Jedro

Določbo 641. člena OZ je treba razumeti tako, da z nastopom dolžnosti prevzetja opravljenega dela, ki je bilo izvršeno po določilih pogodbe in pravilih posla, nastopi naročnikova obveznost izplačati opravljeno delo, če ni dogovorjeno drugače, hkrati pa tudi nastopijo vse posledice upnikove zamude.

Podjemnik s tožbo proti naročniku ne more zahtevati, da opravi ravnanja, ki so v skladu z vsebino obveznosti potrebna za izpolnitev.

Zastaranje pretrga le vložitev tožbe ali oprava drugega dejanja pred sodiščem ali drugim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Gre za konkretno terjatev, ki se uveljavlja, in le-tej terjatvi mora biti namenjena tožba ali drugo pravno dejanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I) zavrnilo tožbene zahtevke, ki se glasijo: (1.) Tožena stranka je dolžna na svoje stroške prevzeti in odpeljati iz poslovnih prostorov tožeče stranke na T. v Ljubljani šest naprav za profiliranje in odrez žičk; (2.) Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki od leta 2004 dalje do vključno 1. 1. 2015 letno 420,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. 1. od leta 2004 dalje do 1. 1. 2015; (3.) Tožena stranka je dolžna plačati 412,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2008 dalje do plačila; in (II) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.820,85 EUR s pripadki.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi, tožbenim zahtevkom ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Iz stanja zadeve izhaja, da je bil med strankama predhodno pravnomočno rešen spor (VII Pg 15/2003 oziroma kasneje VII Pg 865/2012), v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za vračilo plačanih zneskov, ki jih je naročnik plačal podjemniku za izdelavo strojev. V tisti pravdi je bilo bistveno vprašanje, ali je naročnik (tam tožeča stranka, v tej zadevi tožena stranka) utemeljeno odstopil od pogodbe zaradi zatrjevana stvarne napake. V tej pravdi podjemnik (tožeča stranka, tam tožena stranka) zahteva prevzem teh strojev, plačilo uporabnine ter nekaterih stroškov tistega pravdnega postopka.

O zahtevku za izpolnitev nedenarne terjatve.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na prevzem in odvoz šestih naprav za profiliranje in odrez žičk, ki se nahajajo v poslovnih prostorih tožeče stranke na T. v Ljubljani. Odločitev je utemeljilo na dveh podlagah. Da ne obstoji lastninska pravica tožene stranke (60. člen Stvarnopravnega zakonika), saj do izročitve predmetov še ni prišlo in zato še ni prišlo do prenosa lastninske pravice na toženo stranko. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožeča stranka utemeljuje zahtevek na prevzem premičnih stvari na podlagi pogodbenega temelja. Med strankama je bila sklenjena pogodba o izdelavi šestih strojev (B2). Pogodbo je opredelilo kot podjemno pogodbo. Obveznost tožene stranke, da prevzame stroje, je opredelilo kot naročniški prevzem. Je njeno breme, ki ni iztožljivo.

8. Pritožnik (tožeča stranka) v tem delu navaja, da je osnova tožbenega zahtevka za prevzem premičnih stvari 641. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da je naročnik dolžan prevzeti delo, ki je bilo izvršeno po določilih pogodbe in pravilih posla.

9. Določbo 641. člena OZ je treba razumeti tako, da z nastopom dolžnosti prevzetja opravljenega dela, ki je bilo izvršeno po določilih pogodbe in pravilih posla, nastopi naročnikova obveznost izplačati opravljeno delo, če ni dogovorjeno drugače (glej Obligacijski zakonik s komentarjem - posebni del, 3. knjiga, GV Založba, 2003, stran 883 in nadaljnje), hkrati pa tudi nastopijo vse posledice upnikove zamude, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje (preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, hkrati pa je dolžan povrniti dolžniku škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, kot tudi stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari; primerjaj določbe 301. in tretjega odstavka 644. člena OZ).

10. Pravilno je torej materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da sodelovanje upnika ni iztožljivo. Podjemnik (tožeča stranka) s tožbo proti naročniku (toženi stranki) ne more zahtevati, da opravi ravnanja, ki so v skladu z vsebino obveznosti potrebna za izpolnitev (glej citirano delo na straneh 366 in 371). Pravna narava sprejemne dolžnosti je breme in dolžnik od upnika ne more sodno zahtevati, da mu omogoči opraviti izpolnitev. Zato so tudi nepomembne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na elektronsko sporočilo z dne 11. 3. 2016. Višje sodišče se zato tudi ne opredeljuje do pritožbene navedbe o pravočasnosti predlaganega dokaza in odgovorne navedbe glede nedopustnosti takega dokaza.

O zahtevku za izpolnitev denarne terjatve.

11. Tožbeni zahtevek plačila glavnice 5.040,00 EUR s pripadki (točka I.2) je sodišče prve stopnje zavrnilo iz naslednjih razlogov.

12. Navedlo je, da bi neupravičena zavrnitev prevzema naprav tožeči stranki lahko povzročila škodo v obliki stroškov njihove hrambe. Tožbeni zahtevek na povračilo škode zaradi hrambe spornih naprav je tožeča stranka zastavila kot zahtevek za plačilo uporabnine njenega poslovnega prostora v znesku 420,00 EUR letno.

13. Sodišče prve stopnje je sprejelo ugovor tožene stranke, da je obveznost, četudi bi obstajala, zastarala. Zahtevek za plačilo uporabnine je verzijski zahtevek, ki zastara v roku iz 346. člena OZ, to je v petih letih. Tožba je bila vložena 25. 11. 2014. Tako je ugotovilo, da so bili verzijski zahtevki za stroške hrambe za obdobje od 1. 1. 2004 do 25. 11. 2009 zastarani z dnem vložitve tožbe. Sicer pa po 13. 11. 2007 stroški hrambe niti ne bi bili več potrebni (v tem delu je izhajalo iz določbe 301. člena OZ, ki določa, da so posledice upnikove zamude tudi, da je dolžan dolžniku povrniti škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, kot tudi stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari). Hramba od takrat naprej po oceni sodišča ni bila potrebna, saj je tožeča stranka sama predložila dopis tožene stranke z dne 13. 11. 2007 (A20), v katerem jo je tožena stranka izrecno obvestila, da zanjo prevzem teh naprav ne pride več v poštev, pač pa je pripravljena sprejeti zgolj določen denarni znesek. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz smiselne uporabe določb Stvarnopravnega zakonika o dobroverni posesti, ki jih je potrebno v takem primeru uporabiti. Dobroverni posestnik (podjemnik) pa je po mnenju teorije upravičen do povračila potrebnih in koristnih stroškov (glej tudi komentar k 301. členu OZ). Od 14. 5. 2009 dalje hramba stvari ni bila potrebna več niti za uspešno vodenje pravdnega postopka v zadevi VII Pg 15/2003 oziroma kasneje VII Pg 865/2012 (takrat je bil izveden preizkus delovanja naprav, kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca A. K.).

14. Tako odločitev sodišče prve stopnje pritožnik graja zgolj iz razloga zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zastaranjem. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z nepotrebnostjo stroškov od 13. 11. 2007 oziroma od 14. 5. 2009 dalje, ko hramba tudi ni bila več potrebna za uspešno vodenje pravdnega postopka VII Pg 15/2003 oziroma kasneje VII Pg 865/2012, ne napada. Zatrjevani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

15. Pritožnik navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbe o zastaranju, ker naj bi zastaranje pričelo teči šele takrat, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti po prvem odstavku 336. člena OZ, kar je bilo šele po koncu postopka VII Pg 865/2012. Do takrat je bilo sporno, ali je tožeča stranka v tem postopku izpolnila svojo obveznost. 16. Materialnopravno stališče pritožnika je zmotno. Verzijski zahtevek je terjatev iz naslova neupravičene obogatitve. Neupravičena obogatitev pa je nastala takrat, ko bi moral upnik (naročnik) stroje po pogodbi prevzeti, pa jih ni. Takrat je namreč nastalo prikrajšanje tistega, čigar stvar (prostori) je bila neupravičeno uporabljena. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča (glej na primer sodbo II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014) je namreč predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Določbo 198. člena OZ je treba razumeti v povezavi s 190. členom OZ. Prikrajšanje mora biti vselej konkretno in realno.

17. Tožeča stranka je zahtevala plačilo uporabnine z zapadlostjo od 1. 1. 2004 dalje (letno 420,00 EUR vse do 1. 1. 2015). Ker tožeča stranka zatrjuje, da se je prikrajšanje začelo leta 2004, se izkaže odločitev sodišča prve stopnje za pravilno. Začetek zastaranja verzijskega zahtevka tako ne more biti odvisen od vodenja in rezultata pravde, v kateri se je ugotavljala upravičenost razveze pogodbe in odločalo o vračilu plačanih zneskov (ki se je vodila pod VII Pg 15/2003 oziroma VII Pg 865/2012). Tisti postopek zastaranja tudi ni pretrgal, ker zastaranje pretrga le vložitev tožbe ali oprava drugega dejanja pred sodiščem ali drugim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Gre za konkretno terjatev, ki se uveljavlja, in le-tej terjatvi mora biti namenjena tožba ali drugo pravno dejanje (primerjaj Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 403/95 z dne 10. 4. 1997).

18. Ostalih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnik konkretno ne izpodbija, zato tudi ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa. Višje sodišče v tem delu le še dodaja, da tožeča stranka drugih trditev v zvezi s prikrajšanjem kot pavšalnih navedb o tržni vrednosti najema lastnega prostora (3,50 EUR na m2 in površina 10 m2) niti ni podala (pa bi morala, glede na povedano v 16. točki obrazložitve).

19. Pritožnik konkretno ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo 412,00 EUR, kar je predstavljalo plačilo za porabljeni čas tožeče stranke pri ogledu in preizkusu naprav v zadevi VII Pg 15/2013 (v kateri je nastopal pritožnik kot tožena stranka). Tudi v tem delu je višje sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.

20. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.