Jedro

Če ni izkazanega nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa okupatorja iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, ni podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.2.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote V. z dne 28.9.2000, s katero tožeči stranki ni priznan status žrtve vojnega nasilja - izgnanke za čas od 4.4.1943 do avgusta 1945. V razlogih sodbe sodišče navaja, da v zadevi ni sporno, da je bil tožničin oče J.Š. kot vojak bivše jugoslovanske vojske ob vračanju domov ujet s strani nemških vojakov in odpeljan v C., v okoliško šolo, nato pa poslan v Nemčijo in v "lager", tožničina mati pa je z otroki ostala na domu starih staršev v Č. pri C. Nesporno je tudi, da je bil tožničin stric A.Š. kot aktivni borec proti okupatorju meseca oktobra 1941 ujet s strani nemških vojakov, odpeljan v c. zapore, nato pa v M. kot talec ustreljen 21.10.1941. Ne glede na navedeno tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja, ker iz listin in izjav tožnice ni mogoče ugotoviti, da je bila družina po tem, ko je bil tožničin oče odpeljan v taborišče in ustreljen tudi njen stric, izpostavljena nasilnim dejanjem okupatorja in da bi bilo to nasilje razlog, da se je mati tožnice odločila za odhod v Nemčijo. Ni mogoče prezreti okoliščine, da je od aretacije oziroma usmrtitve do odhoda v Nemčijo preteklo dve leti in da je mati tožnice ves čas poizvedovala za možem - tožničinim očetom, ki je bil v internaciji. Ko je preko Rdečega križa leta 1943 izvedela, da se nahaja v delovnem taborišču v kraju B.L. je sklenila, da ga po poiskala. Na železniški postaji v C. pa so jo ustavili Nemci, jo legitimirali, zaslišali, zvečer pa odpeljali na vlak, s katerim je nato družina pripotovala v B.L. Te okoliščine pa po presoji sodišča ne potrjujejo navedb tožnice, da je šlo za nasilno aretacijo, glede na to, da se je mati tožnice že pred tem, ko je prišlo do srečanja z Nemci, sama odločila, da odpotuje k možu na naslov, ki ga je dobila preko Rdečega križa. Tak zaključek potrjuje tudi poročilo Muzeja Narodne osvoboditve M. iz katerega izhaja, da so Nemci ožje sorodnike talcev aretirali takoj po ustrelitvi talcev, zato po presoji sodišča usmrtitve tožničinega strica dne 21.10.1941 ni mogoče neposredno povezati z odhodom tožničine matere v Nemčijo dne 4.4.1943. Ker tožnica tudi sama ne navaja okoliščin, ki bi kazale na to, da je šlo za dejanja ali prisilne ukrepe okupatorja iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov in da so bila ta dejanja neposredni povod za njeno odločitev, da zapusti območje Slovenije in odide k možu v Nemčijo, tudi ni mogoče sklepati, da gre v obravnavanem primeru za izgnanstvo v smislu ZZVN. Po presoji sodišča pa statusa žrtve vojnega nasilja tudi ni mogoče opreti zgolj na dokaze z zaslišanjem prič, ki so bile z okoliščinami primera seznanjene preko pripovedovanja ali pa zaradi starosti (7 let) niso mogle kritično presojati takratnih dogodkov. V ponovljenem postopku so bili ponovno presojeni že izvedeni dokazi, postopek je bil tudi dopolnjen z novimi dokazi, kar vse po presoji sodišča prve stopnje ne daje podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, zato je odločitev tožene stranke, ki je potrdila odločitev prvostopnega organa, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je tudi zavrnilo tožbene ugovore, s katerimi naj bi tožnica odhod svoje matere v Nemčijo prikazala kot posledico nasilnih dejanj okupatorja. Pri tem se sodišče sklicuje na okoliščino, da niti v arhivih in muzejih, na katere se je obrnil upravni organ, ni podatkov o vrsti taborišča v kraju B.L. Iz obvestila Arhiva Republike Slovenije, ki se nanaša na popisni seznam baze za repatriacijo B. pa izhaja, da je A.Š. z otroki M., Z. in V., dne 4.4.1943 odšla za možem v Nemčijo in da so se v domovino vrnili 23.8.1945. Navedeni podatki potrjujejo ugotovitve tožene stranke, da v spornem primeru ni šlo za prisilni ukrep oziroma internacijo v smislu ZZVN, zato po presoji sodišča tudi nadaljnje preverjanje podatkov o vrsti taborišča v kraju B.L. pri nemških oblasteh in mednarodnem Rdečem križu, na kar napotuje tožnico upravni organ, na drugačno odločitev ne bi imelo vpliva.

V pritožbi tožeča stranka opisuje dogodke, ko se je njena mati z otroki odpravila za očetom, za katerega je preko Rdečega križa izvedela, da je v internaciji v Nemčiji. Sklenila je, da bo zbežala z otroki iz C. in poiskala očeta. Na poti jih je nemška policija naložila na vlak in po celodnevni vožnji so prispeli v B.L. Tam so jih s kamionom odpeljali v delovno taborišče. Njena mati in druge ženske so morale na različnih kmečkih posestvih obdelovati zemljo. Na kmetijah so delali tudi moški iz drugih delovnih taborišč v tem kraju in tako se je mama srečala z očetom. Za svoje delo niso prejemali nobenega plačila. V taborišču so ostali vse do osvoboditve s strani Američanov. Ti so jih preselili v zbirno taborišče C. blizu H., kamor so pripeljali tudi očeta. Z velikim transportom v avgustu 1945 so prispeli v repatriacijski center v B. Iz pričevanj sestre in brata kot tudi F.Š. in A.S. je potrjen potek dogodkov in razlogi, ki so povzročili beg mame z otroki od doma, aretacijo na železniški postaji in izgnanstvo. Pritožnica meni, da je izpodbijana sodba iz katere izhaja, da je njihova mati dobrovoljno odgnala sebe in svoje otroke v "logor" na prisilno delo, nepravična, nelogična in nečloveška.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Potem ko je bil tožnici z odločbo organa prve stopnje 18.7.1997 priznan status žrtve vojnega nasilja - interniranke in je organ druge stopnje navedeno odločitev odpravil ter zahtevek zavrnil (odločba organa druge stopnje z dne 22.7.1998) je upravno sodišče s sodbo št. U 174/98 tožbi tožeče stranke ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje z napotki glede dokazne ocene in ponovne presoje vseh listin.

V novem postopku organ prve stopnje tožeči stranki statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanke ni priznal. Navedeno odločitev je potrdil organ druge stopnje kot tudi upravno sodišče. Ob pravilno ugotovljenih dejstvih in pravilnem nadaljnjem sklepanju, da je od aretacije tožničinega očeta oziroma usmrtitve strica pa do odhoda družine, to je tožničine matere s tremi otroki, med katerimi je bila tudi tožnica, v Nemčijo, preteklo dve leti; da se je mati za odhod odločila, ko je v letu 1943 preko Rdečega križa izvedela, da se mož nahaja v delovnem taborišču v kraju B.L.; ter da iz obvestila Arhiva Republike Slovenije, ki se nanaša na popisni seznam baze za repatriacijo B. izhaja, da je A.Š. (tožničina mati) z otroki M., Z. in V. dne 4.4.1943 odšla za možem v Nemčijo, je pravilna presoja, da ni dejanske podlage za sklepanje, da so bila dejanja oziroma prisilni ukrepi okupatorja iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov neposredni povod za odločitev tožničine matere, da z otroki zapusti območje Slovenije in odide k možu v Nemčijo. Odhod družine je bil neposredno povezan s prostovoljno materino odločitvijo, da v Nemčiji poišče moža, ne pa neposredno okupatorjevo nasilje nad družino.

Pritožbene navedbe na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati, saj je na vse enake tožbene ugovore že pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje.

Ker je bilo na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno, pritožbeno sodišče pa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.