Jedro

Revizija je nedovoljena zato, ker je laična: vložil jo je zakoniti zastopnik tedanje tožene stranke G. d.o.o. I. R., ki ni izkazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit, čeprav po določbi prvega in drugega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko opravlja stranka pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je od družbe G. d.o.o. s prodajno pogodbo z dne 19. 2. 2002 z aneksom z dne 22. 2. 2002 kupila stanovanje št. 7 v kleti večstanovanjske hiše v I. S tožbo je zahtevala razveljavitev pogodbe in vrnitev kupnine zaradi bistvene zmote pri sklepanju pravnega posla. Tožena stranka, prodajalec, je z nasprotno tožbo zahtevala razvezo pogodbe, češ da tožnica kupnine ni plačala v celoti; ker se je v stanovanje vselila, pa je tožena stranka od nje zahtevala tudi plačilo uporabnine.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku za razveljavitev pogodbe in vrnitev kupnine, zahtevek iz nasprotne tožbe za razvezo pogodbe in plačilo uporabnine pa je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Z njo uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve procesnih pravil, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili bistvene okoliščine, ki je v tem, da je tožnica kupila stanovanje, zgrajeno do III. gradbene faze, torej nevseljivo in nesposobno pridobitve uporabnega dovoljenja, zaradi česar ni mogla utemeljeno uveljavljati zahtevkov, ki „presegajo upravičenosti po končani III. gradbeni fazi“. S priznanjem zahtevkov, ki ta upravičenja presegajo, sta sodišči tožnici omogočili pridobitev protipravne premoženjske koristi; hkrati sta toženi stranki odrekli odškodnino za uporabo stanovanja, tožnici pa priznali zamudne obresti od dneva sklenitve pogodbe. To pomeni, da je tožnica lahko zastonj uporabljala stanovanje tožene stranke, da je upravičena do povrnitve celotne kupnine, za povrh pa še do zamudnih obresti. S tem je tožena stranka v svojih pravicah najmanj dvakrat prikrajšana. Razsojeno bi moralo biti tako, da vsaka stranka drugi stranki povrne koristi, ki jih je imela od tistega, kar je dolžna vrniti, saj obe pravdni stranki sledita istemu cilju: razveljavitvi prodajne pogodbe in vrnitvi vseh koristi iz tega razmerja. Za vzajemno vračanje veljajo pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožnica je na revizijo odgovorila, opozorila na nedovoljenost revizijskih navedb, ki se tičejo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katerih temelji izpodbijana sodba, in predlagala zavrženje revizije.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Izpodbijana sodba je bila pooblaščencu tožene stranke vročena 5. 9. 2007. Rok za vložitev revizije, ki znaša 30 dni, je pričel teči 6. 9. 2007. Tožena stranka je revizijo vložila 5. 10. 2007, torej pravočasno, vendar je njena revizija nedovoljena zato, ker je laična: vložil jo je zakoniti zastopnik tedanje tožene stranke G. d.o.o. I. R., ki ni izkazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit, čeprav po določbi prvega in drugega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko opravlja stranka pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Isto revizijo je nato tožena stranka vložila še 7. 12. 2007 še po (na novo) pooblaščenem odvetniku. Ta revizija je nedovoljena zato, ker je prepozna: rok za vložitev revizije iz prvega odstavka 367. člena ZPP je potekel 5. 10. 2007, ko je bila vložena laična revizija.

8. Nedovoljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

9. Tožnica, ki je na revizijo odgovorila, do povrnitve stroškov, ki so ji v zvezi s tem nastali, ni upravičena: predlagala je sicer zavrženje revizije, vendar ne iz razlogov, ki so tako odločitev narekovali (prvi odstavek 155. člena ZPP).