Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zaradi prenehanja veljavnosti ZLPP ni več mogoče izdati začasne odredbe po ZLPP v zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v postopku lastninjenja podjetij. Pač pa ni pravilen napotek, da bi moral organ prve stopnje postopek ustaviti, pač pa bi morala tožena stranka sklep o začasni odredbi (po ZLPP) odpraviti in omogočiti SRD, ki je pristojna po ZZLPPO, da izvede nadaljevanje postopka zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka po ZZLPPO.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 380/2001-10 z dne 25.9.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožnice I.T. in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 17.8.2000 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. S sklepom (2. točka izreka) pa je sodišče zavrglo tožbi K.K. in P.T., in sicer na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), saj je bilo z izpodbijano odločbo tožene stranke odločeno le o pritožbi prve tožnice. Z odpravljeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice I.T. zoper začasno odredbo Upravne enote K. z dne 14.2.2000, s katero je prvostopni organ začasno do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe prepovedal zavezanemu podjetju S. K. lastninsko razpolaganje na deležu družbenega kapitala podjetja v višini 29.812.815,82 SIT in mu naložil, da navedena sredstva v delnicah prenese na Sklad Republike Slovenije za razvoj. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je začasno odredbo, kakršna je predmet presoje v tem upravnem sporu, urejal Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), ki pa je prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO), torej 1.5.1998. Zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov, za katere so bili predlogi za izdajo začasne odredbe po ZLPP vloženi pravočasno, je ZZLPPO uredil v členih 48 do 51 drugače. Ker ob izdaji sklepa organa prve stopnje ZLPP ni več veljal, za izdajo začasne odredbe v ponovljenem postopku prvostopni organ ni imel več zakonite podlage. Zato bi moral prvostopni organ postopek ustaviti. Ker tega ni storil, je napačno uporabil materialno pravo, ker pa tožena stranka z izpodbijano odločbo sklepa prvostopnega organa ni odpravila, je nezakonita tudi njena odločba. Sodišče prve stopnje je še dodalo, da pravice oziroma pravne koristi tožnice ne bodo v ničemer kršene, saj je družbeni kapital podjetja S. last Slovenske razvojne družbe (SRD), ki bi morala upoštevati določbe 48. do 51. člena ZZLPPO in predlagano začasno odredbo ter iz privatizacije izločiti premoženje, kot je bilo predlagano v predlogu za izdajo začasne odredbe, razen če bo do tedaj že pravnomočno odločeno o denacionalizaciji. Tedaj bo morala upoštevati pravnomočno denacionalizacijsko odločbo. Zato je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS kot neutemeljeno.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da stranke ob stališču sodišča prve stopnje ne bi prišle do ustreznega zavarovanja izpolnitve pozneje izdane denacionalizacijske odločbe. Če bi organ sledil stališču v izpodbijani sodbi, potem bo ustavil postopek za izdajo začasne odredbe in sklep o tem poslal zavezani stranki. Obstaja bojazen, da bo ustavitev postopka za izdajo začasne odredbe pomenilo obenem tudi izgubo pravice do zavarovanja izpolnitve denacionalizacijske odločbe. Zato meni, da bi se lahko zagotovilo ustrezno zavarovanje izpolnitve denacionalizacijske obveznosti le na podlagi izdane začasne odredbe, dokler pa predlogu za izdajo začasne odredbe ni ugodeno, varuje izpolnitev 15. člen ZLPP. Tudi sicer meni, da stranki, ki je po določenem predpisu v času vložitve zahteve imela določene pravice, pa je v času trajanja spora predpis nehal veljati, to ne more biti v škodo stranki in zato meni, da bi se stranki priznala pravica po takrat veljavnem predpisu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrne.

Tožeča stranka in prizadeta stranka S.K. na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je prepričanje tožene stranke, da bi v zavarovanje zahtevka denacionalizacijskih upravičencev moral upravni organ izdati začasno odredbo po določbah ZLPP, čeprav ta ne velja več. Ker je zaradi prenehanja veljavnosti predpisa odpadla pravna podlaga za izdajo začasnih odredb po ZLPP, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da take začasne odredbe po tem predpisu ni več moč izdati. Sodišče prve stopnje pravilno tudi navaja, da ZZLPPO ureja pravočasno vložene predloge denacionalizacijskih upravičencev za izdajo začasnih odredb v določbah 48. do 51. člena, in sicer na drugačen način. V navedenih določbah ZZLPPO ureja pravice udeležencev po predpisih o denacionalizaciji, ki so vložili predlog za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP, pa predlog za izdajo začasne odredbe oziroma zahteve za denacionalizacijo ob začetku privatizacije ni bil pravnomočno zavrnjen oziroma zavržen. Tudi v obravnavani zadevi bi morale biti namesto določb ZLPP uporabljene določbe 48. do 51. člena ZZLPPO, saj je tožnica vložila predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP pravočasno, njen predlog pa ni bil niti zavržen niti zavrnjen.

Stališče sodišča prve stopnje glede nadaljnjega ravnanja s pravočasnim predlogom za izdajo začasne odredbe pa je po presoji pritožbenega sodišča napačno, saj se postopka za izdajo začasne odredbe zaradi navedenega ne sme ustaviti.

Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku sicer tudi po mnenju pritožbenega sodišča odpraviti sklep organa prve stopnje, saj ta za taka odločanja ni imel več niti zakonite podlage niti ni bil več pristojen za take odločitve. Nato pa bo morala upoštevati določbe ZZLPPO in omogočiti, da bo pristojna SRD (in ne več upravni organ prve stopnje) način zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka izvedla v skladu z določbami 48 do 51. člena ZZLPPO.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in, čeprav z drugačnimi napotki, potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.