Jedro

V postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, namreč ni več mogoče obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka. Pravnomočnost pomeni, da o že razsojeni stvari ni mogoče ponovno odločati. Zato je sodišče pri izdaji končne sodbe vezano na pravnomočno vmesno sodbo o podlagi tistega tožbenega zahtevka, o katerem je bila izdana. Še več, v vseh fazah rednega postopka mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, ali ne gre za stvar, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, sicer lahko stori procesno kršitev.

Med taka vprašanja sodijo tudi ugovori ničnosti in neobstoječnosti pravne podlage prenosa lastninske pravice na tožnika, ki so jih tožene stranke podale v tem pravdnem postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe, zato tudi sklicevanje toženih strank na določilo 93. člena OZ, ki določa, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, ne more biti uspešno.

Izrek

I. Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu v točki III. izpodbijane sodbe spremeni tako, da se sedaj pravilno glasi: „ Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stranskemu interveninentu na strani tožeče stranke 4.810,86 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. V ostalem delu se pritožba toženih strank zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih točkah I. in II. izreka potrdi.

III. Tožene stranke in stranski intervenient na strani tožeče stranke sami trpijo svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. ugotovilo, da sta tožnika v zvezi s "Poročilom o parcelaciji in elaboratom za evidentiranje sprememb v evidenci zemljiškega katastra na podlagi sodne odločbe-parcelacije" z dne 1. 10. 2015 sodnega izvedenca za geodezijo M. M., ki je sestavni del sodbe, nerazdelno vsak do 1/2 solastnika nepremičnine, za katero je rezervirana št. 235/70 k.o. R., pod točko II. je toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 5.474,97 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje, da ne bo izvršbe, pod točko III. pa je toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni stranskemu intervenientu povrniti 7.163,50 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje, da ne bo izvršbe.

2. Zoper to sodbo so se pritožile tožene stranke, sodbo izpodbijajo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagajo, da njihovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi. Tožene stranke v pritožbi navajajo, da izdana izpodbijana sodba temelji na delni in vmesni sodbi, na podlagi katere je stranski intervenient samovoljno in brez kakršnekoli pravne podlage razpolagal z nečim, nad čimer ni imel nobene pravice, glede na nesporno dejstvo, da izdane odločbe, na podlagi katerih naj bi temeljila zakonska podlaga za sam prenos lastninske pravice na tožeče stranke, niso nikoli postale pravnomočne. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta tožeči stranki vsak do 1/2 solatnika nepremičnine, za katero je rezervirana št. 235/70 k.o. ..., tožene stranke izpostavljajo, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da je v konkretnem primeru vezano na pravnomočno vmesno sodbo, s katero je bilo odločeno, da je utemeljen zahtevek tožnikov glede tega, da sta postala lastnika na delu pare. št. 235/1 k..o R. in da zato tudi ni v konkretnem primeru obravnavalo ugovora ničnosti. Sodišče se tako v konkretnem primeru sklicuje samo nase, saj je z izdajo po mnenju toženih strank v celoti neustavne vmesne in delne sodbe odločilo, da je utemeljen zahtevek tožnikov, da sta prav ona lastnika dela parcele št. 235/1 k.o. .... Tožene stranke poudarjajo, da so zoper navedeno sodbo sodišča vložile ustavno pritožbo zaradi kršitve l. člena Protokola k konvenciji o človekovih pravicah, saj vztrajajo, da v primeru, da pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice oz. obstoj določenega pravnega razmerja ne obstaja, da take podlage torej sploh ni, slednje pa lahko pomeni samo eno in sicer; da tudi pravne posledice na podlagi take neobstoječe pravne podlage ne morejo nastati. Tožene stranke se zato ne strinjajo z zaključkom sodišča prve stopnje, da ugovori glede utemeljenosti samega zahtevka na ugotovitev oz. priznanje lastninske pravice niso več dopustni. Sama pravica do ničnosti v skladu s 93. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) namreč nikoli ne ugasne in se lahko tožene stranke dejansko nanjo sklicujejo kadarkoli, to pa še posebej velja v konkretnem primeru, kjer gre za evidentno neobstoječo pravno podlago prenosa lastninske pravice na tožeči stranki - na podlagi katere je sedaj posledično sodišče izdelalo parcelacijo in ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov. Da je v konkretnem primeru šlo za neobstoječo pravno podlago prenosa, je bilo potrditvah tožene stranke ves čas jasno in znano tudi samemu stranskemu intervenientu, in sicer Občini ... - zato se je tudi priglasila v sam spor. Menijo še, da že sam prvotni ukrep odvzema lastninske pravice toženim strankam na podlagi odločbe o nacionalizaciji nepremičnine, ter v nadaljevanju sam prenos lastninske pravice na tretjega brez kakršnekoli pravne podlage - neobstoječega pravnega posla in posledično na koncu priznanje lastninske pravice prav neobstoječi pravni podlagi in s tem neobstoječe zakonitosti in dobrovernosti tretjega, pomeni poseg v zasebno lastnino, ki ni zakonit v smislu preizkusa Sodišča za človekove pravice, saj tak poseg v nobenem primeru ni in ne more biti zakonit. V konkretnem primeru je namreč stranski intervenient samovoljno in brez kakršnekoli pravne podlage razpolagal z nečim, nad čimer ni imel nobene pravice, glede na nesporno dejstvo, da izdane odločbe, na katerih naj bi temeljila zakonska podlaga za sam prenos lastninske pravice, niso nikoli postale pravnomočne. Tožene stranke zato trdijo, da delna in vmesna sodba sodišča, na kateri torej temelji in predstavlja podlago sedaj izpodbijani ugotovitveni sodbi, ne temeljita na pravnem okviru, ki ustreza kakovostnim zahtevam predpisanimi z relevantnim precedenčnim pravom Evropskega sodišča, ki je večkrat pojasnilo, da je „prva in najpomembnejša zahteva 1. člena Protokola št. 1. da bi moral biti kakršenkoli poseg oblasti v pravico do zasebne lastnine zakonit (...) Posebej pa drugi odstavek priznava, da imajo države pravico do nadzora nad uporabo lastnine, pod pogojem, da gre za pravico v zvezi z izvrševanjem "zakonov". Načelo zakonitosti predvideva, da so relevantne določbe domačega prava ustrezno dostopne, natančne in predvidljive pri njihovi uporabi“ (glej med zadnjimi precedensi Hadzhigeorgievi proti Bolgariji, sodba z dne 16. julij 2013, odst. 65: Antonian proti Armeniji, sodba z dne 2. oktober 2012, odst. 54; Centro Europa). Tožene stranke še navajajo, da je v konkretnem primeru že sama nacionalizacija nepremičnine tožečim strankam (pravilno toženim strankam) z vidika evropskega prava močno sporna, slednje pa se je potem samo še stopnjevalo v celoti nezakonito ravnanje javnega organa – občine, ki je samovoljno in brez kakršnekoli pravne podlage razpolagala z nečim, nad čimer ni imela nobene pravice, glede na nesporno dejstvo, da izdane odločbe na katerih naj bi temeljila zakonska podlaga za sam prenos lastninske pravice niso nikoli postale pravnomočne. Tožene stranke zato sodišču prve stopnje očitajo, da se sklicuje na lastno sodbo, v kateri je povsem zmotno in napačno štelo in zaključilo, da sta tožeči stranki v postopku pridobili sporno zemljišče na takrat pravno veljaven način, in sicer iz razloga; ker naj bi toženim strankam bila pravica uporabe spornega dela zemljišča že pred samo sklenitvijo pogodbe med občino in tožečima strankama, odvzeta, saj naj bi bila v času sklepanja pogodbe med Občino in obema tožečima strankama sporna parcela bila v zemljiški knjigi vpisana kot družbena lastnina z imetnikom pravic uporabe Občina L., vendar temu ni bilo tako, saj je nesporno dejstvo, da so bile imetnice pravice uporabe sporne parcele prav tožene stranke, in ne Občina .. Tožene stranke vztrajajo, da Občina L. leta 1989 s pogodbo na tožeče stranke dejansko ni mogla pravno veljavno prenesti prav ničesar. Prav tako je po navedbah toženih strank v konkretnem primeru nesporno dejstvo, da ne odločba o izročiti in ne odločba o parcelaciji sporne parcele k.o R., nikoli nista postali pravnomočni, še več, obe odločbi sta bili odpravljeni, novi odločbi pa nista bili nikoli izdani, zato ne obstajata. Posledično vsemu zgoraj navedenemu sporna parcela nikoli ni bila izročena občini ... in navedena parcela tudi ni nikoli nastala in kot taka posledično tudi ni mogla biti predmet pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča iz leta 1989. Tožene stranke trdijo, da se zaradi navedenega upravičeno sklicujejo tudi na samo "predvidljivost". Tako je upoštevajoč zahtevo po predvidljivosti, Evropsko sodišče že večkrat pojasnilo, da se "določba" ne šteje za "pravo", razen, če ni oblikovana z ustrezno natančnostjo, ki državljanom narekuje določeno ravnanje; slednji morajo biti sposobni -če je potrebno z ustreznim svetovanjem, predvideti posledice, ki jih lahko povzročijo določena dejanja do stopnje, ki so v določenih okoliščinah razumna. Pri tem ni nujno, da so takšne posledice predvidljive z absolutno gotovostjo: saj izkušnje kažejo, da je to nedosegljivo. Vendar pa je gotovost močno zaželjena. Pravo pa mora biti sposobno upoštevati spreminjajoče okoliščine. Slednje pomeni, da so mnogi zakoni po naravi stvari v večji ali manjši meri nejasni, njihovo tolmačenje in uporaba pa so stvar prakse“. Sodišče je v nadaljevanju zato zavzelo stališče, da je "določba predvidljiva, kadar zagotavlja/določa ukrepe za zaščito pred samovoljnim posegom s strani oblasti" (glejte R.Sz. proti Madžarski, sodba z dne 2. julija 2013, odst. 37; Gall proti Madžarski). Tožene stranke so na podlagi vloženih tožb zoper sami izdani odločbi, tako o izročitvi spornega zemljišča, kot o njegovi parcelaciji na Upravno sodišče in še toliko bolj potem, ko je Vrhovno sodišče obe navedeni odločbi odpravilo, lahko utemeljeno pričakovale, da bo javni organ - Občina postopala v skladu z zakonom ter, da so do nove izdaje odločb glede same pravice uporabe navedenega zemljišča vsekakor lahko le one v dobri veri, vendar se to ni zgodilo. Pravna podlaga za zadostitev zahtevam zakonitosti je bila zato v konkretnem primeru nezadostna: Zakonske določbe, na katerih temelji ukrep posega, namreč niso bile ne dostopne in ne predvidljive. Tožene stranke še enkrat poudarjajo, da so lahko glede na to, da so bile odločbe o izročitvi in sami parcelaciji parcele št. 235/1 v celoti odpravljene - niso postale pravnomočne, upravičeno pričakovale, da bo Občina ... izdala nove odločbe, in da bo do tega trenutka stanje glede samega lastništva nespremenjeno, one pa v dobri veri. Torej četudi bi odvzem lastninske pravice v predmetni zadevi temeljil na delu domače zakonodaje, to ne bi zadostovalo za zaključek, da je bil poseg, nad katerim se pritožujejo tožene stranke, zakonit in v skladu z namenom 1. člena Protokola št. 1., saj v konkretnem primeru prenosa lastninske pravice na 3. osebe namreč ni obstajal niti sklenjeni zavezovalni pravni posel. Tožene stranke trdijo, da na podlagi zgolj sklenjene pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča, ki je Občina ... v prvi vrsti sploh ni bila upravičena skleniti - očitno je Občina zamenjala dokončnost odločb z njihovo pravnomočnostjo, namreč ni mogoče na noben način prenesti ali pridobiti lastninske pravice. Lastninska pravica se prav tako ne more pridobiti niti z izdajo lokacijskega ali gradbenega dovoljenja. Posledično naštetemu, se zato tudi tretjega, in sicer tistega, ki je na podlagi takšnega ravnanja dobil zemljišče v najem, in kateremu je bilo sicer res izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ne more šteti ne za zakonitega, ne za dobrovernega lastnika. Dobra vera pri tožečih strankah tako po mnenju toženih strank v konkretnem primeru ni mogla obstajati. Tožene stranke so zaradi navedenega, kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, vložile tudi ustavno pritožbo in sicer zaradi nezakonito odvzete lastninske pravice, t.j. zaradi kršitve 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji o človekovih pravicah, ki se glasi: „Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do spoštovanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti lastnina odvzeta, razen, če je to v javnem interesu v skladu s pogoji, ki jih določa zakon in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava“. Tožene stranke pa so ustavno pritožbo vložile tudi zaradi kršitve 6. člen Konvencije - Pravice do poštenega sojenja, ki pravi: "Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče." Ne glede na to, da so tožene stranke dosegle odpravo vseh odločb izdanih glede sporne parcele, so za sodišče še vedno one tiste, ki so v slabi veri za razliko od občine in tožečih strank, katere so bile očitno v konkretnem primeru po mnenju sodišča v dobri veri in to navkljub temu, da iz v spisu predloženega dopisa jasno izhaja, da so tožene stranke na tožeči strani leta 2007 in to znotraj 10 letnega priposestvovalnega roka jasno naslovile dopis, v katerem jih obveščajo, da so one lastnice spornega zemljišča. Prav tako je iz dopisov drugih strank na Občino R. z dne 14. 8. 2007 izhajalo, da so slednje nekaj mesecev po sklenitvi pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča ugotovile, da niso vpisane v zemljiško knjigo kot zakoniti lastniki, saj Občina L. ni poravnala obveznosti do lastnikov omenjenih parcel. Enako je bilo v primeru obeh tožnikov. Tožene stranke pa se pritožujejo tudi glede stroškovnega dela izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in sodišču prve stopnje ob tem očitajo kršitve 155. in 156. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter splošnih načel OZ. Toženim strankam dejansko na podlagi izdane sodbe in njene obrazložitve ni jasno, katere in če sploh kakšne okoliščine je sodišče prve stopnje skrbno presojalo pri odmeri stroškov tako tožnikoma, kot stranskemu intervenientu. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je v tem delu dejansko povsem neobrazložena, saj sodišče v obrazložitvi svoje sodbe glede stroškov v točki 9. zgolj navede, da so bili tako priglašeni stroški tožnika, kot priglašeni stroški stranskega intervenienta pravilni. To pa je vse. Pri dosojanju plačila pravdnih stroškov pa ne gre za nikakršen "avtomatizem" - v smislu vsemu kar se predloži se tudi avtomatično ugodi, temveč za skrbno presojo vseh okoliščin, kateri stroški so bili dejansko potrebni v konkretnem primeru, in kateri ne. Tožena stranka je zato prepričana, da je sodišče s tako ne obrazložitvijo o dosojenih pravdnih stroškov kršilo 22. člen Ustave ter Ustavno odločbo št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), kjer je Ustavno sodišče jasno zapisalo, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka in da je sodišče z njo dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Z obrazložitvijo, ki tem zahtevam ne zadosti, sodišče krši 22. člen Ustave. Ker v konkretnem primeru glede same dosoje stroškov sodišče prve stopnje tem zahtevam ni zadostilo, saj svoje odločitve ni obrazložilo, je vsekakor kršilo 22. člen Ustave. Kršilo pa je tudi 156. člen ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej pripetilo. Po oceni toženih stran k je nesporno dejstvo, da do navedenega sporna med strankami nikoli ne bi prišlo, če bi stranski intervenient spoštoval in postopal v skladu s pozitivno zakonodajo. Dejanske je vse navedene stroške na podlagi svoje krivde in ob vedenju tožnikov povzročil stranski intervenient. V zvezi s prisojenimi stroški stranskemu intervenientu v znesku v višini 7.163.50 EUR tožene stranke še navajajo, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče samo navedlo, da se je stranski intervenient v konkretni pravdni zadevi zgolj skliceval na že podane navedbe tožnikov, zato po oceni toženih strank njegov strošek v konkretni pravdi ni bil potreben. Sprašujejo se, na podlagi katere skrbne presoje vseh okoliščin, je sodišče presodilo, da je tak strošek potreben. Nadalje tožene stranke sodišču prve stopnje še očitajo, da je stranskemu intervenientu brez obrazložitve v celoti odobrilo tudi strošek za zastopanje po pooblaščencu na drugi stopnji in v postopku revizije. V zvezi s temi stroški se tožene stranke sprašujejo, na podlagi katere skrbne presoje vseh okoliščin je sodišče presodilo, da je tak strošek potreben glede na to, da vložena revizija v konkretnem primeru sploh ni bila dovoljena in je Vrhovno sodišče vloženo revizijo iz navedenega razloga zavrglo. Enako velja glede potrebe odgovora na pritožbo s strani stranskega intervenienta. V samem odgovoru namreč stranski intervenient ne navede prav nič novega oz. takšnega kar bi samo po sebi utemeljevalo potrebo po odgovoru, sploh glede na dejstvo, da so odgovor podale že tožeče stranke. V odgovoru na pritožbo se stranski intervenient sklicuje na vse tisto, kar je že povedal in podal tekom samega postopka. Odgovor na pritožbo so podale tudi toženi stranki (pravilno tožeči stranki) in zato tudi iz navedenega razloga še odgovor stranskega intervenienta ni bil prav v ničemer upravičen in potreben ter očitno podan zgolj z namenom po uveljavljanju čim višjih stroškov. Tožene stranke v nadaljevanju pritožbe ponovijo svoj očitek sodišču prve stopnje, da pri odmeri stroškov stranskemu intervenientu ni v ničemer upoštevalo 156. člena ZPP, ki jasno pravi, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej pripetilo. Sklicujoč se pri tem na po njihovem mnenju nesporno dejstvo, da do navedenega konkretnega sporna med strankami nikoli ne bi prišlo, v kolikor bi stranski intervenient spoštoval in postopal v skladu s pozitivno zakonodajo, trdijo, da je bil stranski intervenient tisti, ki je v konkretnem primeru samovoljno in brez kakršnekoli pravne podlage razpolagal z nečim, nad čimer ni imel nobene pravice, sedaj pa bo za navedeno še nagrajen s 7.000 EUR in, če se upošteva še povsem identičen spor opr. št. P 355/2010, s skoraj 15.000 EUR. Tožene stranke še trdijo, da je stranski intervenient ves čas dobro vedel da v konkretnem primeru razpolaga z nečim, s čimer ni imel nobene pravice razpolaganja. Z neobstoječim pravnim poslom, na podlagi neobstoječe zakonitosti in neobstoječe dobrovernosti tretjega, je stranski intervenient zavestno posegel v zasebno lastnino toženih strank in od njih zahteval in tudi dobil plačilo vseh prijavljenih stroškov, zato gre v konkretnem primeru potrditvah toženih strank tudi za neupoštevanje temeljnih splošni načel OZ in sicer načela vestnosti in poštenja. Na iste razloge se tožene stranke sklicujejo tudi glede pravdnih stroškov, ki jih je sodišče odmerilo tožečima strankama. Tožeči stranki sta neizpodbitno vedeli, da v konkretnem primeru nista lastnika navedene sporne parcele, saj sta s stranskim intervenientom sklenili zgolj pogodbo o oddaji dela te nepremičnine v izmeri 576 m2. Prav tako sta dobro vedela, da nista vpisana v zemljiško knjigo, ki je konec koncev javna listina. Torej ne samo, da sta v konkretnem primeru s sodelovanjem stranskega intervenienta v celoti nezakonito prišla do lastnine toženih strank, sedaj še zahtevata, da jim tožena stranka za slednje povrne vse pravdne stroške.

3. Tožeči stranki na pritožbo toženih strank nista odgovorili, stranski intervenient na njuni strani pa je na pritožbo odgovoril in se v odgovoru obrazloženo zavzemal za zavrnitev pritožbe toženih strank.

4. Pritožba toženih strank je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z delno in vmesno sodbo in sklepom z dne 23. 1. 2013 med drugim razsodilo, da je po podlagi utemeljen zahtevek po nasprotni tožbi (v tej sodbi pa tožbeni zahtevek) toženih strank (sedaj tožečih strank), da se ugotovi, da sta tožnika po nasprotni tožbi lastnika 576 m2 v k.o. R. na parc. št. 235/1, kot je označeno na parcelacijskem načrtu Geodetskega zavoda Celje z dne 10. 9. 1985. V obrazložitvi je pojasnilo razloge za ugotovljeni obstoj podlage tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je pritožbo tam tožečih strank in po nasprotni tožbi toženih strank s sodbo opr. št. Cp 440/2013 z dne 12. 12. 2013 zavrnilo in s tem med drugim potrdilo tudi izdano vmesno sodbo, ki je tako postala pravnomočna, bila pa je tudi predmet odločanja o reviziji toženih strank. Revizija je bila s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 91/2014 z dne 13. 11. 2014 v delu, ki se je nanašal na zahtevek za ugotovitev lastninske pravice po nasprotni tožbi, zavržena.

6. V nadaljevanju tega pravdnega postopka je tako sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku1 s končno sodbo odločalo le še o ugotovitvenem zahtevku tožnikov po nasprotni tožbi v delu, ki presega podlago zahtevka, z določljivo postavljenim zahtevkom, ki sta ga tožnika oblikovala tako, da omogoča zemljiškoknjižno izvršljivost in ugotovilo, da sta tožnika nerazdelno vsak do 1/2 solastnika nepremičnine, za katero je v skladu z izdelano parcelacijo in elaboratom sprememb v evidenci zemljiškega katastra na podlagi sodne odločbe – parcelacije izvedenca geodeta M. M. z dne 1. 10. 2015, ki je sestavni del sodbe, rezervirana parc. št. 235/70 k.o. ....

7. Tožene stranke v pretežnem delu svoje pritožbe izražajo svoje nestrinjanje z vmesno sodbo, ki pa je že bila predmet presoje na pritožbenem sodišču in je že pravnomočna, kot taka pa ne more biti ponovno predmet presoje pritožbenega sodišča, zato se pritožbeno sodišče do razlogov pritožbe, ki se nanašajo na domnevno pravno zmotne zaključke sodišča v vmesni sodbi in dejansko predstavljajo tudi vsebino vložene ustavne pritožbe zoper to pravnomočno delno in vmesno sodbo, ne bo posebej opredeljevalo.

8. Neutemeljen je očitek toženih strank o napačnosti zaključka sodišča prve stopnje v točki 7. obrazložitve izpodbijane končne sodbe, da je sodišče vezano na pravnomočno vmesno sodbo, s katero je bilo odločeno, da je utemeljen zahtevek tožnikov glede tega, da sta lastnika dela parc. št. 235/1 k.o...., t.j. da je po podlagi utemeljen ta njun tožbeni zahtevek in da zato ni več obravnavalo ugovorov, ki se nanašajo na njuno lastninsko pravico, t.j. tudi ugovora ničnosti in neobstoječnosti pravne podlage prenosa lastninske pravice na tožnika. Pritrditi je tem razlogom sodišča prve stopnje, saj v postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, namreč ni več mogoče obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka. Pravnomočnost pomeni, da o že razsojeni stvari ni mogoče ponovno odločati. Zato je sodišče pri izdaji končne sodbe vezano na pravnomočno vmesno sodbo o podlagi tistega tožbenega zahtevka, o katerem je bila izdana. Še več, v vseh fazah rednega postopka mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, ali ne gre za stvar, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, sicer lahko stori procesno kršitev. To so razlogi za stališče sodne prakse2, da v postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, ni več mogoče obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.12.2001), ki jim sledi tudi pravna teorija3. Med taka vprašanja sodijo tudi ugovori ničnosti in neobstoječnosti pravne podlage prenosa lastninske pravice na tožnika, ki so jih tožene stranke podale v tem pravdnem postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe, zato tudi sklicevanje toženih strank na določilo 93. člena OZ, ki določa, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, ne more biti uspešno. Ob teh pritožbenih navedbah pa je le še pojasniti, da na vprašanje ničnosti sodišče v skladu z 92. členom OZ pazi celo po uradni dolžnosti. Vendar določba 92. člena OZ ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela, kar pomeni, da mora presojo morebitne ničnosti dopuščati trditvena podlaga (7. člen ZPP), ki pa mora biti obenem tudi pravočasna. V tem konkretnem primeru pa so tožene stranke svoje trditve, ki se nanašajo na ugovor ničnosti v povezavi z vprašanjem nedobrovernosti, nezakonitosti in neobstoječnosti pravne podlage za prenos lastninske pravice, podale šele, kot je to razvidno iz spisovnega gradiva, v vlogi z dne 22. 12. 2015, ki je na sodišče prispela dne 28. 12. 2015, torej po prvem naroku za glavno obravnavo, zato so v skladu z določili 1. in 4. odstavka 286. člena ZPP prepozne in jih sodišče ne bi moglo več upoštevati niti v primeru, če ne bi bilo vezano na pravnomočno vmesno sodbo o podlagi tožbenega zahtevka tožnikov, saj tožene stranke niso navedle nobenega razloga, iz katerega bi izhajalo, da jih niso mogle podati pravočasno do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, ki se je v tej zadevi izvedel dne 19. 11. 2012 oz. najkasneje v na tem naroku še dopuščeni vlogi z dne 4. 12. 2012, ki jo je sodišče, kot je to razvidno iz spisovnega gradiva, prejelo dne 5. 12. 2012. 9. Na sam potek tega pravdnega postopka in končno tudi na samo odločitev sodišča v tej pravdni zadevi pa nima nobenega vpliva niti s strani toženih strank vložena ustavna pritožba zoper pravnomočno vmesno sodbo, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Ker pritožbeno niso izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe, temelječi na izvedenskem mnenju izvedenca geodeta M. M., ki je opravil ogled in meritve na terenu ter pripravil zakoličbene elemente za parcelacijo parcele št. 235/70 k.o....v velikosti 576 m2 ter meritve za prenos zakoličbenih elementov novih parcel v naravo, da je pred parcelacijo znašala površina parcele 235/1 11655 m2, po parcelaciji pa je nastala parcela št. 235/69 k.o.... v izmeri 11079 m2 in parcela št. 235/70 k.o. ... v izmeri 576 m2 in da je po izvedeni parcelaciji v tej pravdi sporno zemljišče (del prejšnje parcele št. 235/1 k.o....v izmeri 576 m2) po parcelaciji evidentirano kot parcela št. 235/70 k.o...., je sodišče prve stopnje glede na pravnomočno vmesno sodbo o podlagi tožbenega zahtevka tožnikov na ugotovitve njune lastninske pravice na tem delu parcele št. 235/1 k.o. ..., materialnopravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov4 in razsodilo, da sta tožnika v zvezi s "Poročilom o parcelaciji in elaboratom za evidentiranje sprememb v evidenci zemljiškega katastra na podlagi sodne odločbe-parcelacije" z dne 1. 10. 2015 sodnega izvedenca za geodezijo M. M., ki je sestavni del sodbe, nerazdelno vsak do 1/2 solastnika nepremičnine, za katero je rezervirana parcela št. 235/70 k.o. .... Sprememba pa se bo v zemljiškem katastru evidentirala v skladu z 8. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju: ZEN) po pravnomočnosti te sodbe.

11. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo toženih strank v delu, v katerem izpodbijajo točko I. izreka sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Delno pa je utemeljena pritožba toženih strank glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje.

13. Neutemeljen je sicer pritožbeni očitek toženih strank, da je odločitev sodišča o stroških postopka povsem neobrazložena, s čimer tožene stranke dejansko uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave. Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je sicer res zelo skopo obrazložena, vendar pa vseeno skupaj s spisovnim gradivom vsebuje dovolj podatkov, da jo je mogoče preizkusiti. Sodna praksa in pravna teorija sta namreč že večkrat zavzeli stališče, da obrazložitev same odmere stroškov po posamičnih postavkah, torej po njihovi višini, ni nujno potrebna, če je sodišče odmero pregledno in tako, da je mogoč njen preizkus, opravilo že v samem stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa5. Takšen pa je tudi ta konkreten primer, ko je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi stroškovne odločitve navedlo, da je stroške odmerilo na podlagi zahteve tožnikov za povrnitev stroškov (t.j. na podlagi vloženega stroškovnika, ki je sestavni del spisovnega gradiva) za zastopanje po pooblaščencu v obeh pravdnih zadevah, ki sta bili kasneje združeni, stroškov za izvedenino, sodne takse in potnih stroškov ter DDV in na podlagi zahteve stranskega intervenienta za povrnitev stroškov (t.j. na podlagi dveh stroškovnikov, ki sta sestavni del spisovnega gradiva) zastopanja po pooblaščencu na prvi stopnji, drugi stopnji in v postopku z revizijo, potnih stroškov in materialnih stroškov ter stroškov DDV. Na pravilnost uporabe materialnega prava pa mora pritožbeno sodišče tudi glede stroškovne odločitve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP tako ali tako paziti po uradni dolžnosti.

14. Prav tako je neutemeljen očitek toženih strank o nepotrebnosti stroškov stranskega intervenienta in na enakih razlogih temelječ očitek toženih strank v zvezi z (ne)potrebnostjo stroškov tožnikov, s čimer uveljavljajo kršitev določila 155. člena ZPP. Tožene stranke trdijo, da so stroški stranskega intervenienta nepotrebni, ker naj bi se le-ta zgolj skliceval na že podane navedbe tožnikov. Pravica do izjave kot sestavni del pravice strank do sodelovanja v postopku je v skladu s 5. členom ZPP6 osrednja, globalna, vseobsegajoča in najpomembnejša pravica v postopku, ki pripada tudi stranskemu intervenientu, zato njegovih izjav, četudi bi obsegale zgolj sklicevanje na že podane trditve stranke, ki se ji je pridružil v postopku, nikakor ni mogoče šteti za nepotrebne. Tudi sicer pa je iz spisovnega gradiva razvidno, da se stranski intervenient v tem pravdnem postopku ni zgolj skliceval na že podane trditve tožnikov, temveč je vlagal številne povsem samostojne in obrazložene pripravljalne vloge, se udeleževal razpisanih narokov in samostojno obrazloženo odgovarjal tudi na vložena pravna sredstva toženih strank. Ker ima stranski intervenient v skladu z 201. členom ZPP po vstopu v pravdo pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil, ta pravica seveda obsega tudi pravico vlagati pravna sredstva in odgovore na pravna sredstva nasprotne stranke, zato tudi vloženemu obrazloženemu odgovoru na revizijo toženih strank zoper izdano delno in vmesno sodbo, ni mogoče odreči njegove potrebnosti z obrazložitvijo, da je bilo pravno sredstvo zavrženo (ali zavrnjeno). Ob tem je še dodati, da ni pravilna pritožbena navedba toženih strank, da sta odgovore na vložena pravna sredstva toženih strank vlagala tudi tožnika, saj tožnika odgovorov nista vlagala. Prav tako pa ni pravilna niti njihova trditev, da je bila vložena revizija zoper delno in vmesno sodbo kot nedovoljena zavržena in da zato ni bil potreben odgovor stranskega intervenienta, saj je iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 91/2014 z dne 13. 11. 2014 razvidno, da je bila revizija delno zavržena kot nedovoljena, delno pa zavrnjena kot neutemeljena.

15. Neutemeljen je tudi očitek toženih strank o neuporabi določila 156. člena ZPP in neupoštevanja temeljnega splošnega načela vestnosti in poštenja, ki ga uzakonja OZ, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da do tega konkretnega spora med strankami nikoli ne bi prišlo, če bi stranski intervenient spoštoval in postopal v skladu s pozitivno zakonodajo in da so stroški tega pravdnega postopka nastali po njegovi krivdi. Tožene stranke sicer pravilno povzemajo vsebino določila 1. odstavka 156. člena ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo, vendar to določilo napačno razlagajo. Pojem krivde iz 156. člena ZPP namreč zajema le dejanja med samim pravdnim postopkom, katerih namen je zavlačevanje postopka7, ne pa morebitnih dejanj stranke (ali stranskega intervenienta) pred pravdnim postopkom. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo o stroških postopka po načelu uspeha v tem pravdnem postopku v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP.

16. Kot izhaja iz obrazloženega stroškovnika tožnikov na listni številki 272 spisa, je sodišče prve stopnje v skladu s 155. členom ZPP materialnopravno pravilno kot potrebne pravdne stroške tožnikoma, upoštevaje pri tem Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), priznalo naslednje pravdne stroške po tožbi, kjer je upoštevalo seštevek vrednosti obeh zahtevkov: nagrada po Tar. št. 3100 (za postopek) 1.089,40 EUR, nagrada po Tar. št. 3102 (za narok) 1.005,60 EUR, nagrada po Tar. št. 6002 (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) 20,00 EUR, nagrada po Tar. št. 3210 (povečanje za zastopanje dodatne stranke) 251,40 EUR, stroški za 22% DDV po Tar. št. 6007 520,61 EUR, polovica stroškov kilometrine za prihod tožnikov na naroke 41,85 EUR (3 x 31 km x 2 = 83,70 EUR/2) in ena polovica parkirnine 4,00 EUR, skupaj torej 2.932,86 EUR. Prav tako pravilno pa jima je priznalo tudi pravdne stroške po nasprotni tožbi: nagrada po Tar. št. 3100 (za postopek) 544,70 EUR, nagrada po Tar. št. 3102 (za narok) 502,80 EUR, nagrada po Tar. št. 6002 (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) 20,00 EUR, magrada po Tar. št. 3210 (povečanje za zastopanje dodatne stranke) 125,70 EUR, stroški za 22% DDV po Tar. št. 6007 262,50 EUR, izvedenina 1.040,56 EUR (po sklepu z dne 13. 10. 2015), polovica stroškov kilometrine za prihod tožnikov na naroke 41,85 EUR (3 x 31 km x 2 = 83,70 EUR/2) in ena polovica parkirnine 4,00 EUR, skupaj torej 2.542,11 EUR. Skupaj tako znašajo priznani in potrebni pravdni stroški tožnikov po tožbi in nasprotni tožbi 5.474,97 EUR, kot jih je pravilno materialnopravno odmerilo in v plačilo toženim strankam naložilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

17. Je pa sodišče prve stopnje pri odmeri potrebnih stroškov pravdnega postopka stranskemu intervenientu delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer mu je neutemeljeno priznalo še eno nagrado za narok za glavno obravnavo (dne 11. 5. 2015) v višini 502,80 EUR po Tar. št. 3102 ZOdvT, saj nagrada za narok po tej tarifi vključuje nagrado za vse naroke, opravljene v posamezni zadevi, tako da odvetniku ne pripada nagrada za vsak narok posebej (enako Vrhovno sodišče RS v odločbi z dne 14. 4. 2011 opr. št. II Ips 56/2011), prav tako mu je nepravilno priznalo tudi nagrado za postopek s pritožbo v višini 1.422,40 EUR po Tar. št. 3210 ZOdvT in nagrado po Tar. št. 6002 ZOdvT (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) 20,00 EUR na pritožbeni stopnji, saj je o stroških pritožbenega postopka, kar je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, odločilo že Višje sodišče v Celju s sodbo z dne 12. 12. 2013 opr. št. Cp 440/2013, ko je v točki II. izreka odločilo, da pravdne stranke same nosijo stroške pritožbenega postopka, posledično pa je stranskemu intervenientu priznalo tudi preveč stroškov za 22% DDV in sicer v skupni višini 427,94 EUR.

18. Kot izhaja iz obrazloženih stroškovnikov stranskega intervenienta na listni številki 89 in 271 spisa, pa je sodišče prve stopnje v skladu s 155. členom ZPP materialnopravno pravilno kot potrebne pravdne stroške stranskemu intervenientu, upoštevaje pri tem Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), priznalo naslednje pravdne stroške: nagrada po Tar. št. 3100 (za postopek) 1.089,40 EUR, nagrada po Tar. št. 3102 (za narok) 1.005,60 EUR, nagrada po Tar. št. 6002 (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) 20,00 EUR, nagrada po Tar. št. 3300 (za postopek z revizijo) 1.778,00 EUR, nagrada po Tar. št. 6002 (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev za postopek na tretji stopnji) 20,00 EUR, stroški za 22% DDV po Tar. št. 6007 860,86 EUR in potni stroški za vse naroke skupaj 37,00 EUR (2 x 24 km x 0,40 EUR in 2 x 24 km x 0,37 EUR). Potrebni pravdni stroški stranskega intervenienta tako ob pravilni materialnopravni odmeri znašajo skušaj 4.810,86 EUR, zato je bilo pritožbi toženih strank v stroškovni odločitvi delno ugoditi ter v plačilo toženim strankam naloženi znesek stroškov stranskega intervenienta na strani tožeče stranke v točki III. izreka izpodbijane sodbe znižati na 4.810,86 EUR.

19. Stroške pritožbenega postopka so priglasile tako tožene stranke kot tudi stranski intervenient na strani tožeče stranke.

20. Tožene stranke so s pritožbo uspele le delno v stroškovnem delu, glede glavne stvari pa je bila njihova pritožba v celoti neuspešna. Ker gre za sorazmerno majhen pritožbeni uspeh, bodo morale tožene stranke v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP pritožbene stroške nositi same. Stranski intervenient na strani tožeče stranke pa z odgovorom na pritožbo vsebinsko ni doprinesel k odločitvi o pritožbi toženih strank na pritožbeni stopnji, zato bo tudi on moral nositi sam svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, upoštevaje pri tem še okoliščino, da so bile tožene stranke delno uspešne ravno v zvezi s stroškovno odločitvijo povračila njegovih stroškov.

1 Dokazni postopek je dopolnilo še z izvedencem geodetske stroke M. M., ki je po sklepu sodišča prve stopnje izdelal Poročilo o parcelaciji in elaborat za evidentiranje sprememb v evidenci zemljiškega katastra na podlagi sodbe odločbe-parcelacije z dne 1. 10. 2015. 2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 573/2005 z dne 20. 12. 2007. 3 Glej A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2009, str. 63-68. 4 Kot je razvidno iz spisovnega gradiva sta tožnika po prejemu Poročila o parcelaciji in elaborata za evidentiranje sprememb v evidenci zemljiškega katastra na podlagi sodbe odločbe-parcelacije z dne 1. 10. 2015 s pripravljalno vlogo z dne 20. 11. 2015 dokončno uskladila svoj tožbeni zahtevek, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje. 5 Glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2010, str. 54-60. 6 ZPP v 5. členu določa:„Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.Samo tedaj, če ta zakon tako določa, sme sodišče odločiti o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni bila dana možnost, da se izjavi.“ 7 Glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2010, str. 40-44.