Jedro

Zakon o ustanovitvi enotnih gospodarskih zbornic ni pravni temelj za podržavljenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 15.7.1999. Z njo je tožena stranka odločila: da se Z.z.S. vrne v last in posest do 67/100 nepremičnine - poslovne zgradbe S. ... v L., vpisane v vl. št. 600 k.o. A. kot parcelna št. 2733 - stavbišče s poslovno stavbo, parc. št. 2734 - stavbišče za garažo in parc. št. 2735 - dvorišče, splošno ljudsko premoženje z imetnikom pravice uporabe G.z. SRS (1. točka izreka), da je zavezanka G.z.S. dolžna izročiti upravičenki nepremičnine v navedenem deležu po pravnomočnosti odločbe in dopustiti vknjižbo lastninske pravice v korist upravičenke, zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v Ljubljani pa spremembe zemljiškoknjižnega stanja izvede po uradni dolžnosti (2. in 3. točka izreka) in da se zahteva A.T. d.o.o. za vrnitev nepremičnine S. cesta v L. zavrne (4. točka izreka). Tožena stranka je odločila o zahtevi Z.z. S. za vrnitev zadružnega premoženja poslovne stavbe na parc. št. 62/2 vl. št. 600 k.o. A. (po preoštevilčbi v letu 1996 parc. št. 2733, 2734 in 2735). Z.z.S. in G.z. sta 5.2.1999 sklenili poravnavo glede premoženja, ki se vrača in je poravnava vključena v izpodbijano odločbo. Tožena stranka je presojala, ali je Z.z.S. kot podpisnica poravnave upravičenka in ali je dana podlaga za vrnitev premoženja. Ugotovila je, da je bila še pred gradnjo stavbe vknjižena lastninska pravica na SLP, na podlagi odločbe MLO L. z dne 22.4.1955 se je vknjižila pravica brezplačne in trajne uporabe v korist G.z.z. SRS v L., na podlagi zakona o ustanovitvi enotnih gospodarskih zbornic pa se je kot imetnik pravice uporabe vknjižila G.z. SRS. Po presoji tožene stranke je Z.z.S. na podlagi 2. odstavka 66. člena Zakona o zadrugah (Uradni list, RS. št. 13/92, 7/93, 22/94 in 35/96) upravičenka, podlaga za vrnitev pa je 65. člen istega zakona. Pri nepremičnini gre za zadružno premoženje, saj je stavbo zgradila G.z.z. LRS leta 1955, na podlagi zakona o ustanovitvi enotnih gospodarskih zbornic, kot predpisa sprejetega po 9.5.1945, pa je bila stavba prenesena brez nadomestila na G.z.S. V postopku vračanja je glede na ugotovljeno bistveno povečanje vrednosti stavbe zaradi novih investicij Z.z.S. izbrala obliko vrnitve tako, da se ji nepremičnina vrne v last do višine prvotne vrednosti nepremičnine, kar ustreza dogovorjenim 67% oziroma 67/100. Glede zahtevka tožeče stranke tožena stranka ugotavlja, da je premoženje statusnemu predniku A., export-import ni bilo podržavljeno na podlagi predpisov, navedenih v 3. členu ZDen, niti na podlagi pravnega posla v smislu 5.člena ZDen, pa tudi sicer v tem primeru ne gre za podržavljenje zasebne lastnine, ker je bilo to premoženje že družbeno premoženje, saj zakonodaja od leta 1951 ni več poznala gospodarskih organizacij z zasebnim kapitalom. Ne gre tudi za primer iz 10. in 13. člena Zakona o denacionalizaciji. Ker tožeča stranka ni subjekt po 66. členu Zakona o zadrugah, je tožena stranka zavrnila tudi njeno zahtevo v obsegu, ki temelji na Zakonu o zadrugah.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka utemeljeno zavrnila zahtevek tožnice. Tudi po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka ni ne v upravnem postopku ne v tožbi izkazala temelja podržavljenja. Ne navaja, da bi bilo njeno premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen, na pravni ali dejanski podlagi 4. člena ZDen oziroma na prisilen pravno poslovni način (5. člen ZDen), kar je po ZDen pogoj za vračanje zasebnega premoženje, ki je bilo podržavljeno (1. in 8. člen ZDen). Zato je zmotno njeno mnenje, da je upravičenka po določbah ZDen. Tožeča stranka tudi ni subjekt po 66. členu Zakona o zadrugah, ki bi lahko zahteval vračilo premoženja po tem zakonu. Gre za vračanje premoženja zadružnih organizacij, ne pa premoženja, ki je bilo v zadružni lastnini. Tudi po presoji sodišča prve stopnje svojega zahtevka zato ne more opirati na to pravno podlago. Ni utemeljen ugovor glede obsega premoženja, zajetega v poravnavi. O zatrjevanem lastništvu zadružnega podjetja A., katerega naslednica naj bi bila tožeča stranka, na delu tega premoženja na podlagi zagotavljanja finančnih sredstev za gradnjo, tožnica ni predložila dokaza, da bi lahko v upravnem postopku vračanje premoženja vplival na drugačno odločitev. Med tožnico in Z.z.S., ki jo je upravni organ pravilno štel za upravičenko do vrnitve premoženja, je lastništvo le tega sporno. O sporu o lastnini pa odloča sodišče splošne pristojnosti. Tožnica bi se lahko na lastništvo uspešno sklicevala le, če bi ga dokazala s sodbo oziroma z vpisom v zemljiško knjigo, ki je izvirna evidenca o lastninski pravici. Tožnica s svojimi ugovori v tem postopku ne more uspeti, kolikor bi bilo mogoče zatrjevano soinvestitorstvo obravnavati kot vlaganja v podržavljeno premoženje, saj se po 25. in 26. člen ZDen upoštevajo le vlaganja zavezanca za vračanje in najemodajalca, kar pa tožnica ni.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje.

Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni izkazala temelja podržavljenja, napačen. Stavba je bila podržavljena na podlagi Zakona o ustanovitvi enotnih gospodarskih zbornic (Uradi list FLRJ, št. 22/62). Gre za prenos na podlagi prisilnega predpisa. Sodišče bi moralo enakopravno obravnavati kot upravičenca tudi tožečo stranko. V sodni praksi velja načelo, da v kolikor zahtevo za denacionalizacijo vloži eden od upravičencev, so do vračila upravičeni tudi drugi upravičenci. Sicer pa je sporno, ali je bila sklenjena poravnava sploh dopustna. Zaradi spora o lastnini bi moral biti postopek prekinjen.

Odgovori na pritožbo niso vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svoj odločitev navedlo pravilne razloge. Z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev in zavrnilo tožbene ugovore, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih na tem mestu v izogib ponavljanju ne navaja posebej.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni izkazala pravne podlage podržavljenja. Takšno podlago za tožnico ne predstavlja niti Zakon o ustanovitvi enotnih gospodarskih zbornic, na katerega se sklicuje v pritožbi. Ta zakon je organizacijski predpis, ki je uvedel gospodarske zbornice v takratnem času, v teh določbah pa ni nobene podlage za pravilnost trditev, da je bilo prenešeno kakršnokoli premoženje pravnega prednika tožeče stranke. Tudi zatrjevana vlaganja tožnice je sodišče prve stopnje pravilno presodilo. Neutemeljen je zato pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje (tudi) tožečo stranko obravnavati kot denacionalizacijskega upravičenca.

Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta utemeljeno zavrnila tudi ugovore glede poravnave, ki sta jo sklenila Z.z.S. kot upravičenec in GZ kot zavezanec.

V zadevi je sporno vračanje nacionaliziranega premoženja in to tistega dela, za katerega je bilo ugotovljeno, da so za vračanje izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDen. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobene podlage, da bi le zatrjevano solastništvo na nepremičnini, ki se vrača lahko bilo podlaga za prekinitev postopka. Že sodišče prve stopnje je te ugovore pravilno zavrnilo. Pritožbeni ugovori so zato neutemeljeni. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, določbe postopka pa niso bile kršene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.