Jedro

Protipravnost ravnanja pisca članka je izključena, čeprav so bile v članku uporabljene nekatere trde, žaljive in posplošene ocene o oškodovancu, kadar je zapisano mogoče razumeti kot kritiko stanja v določenem športu oziroma kot kritiko ravnanja oškodovanca kot športnega funkcionarja, in ne kot napad na njegovo osebnost, kot sramotitev, poniževanje in podobno. Prag, ki je pomemben za navedeno oceno, se presoja v vsakem primeru posebej in je pri obravnavanju zadev javnega pomena višji kot v zadevah zasebnega pomena.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se zaradi nadaljnje ugoditve pritožbi prvih dveh tožencev sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek prvega tožnika zoper prvega in drugega toženca zavrne tudi v preostalem delu (500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi).

Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencem, da morajo nerazdelno plačati prvemu tožniku 800.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugemu tožniku pa materialno škodo v znesku 4,775.248,00 SIT prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženci so bili obsojeni tudi na nerazdelno povračilo pravdnih stroškov tožnikov. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožencev razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi, ki se je nanašala na tožbeni zahtevek drugega tožnika in v delu odločbe, s katero je bilo odločeno o zahtevku prvega tožnika zoper tretjega toženca. Na pritožbo prvih dveh tožencev je znižalo prvemu tožniku prisojeno odškodnino za duševne bolečine od 800.000,00 SIT na 500.000,00 SIT, višji zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo prva dva toženca iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek prvega tožnika zoper prva dva toženca v celoti zavrne. Revizija opozarja na kolizijo dveh ustavnih pravic in sicer svobode izražanja po 39. členu Ustave in pravice do osebnega dostojanstva in varstva zasebnosti in osebnostnih pravic po 34. in 35. členu Ustave. Pri tehtanju te kolizije pa je pomembno predvsem dejstvo, da je sporni članek obravnaval temo splošnega pomena (spore in stališča v triatlonskem športu). Članek predstavlja dejansko skrajšano objavo pisma tretjega toženca, naslovljenega na drugega toženca. Zato drugi toženec ni bil dolžan preverjati sporočenih informacij. Ker je članek obravnaval zadevo splošnega pomena, so bili dopustni ostri in nekoliko bolj grobi izrazi (kakršno je tudi stališče ustavnega sodišča, izraženo v odločbi U-I-226/95). Sodišči nižjih stopenj bi se morali opredeliti do posameznih navedb iz članka v smislu osemnajstega poglavja Kazenskega zakonika. Drugi toženec je imel utemeljene razloge verjeti v resničnost pisanja in zato bi morali sodišči njegovo odgovornost presojati po določbi četrtega odstavka 171. člena KZ, ostrejše izraze pa po tretjem odstavku 169. člena KZ. Revizija ocenjuje razloge sodišč nižjih stopenj o odgovornosti drugega toženca kot nasprotujoče, kar pomeni tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in prvemu tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija je utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta presodili v sporu pravdnih strank, da sta prva toženka, ki je 9.11.1992 objavila v svojem časopisu ... članek z naslovom "V krempljih A. Š." in drugi toženec, ki je avtor navedenega članka, nedopustno posegla v tožnikovo čast in dobro ime, ker so navedbe v članku objektivno žaljive in ker tožencema ni uspelo dokazati resničnosti večine navedb, da so podane vse predpostavke civilnega delikta in da gre zato tožniku odškodnina za duševne bolečine v znesku 500.000,00 SIT, kot je bilo pravnomočno odločeno s sodbo sodišča druge stopnje. Pravno presojo odškodninskega temelja sta oprli na 154. in 170. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in na 39. ter 34. in 35. člen Ustave Republike Slovenije (URS), glede višine odškodnine pa na 200. člen ZOR. Sprejeto pravno presojo spora sta sodišči nižjih stopenj oprli na dejanske ugotovitve, ki jih predstavlja del članka in sicer "da je prvi tožnik samozvani menežer, ki zvito izkorišča monopolni položaj v mladi, še naivni organizaciji, da je z vsemi žavbami namazan, da je zanj brezvladje koristnejše, da je znal s trezno in zvito glavo speljati vodo na svoj mlin, da si lasti monopol nad slovensko triatlonsko resnico, da v vseh mogočih vlogah izkorišča svoj položaj, da je nesramen, da vleče za nos celo organizacijo, da mu je kaj malo mar za razvoj triatlona pri nas in za vse, kar ni v njegovem neposrednem interesu". Dalje sta ugotovili, da je bil prvi tožnik klubski funkcionar Triatlonskega kluba X., da je na ministrstvu dvignil material (majice in drugo) za vse (tri) tekmovalce pred odhodom na tekmovanje na Havajih, da tega materiala ni razdelil tudi ostalima dvema tekmovalcema in da je očitno vsak skrbel le za svoje interese. Šteli sta za dokazano, da se je tožnik predstavljal pred odhodom na Havaje za predstavnika Triatlonske zveze Slovenije, da je le na tak način dobil na ministrstvu material za vse tekmovalce, ker bi ga sicer kot menedžer tekmovalca K. dobil le zanj. Večino ostalih navedb iz članka pa sta ocenili za neresnične in žaljive za prvega tožnika.

S pravno teoretičnim pristopom sodišč nižjih stopenj k reševanju konkretnega spora, se revizijsko sodišče strinja, le da je njegova presoja v sporu ugotovljenega dejanskega stanja drugačna od nižje stopenjskih kot bo to pojasnjeno spodaj. Odločilno za tako presojo ni konkurenca (kolizija) določb 39. člena URS, (ki zagotavlja tako svobodo do posredovanja informacij in mnenj, kot pravico do obveščenosti) na eni strani strani, ter 34. členom URS, (ki zagotavlja pravico do osebnega dostojanstva in varnosti) in 35. člena URS (ki zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) na drugi strani, ki sta - namreč ustavni pravici - vzajemno omejeni druga z drugo (odl. USRS št. U-I-137/93 z dne 02.06.1994). Pač pa je pomembno razmerje med varovanjem časti in dobrega imena na eni strani ter svobodo znanstvenega časnikarskega i.p. ustvarjanja, obramba pravic ter varstvo drugih upravičenih koristi in interesov na drugi strani, kar razrešuje kazenska zakonodaja za področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, predvsem v členih 169 in 171 sedaj veljavnega Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94, ki sta enaka kot pred tem veljavna 106. in 108. člen prejšnjega KZ SRS, ki je veljal v času obravnavanega škodnega dogodka - 09.11.1992). Po določilu tretjega odstavka 169. člena KZ (preje 106. člena) dejanje, ki bi sicer predstavljalo razžalitev, izgubi element protipravnosti, če se je kdo o kom žaljivo izrazil, med drugim pri izvrševanju časnikarskega poklica, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če to ni bilo storjeno z namenom zaničevanja. Po določilu četrtega odstavka 171. člena KZ (preje 108. člena) je žaljiva obdolžitev izgubila element protipravnosti, če je storilec dokazal resničnost svoje trditve ali če je dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal (kar pa ni izključevalo razžalitve). Na te določbe se opozarja, ker jih sodna praksa uporablja v odškodninskih sporih pri presoji civilnega delikta razžalitve dobrega imena in časti pri odmerjanju odškodnin po 200. členu ZOR, ker ZOR teh škodnih dogodkov kot vzrokov za duševne bolečine prizadetih posebej ne opredeljuje.

Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je bil obravnavani članek napisan po koncu tekmovanja v triatlonu na Havajih, kot reakcija na dogajanja v triatlonu nasploh in med navedenim tekmovanjem. Tekmovanja na Havajih sta se mimo varovanca prvega tožnika - I. K., udeležila še M. K. in N. K., to je žena tretjega toženca, ki je s svojim pismom drugemu tožencu prispeval snov za sporni članek. Sodišči sta ugotovili, da so bile v triatlonskem športu v Sloveniji res neurejene razmere, da je vsak delal v svojo korist (tako tudi prvi tožnik - deseta stran sodbe sodišča prve stopnje), da se je tožnik predstavljal pred odhodom na Havaje za predstavnika Triatlonske zveze Slovenije, saj je le na ta način uspel dobiti na ministrstvu material za vse tekmovalce, čeprav bi bil kot menedžer zgolj tekmovalca K. upravičen dobiti material le zanj.

Ugotovili sta tudi, da prvi tožnik ni razdelil prevzetega materiala tudi drugima dvema tekmovalcema. Presoja trditev in navedb, ki zadeva del članka, katerega vsebina predstavlja "škodni dogodek", potrjuje zaključek, da članek obravnava probleme konkretne športne panoge v Sloveniji, ki je bila vsaj za športno javnost zanimiva in dogajanja v tem športu vključno s tekmovanjem, delo in ravnanje prvega tožnika, kot športnega funkcionarja, tako pred odhodom na Havaje, kot med tekmovanjem na Havaje.

Po presoji revizijskega sodišča nižjestopenjski sodišči vseh ugotovljenih okoliščin škodnega dogajanja nista presodili celostno. Ker sta ocenjevali trditve in navedbe iz članka posamično, nista pravno pravilno ovrednotili pomena osrednjega dogodka, ki je predstavljal temeljni vzrok celega pisanja. Iz tega izhaja, da je razmere, kakršne so bile v triatlonskem športu v Sloveniji, prvi tožnik izkoristil tako, da se je na ministrstvu predstavil kot predstavnik Triatlonske zveze Slovenije in v takem svojstvu prevzel material za vse tri tekmovalce iz triatlona, ki so za tem tekmovali na Havajih. Tam pa je zastopal le svoje interese in koristi tekmovalca iz svojega kluba (K.), sam razpolagal z vsem na ministrstvu prevzetim materialom, tako tudi s tistim, ki je bil namenjen in prevzet za preostala dva tekmovalca. Na ta osrednji dogodek, ki se je med postopkom potrdil za resničnega, se navezujejo ostale navedbe članka, ki predstavljajo trditve in mnenja o ravnanjih in osebnosti prvega tožnika, ki da je samozvani menedžer, ki prebrisano izkorišča položaj v naivni triatlonski organizaciji v svojo korist in podobno. Ker se je osrednje v članku opisano dogajanje potrdilo za resnično, ostale navedbe in mnenja o ravnanju prvega tožnika pa so posledična ocena prvotožnikovega ravnanja in razmer, ki so vladale v triatlonski organizaciji, je mogoče zanesljivo skleniti, da predstavlja članek kritiko ravnanja prvega tožnika kot funkcionarja v triatlonskem športu, ki je bila namenjena javnosti (vsaj športni), izrečeni pri izvrševanju časnikarskega poklica. Taka ocena, ki namena zaničevanja ne dokazuje, čeprav so nekatere navedbe o prvem tožniku lahko tudi žaljive, izključuje protipravnost ravnanja prvih dveh tožencev. Namreč zaradi ugotovljene narave obravnavanega članka, je protipravnost izključena kljub temu, da so v članku uporabljene nekatere trde, žaljive in posplošene ocene o prvem tožniku, ker je bralec članka še vedno lahko razumel pisanje kot kritiko določenega stanja v triatlonskem športu in ravnanja prvega tožnika kot športnega funkcionarja v njem in ne kot napad na njegovo osebnost, njegovo sramotitev, ponižanje in podobno. Čeprav je članek v tem pogledu že na meji dopustnega, je vendar ni presegel. Namreč prag, ki je bil za to oceno pomemben, se ocenjuje v vsakem primeru posebej. Ta pa je pri obravnavanju zadevi javnega pomena, ko je kritiki izpostavljen funkcionar, višji kot v zadevah zasebnega pomena. S tem pa mora računati vsak, ki se spusti v delovanje javnega pomena.

Revizijsko sodišče je po povedanem, na podlagi na nižjestopenjskih sojenjih ugotovljenega dejanskega stanja, spor pravdnih strank presodilo drugače kot sodišči druge in prve stopnje, ter v skladu z določilom drugega odstavka 395. člena ZPP tožbeni zahtevek prvega tožnika za duševne bolečine zoper prva dva toženca zavrnilo kot neutemeljen. Ker ni bil ugotovljen element protipravnosti v ravnanju prvih dveh tožencev, niso bile podane vse potrebne predpostavke civilnega delikta. Zato zahtevek prvega tožnika za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zoper prva dva tožanca ni bil utemeljen.

Ker je bil pomemben del spora o glavni stvari razveljavljen v pritožbenem postopku vključno s stroškovno odločbo, je revizijsko sodišče pridržalo tudi odločbo o stroških revizijskega postopka končni odločbi (tretji odstavek 166. člena ZPP).