Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali bi Upravno sodišče moralo izvesti glavno obravnavo.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali bi Upravno sodišče moralo izvesti glavno obravnavo?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-1217/2017-25-12-510-08 z dne 29. 6. 2018, s katero je davčni organ predlagatelju dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obračunska obdobja od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2015, od 1. 1. 2016 do 31. 1. 2016, od 1. 3. 2016 do 31. 3. 2016, od 1. 4. 2016 do 30. 4. 2016, od 1. 7. 2016 do 31. 7. 2016, od 1. 8. 2016 do 31. 8. 2016, od 1. 9. 2016 do 30. 9. 2016 in od 1. 10. 2016 do 31. 10. 2016 v skupnem znesku 42.836,14 EUR, davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2016 v znesku 12.429,05 EUR, povečanem za obresti, in obresti od premalo plačanih obrokov akontacije davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2017 v znesku 634,92 EUR. Odmera DDV je posledica nepriznanja pravice do odbitka DDV po računih družbe A., d. o. o., v zvezi z odmero davka od dohodkov pravnih oseb pa davčni organ tožniku ni priznal odhodkov iz naslova amortizacije in olajšave za investicijska vlaganja.

2. Upravno sodišče je pritrdilo odločitvi davčnih organov, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje pravice do odbitka DDV iz 62., 63. in 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost, saj so sporni računi skupaj s prilogami (pogodba o poslovnem sodelovanju, kopije dobavnic, naročilnice) bistveno pomanjkljivi in tako ne izpolnjujejo formalnih pogojev, potrebnih za identifikacijo vrste in obsega opravljenih storitev. Podan je tudi tožnikov subjektivni element, pri čemer se je Upravno sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na ugotovitve davčnega organa, ki utemeljujejo zaključek o tem, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri zlorabi sistema DDV. Nadalje je Upravno sodišče pritrdilo odločitvi davčnega organa tudi v delu, ki se nanaša na nepriznanje odhodkov iz naslova amortizacije in olajšave za investicijska vlaganja v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2016. 3. Tožnik je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagal, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo, ker je Upravno sodišče o tožbi odločilo na seji, s čimer je odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 4. Predlog za dopustitev revizije je utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je tožnikovemu predlogu za dopustitev revizije ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).

6. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je glavna obravnava v upravnem sporu obvezna v primeru spornega dejanskega stanja.1 Tožnik v predlogu izpostavlja pravno vprašanje, glede katerega odločitev Upravnega sodišča, ki je o tožbi odločilo na seji, torej brez opravljene glavne obravnave, v okoliščinah konkretnega primera lahko (ne)dopustno odstopa od navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Odgovor nanj je zato po presoji Vrhovnega sodišča pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava, s tem pa je izkazan pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP.

1 Glej npr. zadeve X Ips 21/2020, X Ips 15/2019 in X Ips 12/2019, na katere se sklicuje predlagatelj, glej tudi zadeve X Ips 396/2016, X Ips 3/2020 in X Ips 22/2020.