Jedro

Krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti. Zato s tem v zvezi niti ni odločilno vprašanje, ali je toženi stranki sploh mogoče očitati opustitev skrbnosti pri izbiri pogodbenega partnerja, saj obstoj njene krivde ni predpostavka za nastanek odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 239. člena OZ.

Zgolj iz dejanskega okvirja, da je bil tožeči stranki poznan režim, pod katerim je bilo blago uvoženo v Republiko Slovenijo, kakor tudi, da bi se morala zavedati svojega položaja trošarinskega zavezanca v smislu ZTro, še ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka s tem tudi zavestno prevzela rizik prevzema stroškov odprave nezakonitosti s strani pogodbenih partnerjev tožene stranke.

V primeru verige poslov se med subjekti, ki profesionalno opravljajo svojo dejavnost in v okviru katerih nastanejo negativne premoženjskopravne posledice na strani zadnjega pogodbenika v verigi izpolnitev, ki izvirajo iz protipravnega ravnanja enega od udeležencev v verigi, ki ni v pogodbenem razmerju z oškodovancem, ta rizik prenese na njegovega sopogodbenika. Le-ta pa premoženjskopravne posledice, ki s tem nastanejo, lahko kaskadno prenaša na svojega sopogodbenika v predhodnem razmerju verige pogodb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del prvostopenjske sodbe (točka I in prvi odstavek točke II. izreka) potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 2.468,16 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 201.984,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 12.204,01 EUR od 26. 9. 2009 dalje, od zneska 172.900,93 EUR od 2. 10. 2009 dalje in od zneska 16.879,36 EUR od 3. 10. 2009 dalje. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 7.254,48 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka za izpolnitev. Višji obrestni zahtevek od odmerjenih stroškov postopka pa je zavrnilo.

2. V pritožbenem roku je zoper prvostopenjsko sodbo pritožbo vložila tožena stranka. Izpodbijala je celotno sodbo, razen zavrnilnega dela sodbe glede teka zamudnih obresti od stroškov. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega in pritožbenega postopka tožene stranke, podrejeno temu pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom od tožene stranke kot prodajalca uveljavljala plačilo odškodnine za škodo, ki jo je povzročila z nepravilno izpolnitvijo prodajnih pogodb o nakupu naftnih derivatov, v posledici česar je tožeči stranki nastala škoda v višini naknadno odmerjene trošarine s strani carinskega organa Republike Slovenije.

6. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija naslednjega dejanskega stanja, ugotovljenega s strani prvostopenjskega sodišča, ki med pravdnima stranka tekom postopka niti ni bilo sporno: - prodaja naftnih derivatov je potekala v verigi treh zaporednih prodajnih pogodb: prvi v verigi je nastopal avstrijski dobavitelj F. L., ki je naftne derivate prodajal družbama F. d.o.o. in P. d.o.o.. Drugo v verigi prodajnih pogodb je bilo razmerje med družbo F. d.o.o. oziroma P. d.o.o. kot prodajalcem in toženo stranko kot kupcem. Tretje prodajno razmerje pa je nastalo v razmerju med toženo stranko kot prodajalcem in tožečo stranko kot končnim kupcem, - ni sporno, da je tožena stranka v celoti poravnala svojo obveznost plačila kupnine do svojih svojih prodajalcev (F. d.o.o. in P. d.o.o.), enako pa velja tudi za plačilo kupnine s strani tožeče stranke toženi stranki, - računi, ki jih je izstavila tožena stranka tožeči stranki, so vsebovali klavzulo, da je v ceni obračunana trošarina, ekološka taksa in članarina, ki je bila plačana, - na podlagi pravnomočnih odločb carinskega organa (CURS) je tožeča stranka plačala odmerjeno trošarino skupaj z nateklimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer 25. 9. 2009 v višini 12.204,01 EUR, 1. 10. 2009 172.900,93 EUR in 2. 10. 2009 16.879,36 EUR, - trošarinska zavezanca (družbi F. d.o.o. In P. d.o.o.), ki sta bila v pogodbenem razmerju s toženo stranko, trošarinskih obveznosti nista poravnala, kar je bil razlog za odmero trošarinske obveznosti tožeči stranki.

7. V skladu s prvim odstavkom 239. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001 s spremembami – v nadaljevanju OZ) je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi, sicer odškodninsko odgovarja v razmerju do upnika.

8. Trošarinska obveznost predstavlja obveznost, ki je javnopravne narave in temelji na Zakonu o trošarinah (Ur.l. RS št. 84/98 s spremembami – v nadaljevanju ZTro). Ta zakon ureja pogoje, pod katerimi nastane takšna obveznost, kakor tudi zavezance za plačilo takšne dajatve. Te določbe pa so bile podlaga carinskemu organu, da je tožečo stranko štel kot trošarinskega zavezanca, ker trošarinske obveznosti niso bile poravnane v skladu z zakonom s strani obeh glavnih trošarinskih zavezancev (družbi F. d.o.o. in P. d.o.o.). Glede na to, da je blago, glede katerega je bila tožeča stranka naknadno dolžna poravnati trošarinske obveznosti, prejela od tožene stranke kot izpolnitev njene pogodbene zaveze iz prodajne pogodbe, je potrebno na podlagi tega pogodbenega razmerja presoditi kdo je tisti, ki mora v okviru tega pogodbenega razmerja nositi breme stroška, ki ga je naknadno utrpela tožeča stranka.

9. Klavzula na računih tožene stranke, ki jih je izstavila tožeči stranki ob dobavi spornega goriva, da je v ceni že obračunana trošarina, nedvoumno izkazuje, da sta pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe strošek trošarine vkalkulirali v pogodbeno dogovorjeno ceno, ki jo je plačala tožeča stranka. Citirane klavzule na računih tožene stranke ni mogoče razumeti drugače kot da je tožeči stranki zagotavljala, da je ob plačilu kupnine ne bi smeli bremeniti kakršnikoli dodatni stroški v zvezi s predmetom kupoprodajne pogodbe. Hkrati pa to pomeni, da v kolikor je tožeča stranka toženi stranki plačala ceno, v kateri so bili vkalkulirani stroški navedene javne dajatve, pri nasprotni izpolnitvi ni mogoče govoriti o skladnosti s pogodbo, v kolikor bi tožečo stranko isti stroški, ki so bili že vkalkulirani v ceno, bremenili na podlagi odmerne odločbe carinskega organa. Naknadno odmerjena trošarina tožeči stranki zato predstavlja strošek, ki je pravdni stranki nista vkalkulirali kot možno posledico pravilne izpolnitve tožene stranke, zato le-ti predstavljajo škodo za tožečo stranko, ki izvira iz nepravilne izpolnitve, v kolikor je šteti, da vzrok za nastanek te škode izvira iz sfere tožene stranke.

10. Glede na to, da ni sporno, da je vzrok za nastalo škodo izviral iz ravnanja trošarinskih zavezancev, ki so bili v pogodbenem razmerju s toženo stranko, tudi pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tveganje, iz katerega je nastal vzrok za škodo tožeče stranke, izvira iz sfere tožene stranke. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi zavzetemu stališču prvostopenjskega sodišča, da krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že večkrat izčrpno pojasnilo ob povsem identičnih dejanskih položajih (1), v zadevah, vodenih zoper isto toženo stranko. Takšno stališče temelji na izhodišču, da se odgovornost profesionalnih oseb za kršitev pogodbene obveznosti zelo približuje objektivni odgovornosti, zato vsaka pogodbena stranka prevzema tveganja, ki izvira iz njene sfere. Zato s tem v zvezi niti ni odločilno vprašanje, ali je toženi stranki sploh mogoče očitati opustitev skrbnosti pri izbiri pogodbenega partnerja, saj obstoj njene krivde ni predpostavka za nastanek odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 239. člena OZ. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, ki izpodbijajo tovrstne ugotovitve prvostopenjskega sodišča z utemeljitvijo, da v času izpolnitvenega ravnanja tožene stranke še ni nastala obveznost plačila trošarin, ker je bilo blago uvoženo pod režimom odloga plačila trošarinske obveznosti. Zgolj okoliščina, da so vzroki za nastalo škodo tožeči stranki (neplačilo trošarin s strani glavnih trošarinskih zavezancev) nastali po tem, ko je tožena stranka svojo pogodbeno obveznost že izpolnila, ne vpliva na oceno, da ti vzroki izvirajo iz sfere tožene stranke. Tožena stranka se zato svoje odgovornosti ne more razbremeniti zgolj z izključevanjem svoje krivde za to, da njena pogodbena partnerja nista poravnala trošarinskih obveznosti, ki so bile kasneje naložene v breme tožeče stranke. V smislu razbremenilnih razlogov iz 240. člena OZ pa ne zadostujejo niti pritožbene navedbe, da tožena stranka v fazi izpolnjevanja pogodbe ni mogla predvideti kasnejšega nezakonitega postopanja njenega pogodbenega partnerja.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi prvostopenjsko sodišče moralo ugotoviti soodgovornost tožeče stranke za škodo, kar naj bi izhajalo iz okoliščin, da so bili naftni derivati prepeljani k toženi stranki v režimu odloga plačila trošarine, pri čemer pa je v takem primeru v skladu z ZTro tožeča stranka opredeljena kot solidarno zavezana za plačilo trošarine. Takšno sklepanje pritožnika je materialnopravno zmotno. Uvoz blaga v režimu odloga plačila trošarine je bil zakonsko urejen način sprostitve blaga na trg v Republiki Sloveniji. Vendar zgolj iz dejanskega okvirja, da je bil tožeči stranki poznan režim, pod katerim je bilo blago uvoženo v Republiko Slovenijo, kakor tudi, da bi se morala zavedati svojega položaja trošarinskega zavezanca v smislu ZTro, še ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka s tem tudi zavestno prevzela rizik prevzema stroškov odprave nezakonitosti s strani pogodbenih partnerjev tožene stranke.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi bilo z izpodbijano sodbo v škodo tožene stranke kršeno ustavno načelo pravne države (2. člen Ustave RS). Tožena stranka takšnega pritožbenega očitka ni konkretizirano pojasnila, da bi pritožbeno sodišče lahko na takšne očitke argumentirano odgovarjalo.

13. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče z ugoditvijo tožbenemu zahtevku poseglo v režim 17. člena ZTro, ki opredeljuje krog subjektov, ki so zavezani k plačilu trošarine. Odločitev v izpodbijani sodbi zgolj opredeljuje, kdo med pogodbenima strankama je tisti, ki je v njunem razmerju dolžan nositi riziko okoliščin, ki se kažejo v premoženjski sferi pogodbene stranke, iz sfere katere ne izvira vzrok za nastanek takšnih škodljivih posledic. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je pravilno, da se v primeru verige poslov med subjekti, ki profesionalno opravljajo svojo dejavnost in v okviru katerih nastanejo negativne premoženjskopravne posledice na strani zadnjega pogodbenika v verigi izpolnitev, ki izvirajo iz protipravnega ravnanja enega od udeležencev v verigi, ki ni v pogodbenem razmerju z oškodovancem, ta rizik prenese na njegovega sopogodbenika. Le-ta pa premoženjskopravne posledice, ki s tem nastanejo, lahko kaskadno prenaša na svojega sopogodbenika v predhodnem razmerju verige pogodb. Materialnopravno zmotno je zato stališče pritožnika, da bi tožeča stranka svoj zahtevek lahko uperila zgolj proti povzročitelju (glavnemu trošarinskemu zavezancu), ki je bil v posledici nezakonitega postopanja neupravičeno obogaten.

14. Iz navedenega je razvidno, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti nastale stroške pritožbenega postopka tožeči stranki (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) v višini priglašenih stroškov v skladu z Odvetniško tarifo za nagrado za postopek (2.036,80 EUR) ter pavšalni znesek za materialne stroške (20,00 EUR), oboje povečano za 20 % DDV.

(1) Glej VSL sodba I Cpg 129/2010, I Cpg 59/2011 in I Cpg 132/2012.