Jedro

Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo, saj je vprašanje invalidnosti presojala glede na opis dela, ki ga je tožnica opravljala preko javnih del, ni pa ugotavljala, ali je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2011 in odločba z dne 11. 6. 2012 ter da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, brez časovne prisile, na psihično nezahtevnih delih, s polnim delovnim časom od 3. 8. 2011 do 3. 12. 2013. Sodišče je nadalje odločilo, da stroški zastopanja tožnice bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je bila na podlagi novega postopka izdana dokončna in pravnomočna odločba, s katero je bil ugotovljen tudi nastanek invalidnosti pri tožnici ter tako pred tem pri tožnici iz formalnih razlogov pravic na podlagi morebitno ugotovljene invalidnosti ni mogoče priznati. Tožnica se s tem ne strinja ter meni, da bi ji sodišče moralo priznati pravico iz naslova invalidnosti v času od 3. 8. 2011 do 3. 12. 2013. Sodišče se je pri odločitvi oprlo na ugotovitve invalidske komisije I. in II. stopnje, zavrnilo pa je dokazni predlog tožnice po postavitvi izvedenca psihiatra in ortopeda. Postavitev izvedenca bi bila za postopek nujna, saj sta izvedenski mnenji obeh komisij v nasprotju z nekaterimi zdravniškimi izvidi. Tako je psihiater v izvidu z dne 16. 9. 2008 predlagal, da naj se tožnica vključi v program rehabilitacije v polovičnem delovnem času. Tožnica ima že vrsto let trajajoče in večkrat prekinjene psihiatrične obravnave z diagnozami depresivnosti in SOA. Že v izvedenskem mnenju z dne 11. 6. 2007 pa je izvedenec zapisal, da sumi na shizotipsko motnjo. V mnenjih komisij tudi ni v zadostni meri upoštevano, da ima tožnica težave z levo ramo. Dne 20. 4. 2011 je imela operacijo. V levi rami ima še vedno bolečine, ki se povečujejo pri gibanju. Gibanje je še vedno omejeno. Tožnica ima pravni interes za vodenje tega postopka, saj je prijavljena na zavodu za zaposlovanje in v kolikor bi bilo njenemu zahtevku ugodeno, bi lahko prejemala nadomestilo za invalidnost od ugotovitve invalidnosti dalje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 6. 2012, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 12. 2011. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Tožnica je s tožbo uveljavljala razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, v katero se skladno s 3. alinejo drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Skladno s tretjim odstavkom istega člena se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na mnenji obeh invalidskih komisij podani v predsodnem postopku, iz katerih izhaja, da pri tožnici invalidnost ni podana. Sodišče namreč ugotavlja, da navedeni mnenji nista v nasprotju z medicinsko dokumentacijo v spisu, razen tega pa je bila tožnica z odločbo z dne 19. 12. 2013 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami od 4. 12. 2013 dalje. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da kljub temu, da je bil kasneje pravnomočno ugotovljen datum nastanka invalidnosti, to ne pomeni, da zgolj zaradi tega sodišče nima več podlage, da bi presojalo vprašanje, ali je bila pri tožnici podana invalidnost že pred omenjenim datumom. Skladno z določbami Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) je sodišče dolžno ob izpolnjenih procesnih predpostavkah presoditi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke. Zadevo presoja glede na stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe. Kasnejše odločitve tožene stranke o pravicah tožnice iz invalidskega zavarovanja niso predmet tega postopka in na odločitev o zakonitosti v tem postopku izpodbijane dokončne odločbe nimajo vpliva (tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 35/2011 z dne 6. 2. 2012).

Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da gre pri tožnici za ponavljajočo se depresivno motnjo in da je trenutna epizoda blaga, da gre za čustveno neuravnovešeno osebnostno motenost ter za kasne posledice po poškodbah mišice in tetiv na zgornjem delu. Ko izhaja iz mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 6. 6. 2012 pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je bila razporejena, to je „učna pomoč“ zato pri njej invalidnost ni podana. Po stališču pritožbenega sodišča pa tožena stranka pri ugotavljanju invalidnosti ni pravilno upoštevala definicije svojega poklica, kot izhaja iz že citiranega tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1. V primeru dela „učna pomoč“ gre za delo preko javnih del. To delo naj bi, kot to izhaja iz obrazložitve mnenja invalidske komisije druge stopnje opravljala v času od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011 pri A. centru B.. Iz dopisa Zavoda RS za zaposlovanja z dne 23. 10. 2012, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, da je bila tedaj tožnica napotena na javna dela. Da gre za javna dela izhaja tudi iz predložene delovne dokumentacije, ki jo je tožena stranka prejela 26. 8. 2011. Javna dela pa ne predstavljajo podlage za ugotavljanje invalidnosti. Tako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 185/2011 z dne 18. 6. 2012. V primeru javnih del gre po stališčih vrhovnega sodišča za netipično obliko brezposelni osebi prilagojene zaposlitve. V javna dela je brezposelna oseba sicer vključena le za določen čas. Tožena stranka je tako nepravilno uporabila materialno pravo, saj je vprašanje invalidnosti presojala glede na opis dela, ki ga je tožnica opravljala preko javnih del, ni pa ugotavljala, ali je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic. S tem, ko je sodišče prve stopnje, kot podlago svoji odločitvi upoštevalo mnenji invalidskih komisij podanih v predsodnem postopku, je tudi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično tudi dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje bo najprej razčistilo tožničin svoj poklic ter nato ali s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje ali z izvedbo drugih dokazov razčistilo, ali je bila pri tožnici v spornem obdobju podana invalidnost ter nato tudi odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku. Skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo.