Jedro

Tožnica bi lahko kot družbenica družbe z omejeno odgovornostjo prodala svoj poslovni delež in s tem pridobila sredstva, potrebna za plačilo sodne takse, ne da bi se njene zmožnosti za preživljanje sebe in družinskih članov kakorkoli spremenile.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za oprostitev plačila sodnih taks, prav tako pa je zavrnilo tudi njen predlog za odlog plačila sodne takse.

2. Zoper sklep se iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodi oz., da ugodi podrednemu predlogu za odlog plačila sodne takse. Navaja, da so razlogi sodišča prve stopnje nejasni in med seboj v nasprotju; nasprotje pa je tudi v odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, da pri tožnici ne gre za prejemnico denarne pomoči in da tožnica ni podala vseh pravno relevantnih dejstev za presojo utemeljenosti predloga. Tožnica je bila do 31. 7. 2012 prejemnica denarne socialne pomoči. V zvezi s plačilom odvetniških storitev pritožnica navaja, da je bilo plačilo le-teh dogovorjeno po izplačilu odškodnine, ki jo v tem postopku vtožuje. Pritožnica dejansko razpolaga s kmetijskim zemljiščem, vendar ga ne more prodati, ker preko njega poteka plinovod, in je zemljišče zanemarljive vrednosti. Preživnina, ki jo plačuje oče njenih otrok, je poleg otroškega dodatka edini njen priliv; ker pa gre za prejemek otroka, je sodišče ne bi smelo upoštevati kot vir preživljanja. Družba D., d. o. o. od ustanovitve dalje ni izdala nobenega računa oz. na njen TRR ni bilo nobenega priliva. Tožeča stranka je naročila izbris družbe iz registra, kar dokazuje tudi s sklepom o prenehanju družbe D., d. o. o., opr. št. SV 613/2012 z dne 12. 11. 2012. Družba E., d. o. o. ni bilo nikoli njeno podjetje, temveč je bilo v lasti M. M., ki ji je zaradi zbiranja podpisov za predsedniško kandidaturo brezplačno ponudila delež v podjetju. Tožnica je bila soustanoviteljica (pravilno družbenica) le dva meseca, po volitvah je bil njen delež prenesen nazaj na dejansko lastnico podjetja. Ker bi plačilo sodne takse ogrozilo preživljanje tožnice in njenih družinskih članov, meni, da so podani razlogi za oprostitev plačila sodnih taks.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Nejasnosti in nasprotij v razlogih izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ne vidi, zato tožnica s pavšalnim sklicevanjem na kršitev iz 14. točke drugega odstavka ZPP ne more uspeti.

5. Pravilno in skladno s potrdilom Zavoda RS za zaposlovanje (A 17) z dne 19. 10. 2012 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni prejemnica denarne socialne pomoči. Da tožnica od 31. 7. 2012 ne prejema denarne socialne pomoči, zatrjuje tudi sama v pritožbi, zato so nerazumni njeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanja v zvezi s tem dejstvom.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica zamolčala dejstvo, da je družbenica v družbah D., d. o. o. in E., d. o. o. Iz listin, ki jih je priložila pritožbi, izhaja, da je bil izdan sklep o prenehanju družbe D., d. o. o. po skrajšanem postopku ter opravljena odsvojitev poslovnega deleža v družbi E., d. o. o. 12. 11. 2012, torej po vložitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks in celo po datumu prejema izpodbijanega sklepa. Tožnica je bila ob izdaji izpodbijanega sklepa družbenica v navedenih podjetjih, to dejstvo pa je okoliščina, ki je relevantna za presojo njenega premoženjskega stanja. Ker teh dejstev tožnica v predlogu (ali kasneje do izdaje izpodbijanega sklepa) ni navedla, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni navedla vseh podatkov, relevantnih za presojo premoženjskega stanja, od katerega je odvisna odločitev o predlogu.

7. Pravilen pa je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica glede na njeno premoženjsko stanje ob izdaji sklepa sposobna poravnati plačilo sodne takse.

Najprej je treba poudariti, da sodišče prve stopnje ni izhajalo iz tega, da bi tožnica kot družbenica prejemala določene dohodke iz naslova poslovanja podjetij. Kot izhodišče je upoštevalo, da bi lahko tožnica kot družbenica svoje poslovne deleže prodala in s tem pridobila sredstva, potrebna za plačilo sodne takse, ne da bi se njene zmožnosti za preživljanje sebe in družinskih članov kakorkoli spremenile. Ob takšnem izhodišču pa se kot nepomembna izkaže tožničina navedba, da družbi nista imeli nobenega prometa oz. je bil le-ta zanemarljiv. Nizek promet družbe ne pomeni nujno nizke vrednosti družbe same oziroma nizke vrednosti njenega osnovnega kapitala, na katerem participirajo družbeniki. Z drugimi besedami, realna vrednost osnovnega kapitala (ne nominalna) ni nujno povezana z obsegom poslovanja družbe.

Da s prodajo deleža v družbi tožnica ne bi mogla pridobiti potrebnih sredstev za plačilo sodne takse, je tožnica dokazala le za družbo D., d. o. o. Iz sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku, ki ga je predložila pritožbi, izhaja, da je bil kapital družbe amortiziran.

Drugače pa velja glede tožničinega deleža v družbi E., d. o. o. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je prenos poslovnega deleža v družbi E., d. o. o. tožnica izvršila po dnevu prejema izpodbijanega sklepa, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tožničin delež kot premoženje, ki bi ga tožnica lahko unovčila in pridobila sredstva za plačilo sodne takse. Poleg tega iz notarskega zapisa SV 611/2012 izhaja, da je tožnica svoj poslovni delež v družbi E., d. o. o odsvojila brezplačno. Kljub temu, da je prejela sklep sodišča, ki ji nalaga plačilo sodne takse za tožbo, je bil tožničin izstop iz družbe neodplačen, s čimer je sama prevzela riziko nezmožnosti plačila sodne takse. Pritožbeno sodišče tudi ne more upoštevati pritožničinih navedb glede neodplačne pridobitve poslovnega deleža za potrebe predsedniške kampanje, saj dejstvo, da je tožnica poslovni delež pridobila neodplačno, še ne pomeni, da ga je bila dolžna tudi neodplačno odsvojiti. Tožnica ne zatrjuje (niti ne dokaže) morebitnega dogovora z M. M., ki bi jo kakorkoli zavezoval k naknadnemu neodplačnemu prenosu (vračilu) poslovnega deleža. 8. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju vrednosti premoženja, ki ga lahko tožnica unovči za plačilo sodne takse, pravilno upoštevalo tudi kmetijsko zemljišče, katerega lastnica je. Tožnica svojih pritožbenih navedb v smeri nezmožnosti prodaje tega zemljišča kot tudi njegove nizke vrednosti z ničemer ni izkazala.

9. V času odločanja o predlogu je tožnica razpolagala z 90 % deležem v družbi E., d. o. o., z vrednostjo osnovnega kapitala 7.500,00 EUR, kar pomeni, da bi lahko s prodajo pridobila sredstva v višini 6.750,00 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje kot premoženje, iz katerega bi tožnica lahko pridobila sredstva za plačilo sodne takse, pravilno upoštevalo kmetijsko zemljišče v vrednosti nekaj več kot 2.000,00 EUR. Ker gre v obeh primerih za premoženje, ki za tožničino vsakodnevno zadovoljevanje potreb ni odločilnega pomena, zahteva po prodaji prej navedenega premoženja za potrebe plačila sodnih taks ni prestroga. Tako drži tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bo tožnica kljub prodaji razpolagala z vsemi mesečnimi prejemki kot do sedaj.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).