Jedro

Pravilo sočasne izpolnitve ureja situacije, ko si stojita nasproti enakovredni ne-izpolnitvi obeh strank. Predpostavlja se, da sta enakovredni pri pogodbah z enkratno in hkratno izpolnitvijo obeh pogodbenih strank. Pri bolj kompleksnih in mešanih poslih, kot je tudi obravnavani, pa se pravilo sočasnosti običajno poruši, saj se tovrstni posli izvajajo in financirajo postopoma. Pravilo sočasnosti je sicer mogoče uporabiti tudi pri delni neizpolnitvi takšnih obveznosti, vendar le v primeru uravnoteženega položaja obeh pogodbenih strank, če vsaka od njiju v času odločanja ni izpolnila enakovrednega dela svoje obveznosti.

Šteje se, da je oseba, ki je s strani izvajalca pooblaščena za izročitev del, pooblaščena tudi za sprejem obvestila o napaki, saj se podjemnik, ki je skladno s 632. členom OZ dolžan izročiti naročniku izdelano stvar, ne more na tak način izogniti pregledu opravljenega dela ob izročitvi in prevzemu ter sprejemu obvestila o napaki.

Odprava napak kot primarni jamčevalni zahtevek ni samo podjemnikova dolžnost, pač pa tudi njegova pravica, ki se ji lahko odpove, zato je naročnik podjemniku dolžan postaviti primeren rok za odpravo napak in v primeru podjemnikovega neodziva uporabiti druge jamčevalne zahtevke.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II./ I. in II. izreka, v točki III./ I. in v IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „I. Tožena stranka Y je dolžna plačati tožeči stranki X d. d., znesek 122.280,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2012 do plačila, v 15 dneh.

II. Tožeča stranka X, d. d. je dolžna plačati toženi stranki Y znesek 39.377,50 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2012 do plačila, v 15 dneh.

III. Višji tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 9.243,97 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.“

2. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu (glede zneska 39.377,50 USD s pp po nasprotni tožbi) potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki poravnati pritožbene stroške v znesku 5.521,65 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe in spremembo nasprotne tožbe (I). S sodbo je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 122.280,70 EUR (156.128,00 USD) istočasno, ko ji bo tožeča stranka dobavila popolno streho za kuhinjo, dobavila in montirala žlebove tako, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi ter izročila tehnično dokumentacijo in izračun trdnosti za spremenjeno rešitev na strehah protibalistično zaščitenih enot, od takrat naprej pa tudi zakonske zamudne obresti do plačila (II./I.). V preostalem delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od 15. 2. 2012 do izpolnitve obveznosti tožeče stranke, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II./II.). Tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi je delno ugodilo tako, da je tožeči stranki (po nasprotni tožbi toženi stranki) naložilo, da toženi stranki (po nasprotni tožbi tožeči stranki) plača znesek 92.346,81 EUR (117.557,50 USD) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2012 do plačila (III./I:), v preostalem delu je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (III./II). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV.).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

V zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku (II.)

4. Predmet tožbenega zahtevka so „zadržana“ plačila po (treh) med strankama sklenjenih pogodbah o nakupu, montaži in prevozu modularnih enot v Basro v Iraku, namenjenih za nastanitev in bivanje naftnih delavcev. Neizplačani znesek (151.718,00 USD) v bistvenem delu predstavlja 10 % nakupne vrednosti modularnih enot (po dveh pogodbah) in 70 % pogodbene vrednosti za izvedbo montaže (po tretji pogodbi). V skladu s pogodbenimi določili so navedena plačila zapadla ob dokončanju del oziroma po predaji objektov v uporabo. Tožeča stranka je trdila, da je svoje pogodbene obveznosti (dobave in montaže enot) izpolnila. Tožena stranka je uveljavljala ugovor (delne) neizpolnitve pogodbe, in sicer, da tožeča stranka toženi stranki ni izročila tehnične dokumentacije v zvezi z trdnostjo streh nastanitvenih objektov ter da ni dobavila strehe za kuhinjo in žlebov. Sodišče prve stopnje je temu ugovoru sledilo in na podlagi prvega odstavka 101. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati vtoževani znesek istočasno, ko ji bo tožeča stranka dobavila popolno streho za kuhinjo, dobavila in montirala žlebove in izročila tehnično dokumentacijo.

5. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da se je postopka na prvi stopnji udeležil H. H., ki po mnenju tožeče stranke ni zakoniti zastopnik tožene stranke, pritožbeno sodišče opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS (II Ips 355/2013), „da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Namen navedene zakonske določbe je izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi nepravilno zastopane stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi“. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem obeh strank (pač pa le ene). Navedeni pritožbeni ugovor je nesklepčen in protispisen, saj pritožba vendar trdi, da H. H. ni zakoniti zastopnik tožene stranke. Sicer pa ima prav tožena stranka, ki v odgovoru na pritožbo opozarja, da bi tožeča stranka morala navedeno kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, takoj po opravljenem zaslišanju H. H. kot zakonitega zastopnika tožene stranke na naroku dne 23. 9. 2014 (286.b člen ZPP).

6. Tudi ne drži pritožbeni ugovor, da je izrek sodbe, s katerim je bilo odločeno o tožbenem zahtevku, nedoločen, nejasen in nerazumljiv. Iz izreka je po mnenju pritožbenega sodišča dovolj jasno razvidna vsebina izpolnitvene dolžnosti tožeče stranke (dobaviti popolno streho za kuhinjo, dobaviti in montirati žlebove in izročiti tehnično dokumentacijo in izračun trdnosti za spremenjeno rešitev na strehah protibalistično zaščitenih enot). Predvsem pa se vsebina izpolnitvene obveznosti, kot je navedena v izreku sodbe, v celoti ujema s vsebino ugovora neizpolnitve, ki ga je tožena stranka uveljavljala v postopku na prvi stopnji, zoper katerega tožeča stranka ni imela tovrstnih pripomb. V postopku na prvi stopnji ni trdila, da ji ni jasno ali da ne razume, kaj ji tožena stranka v zvezi z neizpolnitvijo očita, ali da zahtevanega ni mogoče izpolniti. Ne nazadnje pa tudi dokazi v spisu (elektronsko sporočilo A. A. B. B. z dne 6. 3. 2012 – B38) izkazujejo, da je tožeča stranka izročitev tehnične dokumentacije zavrnila zaradi neizvršenega plačila in ne zaradi nejasnosti zahteve po izročitvi.

7. Pritožba pa utemeljeno napada odločitev sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi napačno uporabilo pravilo sočasne izpolnitve iz 2. odstavka 101. člena OZ. V postopku ugotovljeno dejansko stanje ob upoštevanju posebnih okoliščin primera po mnenju pritožbenega sodišča ne nudi opore za uporabo navedenega določila. Skladno s prvim odstavkom 101. člena OZ nobena stranka v dvostranskih pogodbah ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega, ali, če kaj drugega izhaja iz narave posla. Če na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka (2. odstavek 101. člena OZ). V prvi vrsti je treba upoštevati, da citirano pravilo sočasne izpolnitve ureja situacije, ko si stojita nasproti enakovredni ne-izpolnitvi obeh strank. Predpostavlja se, da sta enakovredni pri pogodbah z enkratno in hkratno izpolnitvijo obeh pogodbenih strank. Pri bolj kompleksnih in mešanih poslih, kot je tudi obravnavani, pa se pravilo sočasnosti običajno poruši, saj se tovrstni posli izvajajo in financirajo postopoma, z avansi, vmesnimi in končnimi plačili, ki pa se le bolj ali manj pokrivajo s nasprotnimi delnimi izpolnitvami. Sočasnost bi bila pri dalj časa trajajočih strukturiranih poslih vselej podana le v primeru, če bi npr. naročnik vsak dan sproti plačal tega dne opravljeno podjemnikovo delo. Pravilo sočasnosti je sicer mogoče uporabiti tudi pri delni neizpolnitvi takšnih obveznosti, vendar le v primeru uravnoteženega položaja obeh pogodbenih strank, če vsaka od njiju v času odločanja ni izpolnila enakovrednega dela svoje obveznosti. Sodišče prve stopnje bi lahko odločilo v skladu z 2. odstavkom 101. člena OZ le, če bi ugotovilo, da je neizpolnjeni del obveznosti tožeče stranke vrednostno enak delu neizpolnjene obveznosti tožene stranke, da torej vrednost nedobavljenih žlebov, strehe za kuhinjo in neizročene tehnične dokumentacije ustreza višini zadržanih plačil po pogodbah, ki so predmet tožbenega zahtevka. Tega pa ni ugotavljalo niti ni nobena od pravnih strank tega zatrjevala. Že iz tega razloga, ker ni upoštevalo načela enake vrednosti vzajemnih dajatev, ki je sestavni del pravila sočasne izpolnitve, je bila odločitev prvostopnega sodišča o tožbenem zahtevku napačna.

8. Pritožba pa tudi pravilno opozarja, da je sodna praksa zavzela stališče, da se pravilo sočasne izpolnitve uporabi le, če gre za neizpolnitev glavne pogodbene obveznost (II Ips 456/2004, III Ips 83/2009), pa še to v primerih, če je neizpolnjen pretežni oziroma bistveni del glavne obveznosti. Kar je tudi razumljivo, saj je sankcija zaradi neizpolnitve prenehanje pogodbe (z vrnitvenim zahtevkom v posledici prenehanja), kar najbrž ni posebej smiselno v primerih, ko je ta že v pretežnem delu realizirana. Glavna pogodbena obveznost tožeče stranke je bila dobava in postavitev celotnega naselja za nastanitev naftnih delavcev in to obveznost je tožeča stranka v pretežnem delu, t.j. v delu, ki je omogočal njegovo uporabo, tudi izpolnila. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka dela končala in objekte predala v uporabo dne 16. februarja 2012, tožena stranka pa je dela tega dne tudi prevzela. Slednje dokazuje t.i. „snag lista“ (B27), ki ima naravo primopredajnega zapisnika. Obe pravdni stranki sta navedeni listini dajali različne pravne pomene, kot jima je pač bolj ustrezalo za potrebe tega postopka, pri čemer pa sta obe zašli v nesmiselna nasprotja, ki jih nista znali argumentirano pojasniti. Tožeča stranka v navedenem dokumentu vidi dokaz izročitve predmeta pogodbe toženi stranki oz. dokaz o prevzemu vseh pogodbenih del s strani tožene stranke, ne sprejema pa priloženega seznama ugotovljenih napak kot pravočasnega in pravilnega grajanja, ker da oseba, ki je dela izročala toženi stranki, ni bila hkrati pooblaščena tudi za sprejem obvestila o napaki. Tožena stranka pa v tem dokumentu vidi zgolj obvestilo o napakah, ne pa tudi lastnega prevzema opravljenih del, saj zaradi neizpolnitve tožeče stranke ni podpisala „pravega“ primopredajnega zapisnika, posredovanega s strani tožeče stranke. Trdi torej, da del nikoli ni prevzela. Sodišče prve stopnje je pravilno „snag listi“ ( B27) priznalo vse učinke primopredajnega zapisnika, in takšen zaključek niti ne potrebuje dodatnih razlogov, saj navedena listina vsebuje vse sestavine, ki jih ima primopredajni zapisnik, in je tudi podpisana s strani predstavnikov obeh pravdnih strank. Šteje se, da je oseba, ki je s strani izvajalca pooblaščena za izročitev del, pooblaščena tudi za sprejem obvestila o napaki, saj se podjemnik, ki je skladno s 632. členom OZ dolžan izročiti naročniku izdelano stvar, ne more na tak način izogniti pregledu opravljenega dela ob izročitvi in prevzemu ter sprejemu obvestila o napaki. Če C. C. takšnega pooblastila tožeče stranke ni imel, bi morala tožeča stranka ob izročitvi del toženo stranko na to posebej opozoriti in ji sporočiti ime osebe, ki je pooblaščena za sprejem obvestila o napaki.

9. Tudi tožena stranka je s podpisom tega zapisnika delo tožeče stranke sprejela in prevzela. Da izročene objekte od takrat tudi dejansko uporablja, med strankama ni bilo niti sporno. Tožena stranka pa ni izkazala, da je ob prevzemu del, ko so bile sicer pravočasno grajane pomanjkljivosti in napake na opravljenem delu, tožečo stranko pozvala k izpolnitvi manjkajočih del in k odpravi napak. Nasprotno, tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je napake in pomanjkljivosti sama odpravila. K izpolnitvi oziroma odpravi napak je začela pozivati tožečo stranko šele, ko je ta od nje terjala preostanek plačila. V obravnavani zadevi pa je treba upoštevati tudi specialne okoliščine primera, ki so v tem, da so se dela izvajala v državi, ki je poleg tega, da je precej oddaljena, varnostno zelo rizična ter administrativno in logistično zelo zahtevna; da je bila nosilec posla v Iraku tožena stranka in tožeča stranka zgolj njen podizvajalec, kar pomeni, da tožeča stranka sama ni neposredno kontaktirala z iraškimi oblastmi in ni samostojno nastopala na iraškem „trgu“. Dokončanje del in odprava napak s strani tožeče stranke bi torej zahtevala tudi zelo aktivno sodelovanje in podporo tožene stranke, saj bi slednja ponovno morala zagotoviti pogoje, da bi delavci tožeče stranke lahko sploh prišli na gradbišče (ureditev dovoljenj, pridobitev viz, zagotovitev nastanitve, dogovor z najemnikom ipd.). Takšne asistence tožena stranka tožeči stranki ni ponudila, pa tudi, če bi jo, lahko podjemnik odpravo napake odkloni, če bi le-ta zahtevala pretirane in nesorazmerne stroške (tretji odstavek 637. člena OZ).

10. Glede na povedano se izkaže, da v obravnavani zadevi ni bilo pogojev za uporabo pravila o sočasni izpolnitvi tudi iz razloga, ker neizročitev dokumentacije o trdnosti nastanitvenih objektov, nenamestitev strehe za kuhinjo oz. žlebov predstavlja le stransko oz. nebistveno obveznost tožeče stranke. V primeru, ko je pogodba izpolnjena v delu, ki omogoča uresničitev tistega interesa, zaradi katerega je bila sklenjena, se tudi pomanjkljivosti del (nebistvene delne neizpolnitve) obravnavajo kot napake, ki se sanirajo po pravilih o jamčevanju za napake. V obravnavanem primeru tožena stranka resne zahteve po (pravilni) izpolnitvi pogodbe ni postavila, saj tožeči stranki ni ponudila ustrezne podpore, brez nje pa tožeča stranka napak ne bi mogla odpraviti, poleg tega ji tudi ni postavila primernega roka za odpravo napak (637. člen OZ). Odprava napak kot primarni jamčevalni zahtevek ni samo podjemnikova dolžnost, pač pa tudi njegova pravica, ki se ji lahko odpove, zato je naročnik podjemniku dolžan postaviti primeren rok za odpravo napak in v primeru podjemnikovega neodziva uporabiti druge jamčevalne zahtevke.

11. Naročnik torej nima pravice, da bi v nedogled vztrajal pri odpravi napak oziroma pri popolni izpolnitvi pogodbe, pač pa obdrži le pravico, da po izteku primernega roka zniža plačilo in zahteva povračilo škode (tudi odstop od pogodbe, ki je bila v pretežni meri že izpolnjena, ne pride v poštev). Tožena stranka zahtevka za znižanje plačila ni postavila, niti smiselno ne. Ni zatrjevala, da bi zadržana plačila po pogodbah (v višini 10% po pogodbah za dobavo modularnih elementov in v višini 70 % za montažo) predstavljala razliko med vrednostjo izvršenega dela brez napake in vrednostjo, ki bi jo imelo izvršeno delo z napako (640. člen OZ), ali, da je neizpolnjeni del pogodbe (manjkajoča streha, žlebovi in tehnična dokumentacija) enak vtoževanemu znesku. Neizpolnjenega dela ni konkretizirano ovrednotila. Ker torej jamčevalnega zahtevka ni postavila, (o škodi, ki jo je uveljavljala z nasprotno tožbo, pa je s sodbo posebej odločeno), je pritožbeno sodišče sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti.

V zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi (III)

12. Z nasprotno tožbo je tožena stranka zahtevala povrnitev stroškov za nabavo materiala, ki naj bi ga po dogovoru s tožečo stranko kupila na lokalnem trgu, ker monterji tožeče stranke niso imeli ustreznega orodja in materiala za montažo in opremo dobavljenih enot; stroške plač delavcem tožeče stranke, stroške, ki so ji nastali zaradi ponovne izvedbe ojačanih streh na enotah, ki bi morale biti protibalistično zaščitene in izgubljeni dobiček. Nesporno je bilo namreč, da so se strehe objektov, ki bi morale biti protibalistično zaščiteni, zaradi teže ukrivile, da je tožeča stranka navedeno napako priznala in jo tudi odpravila tako, da je strehe dodatno ojačila. Kar pa je potrditvah tožene stranke zahtevalo dodatna dela na objektih ter povzročilo znaten zamik (48 dni) pri dokončanju del. Zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi (v delu) tako po oceni pritožbenega sodišča predstavlja refleksno škodo, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi in v zvezi z odpravljanjem napak tožeče stranke, ki se tudi ne nanašajo na napake, ugotovljene ob prevzemu del v „snag listi“, pač pa na že prej nastale in do izročitve objektov povečini že odpravljene napake (udrtje strehe, dobava neustreznih klim, neustrezna vodovodna in električna napeljava ipd.). V določeni meri pa tožena stranka zahteva povrnitev stroškov, ki niso v vzročni zvezi z napakami in njihovo odpravo, pač pa so ji nastali zgolj zaradi neustrezne opremljenosti delavcev tožeče stranke, pomanjkanja materiala in zalaganjem sredstev za njihove plače oziroma nadomestila. V tem delu je zahtevek tožene stranke obogatitvene narave (190. člen OZ).

13. Znesek v višini 3.000,00 USD, ki jih je tožena stranka namesto tožeče izplačala delavcem tožeče stranke, je nesporen, saj ga tožeča stranka priznava, in je kvečjemu nejasno, zakaj tega zneska ni upoštevala pri izračunu svoje terjatve, oziroma, zakaj odločitev sodišča po nasprotni tožbi izpodbija v celoti.

14. Pritožbeni razlogi, ki ponavljajo trditve tožeče stranke o nepravočasnem in nepravilnem grajanju napak, so nerelevantni, saj gre v delu, v katerem se zahtevek po nasprotni tožbi tiče stroškov v zvezi z udrtjem strehe, za napake, ki jih je tožeča stranka že odpravila, v takšnem primeru pa se izvajalec na nepravočasnost grajanja ne more več sklicevati, saj je napake s tem, ko jih je odpravil ali začel odpravljati, priznal. Nasprotna tožba tudi ni bila prepozna (635. člen OZ).

15. Sodišče prav tako nima pomislekov zoper stroške nabave grelcev (3,480,00 USD). Pritožba ne izpodbija ugotovitve prvostopnega sodišča, da je tožena stranka od tožeče stranke izrecno in določno zahtevala ponudbo klim z možnostjo gretja in hlajenja (B44), tožeča stranka pa je nesporno dobavila klime, ki so samo hladile. Pritožbene trditve in razlogi sodbe o tem, kako se pravilno imenujejo klime, ki samo hladijo in klime, ki grejejo in hladijo, so nerelevantni. Naročniki se štejejo za laične osebe, zato niso dolžni poznati nazivov klimatskih naprav niti njihovih funkcij. Le-te jim je dolžan predstaviti ponudnik. Tožeča stranka ni argumentiralo pojasnila, zakaj je ponudila le klime, ki hladijo, zakaj je torej ravnala v nasprotju z jasnimi zahtevami tožene stranke, in zakaj je na to ni izrecno opozorila. Tožena stranka je upravičeno pričakovala, da bo dobila klime, ki jih je naročila. Stroški tožene stranke, ki jih je izkazala s predložitvijo računov o nakupu dodatnih grelcev, predstavljajo pravno priznano škodo. Zato ni pomembno, ali se je tožeča stranka z nakupom dodatnih grelcev strinjala. Dejstev v smeri, da je sama na drugačen (cenejši ali primernejši) način poskušala odpraviti napako, ni navajala.

16. Pritožba zahtevku po nasprotni tožbi, ki se nanašajo na ostale stroške za nabavo materiala, ki ga je tožena stranka kupila na lokalnem trgu in ki jih izkazujejo predloženi in prevedeni računi za material in orodja, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo v znesku 32.537,50 USD (IX. točka pritožbe v zvezi z 21. točko obrazložitve sodbe) neutemeljeno očita nesklepčnost, predloženim dokazom pa nesubstanciranost. Tožena stranka je v zadostni meri pojasnila, za katere vrste stroškov gre in zakaj so ji nastali, računi, ki jih je predložila, pa so specificirani, tako, da so iz njih določno razvidne količine, vrste in cene nabavljenega materiala. Specificiran račun, ki vsebuje razumljive podatke o količini, predmetu in ceni, predstavlja eno od izjem od pravila o nedovoljenosti informativnih dokazov. To pomeni, da stranki, ki se nanj sklicuje in ga predloži, v tožbi oziroma pripravljalni vlogi ni treba prepisovati vsebine računov, da bi zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Pritožbeno sodišče sicer dvomi v pravilnost zaključka prvostopnega sodišča, da so (prav vsi) navedeni stroški nastali v soglasju s tožečo stranko, ki ga pritožba utemeljeno napada. Iz korespondence med strankama (B36) ter izpovedb prič izhaja, da je tožeča stranka navedene stroške odobravala le v skrajni sili in v manjšem obsegu, t.j. le v primeru, če materiala in opreme ni mogla zagotoviti sama oz. njen podizvajalec iz Združenih Arabskih Emiratov (ZAE). Vendar pa okoliščina, ali je tožeča stranka potrjevala nakup opreme in materiala in z njim soglašala, ni odločilna. Pomembno je le, ali je šlo za material in opremo, ki je bila potrebna in nujna za izpolnitev pogodbenih obveznosti tožeče stranke. Da je bil material marsikdaj neustrezen, da delavci tožeče stranke niso imeli opreme, da so bile dobave materiala, ki jih je pošiljala družba tožeče stranke iz ZAE, pomanjkljive in neprimerne, pa je tožena stranka dokazala z zadostno mero verjetnosti s predložitvijo e-mail korespondence med pravdnima strankama (B30 do B37). V spisovnih podatkih prav tako ni nikakršnega indica, da bi se tožena stranka ukvarjala še s kakšnim projektom, za katerega bi potrebovala podoben material (elektromaterial, vodovodno opremo), zato je zaključek, da je vso nakupljeno opremo in material potrebovala za dokončanje oziroma pravilno izpolnitev pogodbenih obveznosti tožeče stranke, po mnenju pritožbenega sodišča pravilen. Tožeča stranka ni dokazala trditev, da bi šlo za dodatna dela, t.j. dela, ki niso bila predmet pogodbenih obveznosti, pa tudi njene trditve v smeri, za kakšna konkretna dodatna dela naj bi šlo, so bile preskromne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti.

17. V načelu se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti tudi stroške, ki so ji nastali v zvezi s ponovno izvedbo ojačanih streh, to je z odpravo napake, ki je bila v sferi tožeče stranke (23. točka obrazložitve). Vendar pa v tem delu pritrjuje pritožbi, da tožena stranka teh stroškov ni dokazala. Tožena stranka je vse stroške, katerih povrnitev zahteva s nasprotno tožbo, specificirala v izdanem računu z dne 3. 5. 2012 (B26). Faktura oziroma račun je verodostojna listina le za tiste storitve in predmete, ki jih opravi ali dobavi izdajatelj računa sam v okviru svoje dejavnosti. Takšne narave pa s strani tožene stranke izdani račun nima. Navedeni račun vsebuje stroške za stvari in storitve, ki jih ni izdelala oz. opravila tožena stranka sama, pač pa so jih opravili tretji po njenem naročilu, oz. naj bi jih tožena stranka plačala tretjim za naročene storitve (stroški varilskega dela, najem varilnih naprav, najem žerjavov, varnostni prevoz delavcev, stroški viz in nastanitev za delavce, stroški prevozov, vleke, carine, stroški g. D.). Če so predmet računa t.i. prefakturirani stroški, jih je treba dokazovati z osnovnimi fakturami oz. kakršnimikoli drugimi primernimi dokazi (blagajniški prejemki, potrdili o plačilih ipd.), ki so sposobni dokazovati vsebino tistega razmerja, v katerem je ta strošek primarno nastal. Ker tožena stranka za te stroške ni predložila dokazov, iz katerih bi izhajalo, da so ji dejansko nastali v navedeni višini oz. da jih je plačala, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, je bilo treba nasprotni tožbeni zahtevek v višini 78.180,00 USD zavrniti.

18. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Pritožbi je ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo še za 78.180,00 USD s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (zaradi preglednosti je v izreku zapisalo celotno spremenjeno sodbo). Pritožbeno sodišče še pripominja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti postavitve zahtevka in v posledici sodbenega izreka v obeh valutah (EUR in USD v oklepaju), saj je takšen izrek sodbe nejasen in lahko povzroči zmedo pri morebitni izvršbi, ker se tečaji valutnih razmerij spreminjajo. To nejasnost je pritožbeno sodišče odpravilo tako, da je upoštevalo zahtevek v primarno navedeni valuti in štelo, da sta stranki z navedbo zneska v drugi valuti v oklepaju želeli samo opozoriti na tečaj, ki sta ga uporabili. Pri spremembi odločitve o nasprotni tožbi je pritožbeno sodišče zato upoštevalo, da je tožena stranka zahtevek primarno postavila v USD in ne v EUR, in ga ohranila v USD tudi po spremembi nasprotne tožbe (list. 153). Uporaba tuje valute ni nedovoljena, saj gre za tujo pravno osebo, pa tudi pogodba je bila sklenjena v USD. Od 1.1.2007 pa se po noveli ZPOMZO-1A za vse obveznosti, tako v domači kot v tuji valuti, uporablja predpisana zamudna mera obrestna mera zamudnih obresti, določena na podlagi ZPOMZO-1. 19. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji uspela v približno 92%, tožena stranka pa v višini cca 8% (od skupnega pcto 559.071,00 EUR). Obema strankama je odmerilo potrebne in nujne stroške po specificiranem stroškovniku, vsaki nagrado za postopek po tožbi (122.280,70 EUR) 1.222 EUR, nagrado za narok 1.128 EUR, nagrado za postopek po nasprotni tožbi (436.190,74 EUR) 2.364,70 EUR, nagrado za narok 2.182,80 EUR, z upoštevanjem 22% DDV je vsaki stranki priznalo 8.414,95 EUR stroškov zastopanja. Tožeči stranki je nadalje prištelo stroške sodnih taks 1.936,00 EUR za tožbo, 55 EUR za ugovor, stroške prevodov v arabski jezik 463,16 EUR ter pričnine 280,00 EUR in 116,60 EUR, skupaj torej 11.285,71 EUR. Toženi stranki je priznalo strošek sodne takse 5.491,00 EUR in 330,00 EUR, skupaj 14.235,95 EUR. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve 92 % svojih stroškov (10.382,85 EUR), dolžna pa je toženi stranki povrniti 8% njenih stroškov (1.138,88 EUR). Po opravljenem pobotu je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki še 9.243,97 EUR njenih stroškov.

20. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v višini cca 85% pritožbenega pcto (122.280,00 EUR + 92.346,81 EUR), je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, ki jih je sodišče druge stopnje tožeči stranki priznalo v višini plačane takse za pritožbo 7.185,00 EUR (x 85% = 6107,25 EUR), od česar je bilo treba odšteti 15% odmerjenih stroškov tožene stranke za sestavo odgovora na pritožbo (3.200,00 EUR +22% DDV = 3904,00 EUR x 15% = 585,60 EUR).