Jedro

Pravica do plačanega letnega dopusta je priznana vsem delavcem in se delavcu ob koncu referenčnega obdobja oziroma obdobja za prenos ne more odvzeti, če delavec iz objektivnih razlogov, kot je to bolniški stalež, dopusta ni mogel izrabiti. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je bila tožnica na bolniškem staležu, zato je vprašljivo, ali ji je bil dopust sploh potreben. Gre za neodtujljivo pravico tožnice kot delavke, čeprav je na bolniškem staležu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, da tožnici plača solidarnostno pomoč v višini 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2020 dalje (I. točka izreka), znesek v višini 1.296,00 EUR iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2019 in 864,00 EUR iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2020, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2020 dalje (II. a) točka izreka), zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leta 2016, 2017 in 2018 pa zavrnilo (II. b) točka izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. in II. a) točko izreka) se pritožuje toženka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Čeprav je sodišče prve stopnje obširno utemeljilo svojo odločitev za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust meni, da je pravilneje upoštevati sodno prakso s krajšim, šest mesečnim referenčnim obdobjem, skladno s katerim je zastaral večji del tožbenega zahtevka. Tožnica je bila v dolgotrajnem bolniškem staležu, zato toženka ni imela vpliva na njeno zmožnost koristiti dopust, plačala ji je regres za letni dopust, vprašanje pa je, ali je delavcu, ki je na bolniškem staležu, letni dopust sploh potreben. Solidarnostna pomoč po kolektivni pogodbi, kjer je bila določena kot avtomatizem, je že črtana. Do nje so sedaj upravičeni le delavci, ki dejansko dosegajo minimalne dohodke in dokažejo, da zaradi plačila, ki ga dobijo za svoje delo, ne morejo preživeti.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je zahtevala plačilo nadomestila za neizrabljen dopust za leto 2016, 2017, 2018, 2019 in 2020, ker je bila od 7. 3. 2017 na bolniškem staležu do dne 15. 8. 2020, ko ji je prenehalo delovno razmerje pri toženki, zato ni mogla izkoristiti letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo nadomestilo za 30 dni neizrabljenega dopusta za leto 2019 in za 20 dni neizrabljenega dopusta za leto 2020, zahtevek za leta 2016, 2017 in 2018 pa je zavrnilo, ker je preteklo tako referenčno obdobje, tj. obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do letnega dopusta, kot tudi obdobje za prenos letnega dopusta, tj. obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v predhodnem referenčnem obdobju.

7. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta (tretji odstavek 162. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Če delavec zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe ni mogel izrabiti ves letni dopust v tekočem koledarskem letu ali do 30. junija naslednjega leta, lahko dopust izrabi do 31. decembra naslednjega leta (četrti odstavek 162. člena ZDR-1). Če delavec letnega dopusta iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti, delovno razmerje pri delodajalcu pa mu je prenehalo, je upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust (164. člen ZDR-1).

8. Sodna praksa je glede pravice delavca do nadomestila za neizrabljen letni dopust zavzela jasno stališče, da tudi, če je bil delavec na bolniškem staležu celotno obdobje v katerem bi dopust lahko izrabil ter tudi celotno prenosno obdobje, ne izgubi pravice do plačila nadomestila. Pravica do plačanega letnega dopusta je priznana vsem delavcem in se delavcu ob koncu referenčnega obdobja oziroma obdobja za prenos ne more odvzeti, če delavec iz objektivnih razlogov, kot je to bolniški stalež, dopusta ni mogel izrabiti.1 Toženka se tako v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je bila tožnica na bolniškem staležu, zato je vprašljivo, ali ji je bil dopust sploh potreben. Gre za neodtujljivo pravico tožnice kot delavke, čeprav je na bolniškem staležu. Na pravico tožnice do plačila nadomestila za neizrabljen letni dopust ne vpliva niti okoliščina, da je prejela regres za letni dopust. Gre za dve ločeni pravici, tožnica pa je upravičena tako do regresa za letni dopust kot do nadomestila za neizrabljeni letni dopust, če dopusta iz objektivnih razlogov ni mogla izrabiti do prenehanja delovnega razmerja pri toženki.

9. Med pravdnima strankam ni bilo sporno, da je bila tožnica vse od 7. 3. 2017 do prenehanja delovnega razmerja dne 15. 8. 2020 na nepretrganem bolniškem staležu. Glede na navedeno je stališče toženke, da je tožnici dopust prenehal z iztekom šestmesečnega prenosnega obdobja zgrešeno že glede na določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1. Ker je bila tožnica celotno leto 2019 na bolniškem staležu, se ji je celotni dopust za leto 2019 prenesel v leto 2020 in bi ga lahko izrabila do 31. 12. 2020, če ji ne bi prej prenehalo delovno razmerje. Pri tem velja še izpostaviti, da je sodna praksa zavzela stališče, da prenosno obdobje, kot je urejeno v ZDR-1, to je dvanajst mesecev, ni ustrezno glede na določbe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. november 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa ter sodno prakso SEU, saj mora biti obdobje za prenos neizrabljenega letnega dopusta daljše od obdobja za izrabo letnega dopusta.2 Prav tako tožnici ni mogla prenehati pravica do izrabe dopusta za leto 2020, saj ji je delovno razmerje prenehalo 15. 8. 2020, dopust za leto 2020 pa bi lahko izrabila do konca leta 2020 oziroma bi ga lahko prenesla v leto 2021. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici pripada nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2019 in 2020, je glede na navedeno pravilna.

10. Toženka izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici pripada solidarnostna pomoč za leto 2020, ker je bila dlje kot šest mesecev na bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 69. člen Kolektivne pogodbe za dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Kolektivna pogodba; Ur. l. RS, št. 56/2018 in nasl.). Kolektivna pogodba v 69. členu izplačilo solidarnostne pomoči v višini 300,00 EUR veže le na daljšo neprekinjeno odsotnost zaradi bolezni ali poškodbe nad 6 mesecev, pri čemer takšna pomoč pripada delavcu enkrat na leto. Drugih pogojev Kolektivna pogodba ne določa, zato je neutemeljeno sklicevanje toženke, da bi se moralo ugotavljati višino dohodkov tožnice in njenih družinskih članov, da bi se presodilo, ali ji solidarnostna pomoč sploh pripada. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se je sedaj Kolektivna pogodba v tem delu spremenila, saj se 69. člen Kolektivne pogodbe ni spremenil. Ker med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica v letu 2020 več kot šest mesecev na bolniškem staležu, je izpolnila vse pogoje za plačilo solidarnostne pomoči iz 69. člena Kolektivne pogodbe, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožnici plačati solidarnostno pomoč v višini 300,00 EUR, pravilna.

11. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zoper izpodbijani del sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP).

1 Sodba SEU C-520/06 in C-350/06, sodba VSRS VIII Ip 42/2019. 2 Glej VIII Ips 23/2022, VIII Ips 42/2019.