o sistemskih pomanjkljivostih oz. okoliščinah, ki bi za tožnika ob/po predaji v to državo pomenila resnično nevarnost, da se bo z njim nečloveško ali poniževalno ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.
28.Tožnik tudi sicer neutemeljeno zahteva, da bi toženka morala za predajo pridobiti posebna zagotovila s strani Republike Bolgarije. Ustavno sodišče je že pojasnilo (odločba Up-919/23-2o z dne 23. 11. 2023), da iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da mora država posebno zagotovilo pridobiti, če po presoji dejanskih okoliščin v državi sprejemnici zaradi splošnih razmer v tej državi ali zaradi individualnega položaja posameznika še vedno obstajajo resni dvomi o spoštovanju 3. člena EKČP v državi sprejemnici.
Tudi v konkretnem primeru tožnik ne pojasni (niti iz njegovih okoliščin ni razvidno), kakšno posebno zagotovilo glede nastanitve oziroma obravnave njegove prošnje bi morala zagotoviti Republika Bolgarija.
29.Končno ne drži ugovor tožnika, da bi toženka morala pred njegovo vrnitvijo preveriti, kakšno je stanje njegove prošnje v Republiki Bolgariji. Tožnik se je prostovoljno in premišljeno odločil, da bo to državo zapustil in da ne bo čakal na odločitev glede mednarodne zaščite. Bremena oz. posledic take odločitve zato ne more preložiti na toženko. Na osebnem razgovoru pred toženko je namreč jasno povedal, da (zavestno) ni čakal na vabilo za naslednji intervju. Videl je, da je Republika Bolgarija revna država in jo je zapustil, saj ni bila njegov cilj.
30.O nasprotnem sodišča ni prepričal niti ob svojem zaslišanju. Na novo je povedal, da so jih uslužbenci v azilnem domu spodbujali, da naj gredo proti Srbiji, ker tu ne bodo nič dobili. A sodišče mu ni moglo verjeti. Pred toženko je namreč povsem drugače navajal, da je imel "normalno" izkušnjo z uradnimi osebami v azilnem domu, da je bilo vse brez pritiska in da so ga v postopku prošnje za mednarodno zaščito (s pomočjo tolmača) spraševali osnovna vprašanja. Glede na to, da je v nadaljevanju pojasnil, da ve za nekaj Sircev, ki so čakali sedem mesecev na odločitev in dobili zavrnjeno prošnjo ter, da v Bolgariji zelo težko dobiš azil, je bilo očitno, da je za nazaj skušal s to informacijo, s sklicevanjem na domnevne spodbude uslužbencev azilnega doma, opravičiti svoj odhod. S tem svoje verodostojnosti ni izkazal.
31.Tožnik je tudi sicer skušal svojo izpoved na sodišču prilagoditi poročilom, ki jih je priložil tožbi. Tako je povedal, da v azilnem domu ni smel ničesar vprašati, če je, ali je želel kaj izvedeti, so mu rekli, da naj gre nazaj v sobo in da naj bo tiho. Sodišče mu ni moglo verjeti. Pred toženko je izrecno omenjal le slabo ravnanje policije, zato sodišče ne more sprejeti njegove razlage, da o slabih razmerah v azilnem domu ni izpovedal zato, ker o tem (izrecno) ni bil vprašan. Kot izhaja iz zapisnika o njegovem zaslišanju, je namreč na vprašanje pristojne osebe, zakaj se ne želi vrniti v Republiko Bolgarijo, samodejno povedal, da zato, ker tam ni dela, je revščina in zaradi slabe obravnave policije. Niti na nadaljevanje vprašanje pristojne osebe, če je imel v kampu stike tudi z drugimi uradnimi osebami, razen s policisti, ni v ničemer izpostavil domnevnih neprimernih ravnanj uradnih oseb ali ravnanj varnostnikov. Ob tem, da je takoj v naslednjem odgovoru pojasnil, da je bil v zaprtem in v odprtem oddelku. Sodišče meni, da če bi bilo ravnanje uradnih oseb azilnega doma (tudi varnostnikov) grdo oz. neprimerno, bi tožnik to povedal takoj, tako, kot je za policijo. A ni. Sodišče kot neverodostojno ocenjuje tudi njegovo izpoved, da naj v zaprtem oddelku ne bi dobili hrane, in da ko so vprašali za stranišče, so morali to opraviti v kotu v sobi. Tudi ne, da so jih (uradne osebe azilnega doma oz. varnostniki) poniževali in pretepli. Na vprašanje, kdo jih je pretepel na zaprtem oddelku, sodišče namreč odgovora ni dobilo. Tožnik je pojasnil le, da so varnostniki ob osmih zvečer ugasnili luč in rekli, da je čas za spanje. Uprli so se, da je prezgodaj in ko so se varnostniki vrnili in videli, da še ne spijo, so jih zmerjali. Govorili so v angleškem jeziku, ki ga ne razume. Bilo je kot v zaporu. Na izrecno dodatno vprašanje svoje pooblaščenke, da naj razloži, kako so ga pretepli, pa je povedal, da se mu je enkrat, ko je želel priti do hrane, zgodilo, da ga je na poti v jedilnico varnostnik, ki je hodil za njim, brcnil v hrbet in sunil s komolcem. Kaj več podrobnosti (morebitne posledice brce oz. suvanja) ni navajal. Prav tako je šele pred sodiščem prvič povedal, da je bilo v azilnem domu umazano, prisotne naj bi bile stenice in je zato spal na hodniku, sicer pa so imeli vodo, topla voda je bila omejeni čas, tri obroke dnevno.
32.Sodišče ob povedanem, tudi če bi vzeli za resnično, da so varnostniki bili do prosilcev kdaj grobi, da prostori niso bili najbolj čisti, ob tem, da so bile zagotovljene sanitarije, (topla) voda, zdravstvena oskrba, obroki hrane trikrat dnevno, vsak prosilec je imel svojo posteljo, kot je vse povedal tožnik, ni moglo skleniti, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev take resnosti, da bi v primeru njegove predaje lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik tako zgolj s posplošenim sklicevanjem na domnevno slabo stanje v Republiki Bolgariji, domneve načela medsebojnega zaupanja, ni uspel izpodbiti.
33.Odločitev toženke je tako pravilna in na zakonu utemeljena, prav tako je bil pravilen postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
34.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.
35.Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.
36.V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že izreklo, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III. Ta v tretjem odstavku 29. člena določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena potem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.
Sodišče je zgoraj pojasnilo, da tožnik ni izkazal, da so v Republiki Bolgariji upoštevne sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, zato tudi ni izkazal težko popravljive škode. Predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavrniti.
-------------------------------
Tako Ustavno sodišče v odločbi Up-919/23-2o z dne 23. 11. 2023, 31. točka obrazložitve.
Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024, I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.
Tč. 12 obrazložitve.
Zadeva se je sicer nanašala na predajo Republiki Hrvaški na podlagi meril v Uredbi Dublin III, a v splošnem odgovarja na vprašanje, kdaj obstaja dolžnost države, ki predaja prosilca, pridobiti posodobljene informacije o stanju azilnega sistema odgovorne države članice v primeru, ko že glede na prosilčeve (tožnikove) izjave oceni, da niso podane upoštevne okoliščine, ki preprečujejo izvedbo predaje.
Ranljiva oseba s posebnimi potrebami je po določbi 22. točke 2. člena ZMZ-1 zlasti mladoletnik, mladoletnik brez spremstva, invalidna oseba, starejša oseba, nosečnica, starš samohranilec z mladoletnim otrokom, žrtev trgovanja z ljudmi, oseba z motnjami v duševnem razvoju, oseba s težavami v duševnem zdravju in žrtev posilstva, mučenja ali drugih težjih oblik psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja.
Kot je izreklo SEU v sodbi C-163/17 dne 19. 3. 2019 (Jawo), bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvo.
Ustavno sodišče navaja sodbi ESČP v zadevah Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016, 191. točka obrazložitve, in Savran proti Danski z dne 7. 12. 2021, 130. točka obrazložitve.
Zapisnik z dne 4. 10. 2024 v upravnem spisu.
Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).
Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.