Jedro

Za verjetnost nevarnosti bi bila relevantna samo takšna ravnanja dolžnika, s katerimi bi namerno zmanjševal ali skrival premoženje, zaradi česar bi bilo mogoče v prihodnosti pričakovati, da terjatev ne bo mogla biti poplačana. Med takšna dejanja pa ni mogoče uvrstiti ravnanje dolžnika, ki se je po navedbah upnika izogibal poskusom, da opravita obračun dela, ki se ni oglašal na njegove pozive ipd.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe za zavarovanje njene denarne terjatve iz predmetne pravde. Odločilo je tudi, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka zavarovanja. Svojo odločitev je temeljilo na ugotovitvi, da tožeča stranka ni uspela izkazati s stopnjo nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke v konkretnem primeru onemogočena ali precej otežena.

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da je izpodbijani sklep pomanjkljivo utemeljen. Pri predhodnih odredbah je potrebno izkazati nižjo stopnjo verjetnosti obstoja nevarnosti, to je objektivne okoliščine, kar ne izključuje, da tožnik dokazuje višjo stopnjo verjetnosti, to je subjektivne okoliščine. Sodišče se o teh trditvah ni izjasnilo. Pri toženi stranki ne gre za kratkotrajne težave, saj iz uradnih evidenc izhaja, da je njen račun blokiran že več kot 500 dni. Sodišče se dalje ni opredelilo do navedb, da so se tožencu kratkoročne poslovne terjatve kar potrojile. To pomeni, da je neuspešen pri izterjavi svojih terjatev. Sodišče operira s podatkom povečanja denarnih terjatev na računih, vendar ne pojasni, ali ima na razpolago ta denarna sredstva ali ne. Opredelilo se tudi ni do zatrjevanega dejstva, da je toženčev poslovni izid v letu 2012 padel za skoraj 5.000,00 EUR in da je v celoti krit s kratkoročnimi terjatvami. Sodišče je naredilo napačno prognozo poslovanja tožene stranke. Če ni denarnih sredstev, ker stranke ne plačujejo, ne pomaga porast prihodkov od prodaje. Zgolj z denarnimi sredstvi bo lahko toženec plačeval sprotne obveznosti. Toženec nima priliva denarja, ker mu stranke ne plačujejo. Zato tudi zmanjšanje dolgoročnih obveznosti bistveno ne pomaga pri odpravi njegove nelikvidnosti. Upoštevajoč izboljšanje splošnih okoliščin v gospodarstvu, ki ga je izpostavilo sodišče, pa je poslovanje toženca še toliko slabše, saj se pri njem ta trend ne pozna. Pritožbo tožeča stranka zaključi, da je glede na navedeno izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen in ga ni mogoče preizkusiti, sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo.

3. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila, označila jo je za neutemeljeno. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

4. O pritožbi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih (ZS) zadeva na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2013, z dne 8.11.2013, od Višjega sodišča v Ljubljani prenešena v reševanje na tukajšnje sodišče. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kot je pravilno povzelo prvostopno sodišče se izda predhodna odredba za zavarovanje denarne terjatve takrat, ko ima upnik še neizvršljivo odločbo domačega sodišča, ki glasi na denarno terjatev, in ko izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Ta nevarnost je po ustaljeni sodni praksi podana takrat, kadar je iz objektivnih in celovitih podatkov o dolžnikovem gospodarskem oz. finančnem stanju mogoče s stopnjo verjetnosti zaključiti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. Takšna subjektivna ravnanja dolžnika, na katera se je tožeča stranka v predlogu za izdajo predhodne odredbe sklicevala (in v zvezi s katerimi prvostopnemu sodišču očita, da se ni do njih opredelilo), za utemeljevanje verjetnosti nevarnosti niso pravno relevantna. Za verjetnost nevarnosti v smislu zgoraj povzete zakonske določbe bi bila relevantna samo takšna ravnanja dolžnika, s katerimi bi namerno zmanjševal ali skrival premoženje, zaradi česar bi bilo mogoče v prihodnosti pričakovati, da terjatev ne bo mogla biti poplačana. Med takšna dejanja pa ni mogoče uvrstiti ravnanje dolžnika, ki se je po navedbah upnika izogibal poskusom, da opravita obračun dela, ki se ni oglašal na njegove pozive ipd.

7. Pritožba neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je naredilo napačen zaključek, da gre pri tožencu le za kratkotrajne težave, pri čemer ponavlja svoje trditve, da je račun toženca blokiran že več kot 500 dni. Iz listine o blokadi transakcijskega računa, na katero se tožeča stranka sklicuje (A8), izhaja, da predstavlja "zgodovino" blokad računa, 500 dni pa predstavlja seštevek vseh dni, ko je imel toženec od meseca avgusta 2010 do konca oktobra 2013 blokiran transakcijski račun. Pritožbene trditve, da ima blokiran račun že več kot 500 dni so torej neresnične in zavajajoče. 8. Sodišče je v izpodbijanem sklepu obravnavalo podatke o poslovanju toženca, ki izhajajo iz bilanc stanja. Navedenih ugotovitev, ki kažejo trend izboljševanja finančnega položaja tožene stranke, pritožba tudi ne izpodbija. Podatka o tem, da so se toženčeve kratkoročne poslovne terjatve povečale (potrojile), na kar opozarja pritožba, po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče tolmačiti tako, kot to navaja pritožba, saj dolžnikove terjatve predstavljajo premoženje in ta podatek kaže kvečjemu na to, da dolžnik posluje in se njegovo premoženje povečuje, čeprav (do uspešne izterjave) zgolj z bilančno izkazanimi terjatvami.

9. Poenostavljeno je tudi tolmačenje pritožbe, da je podana verjetnost nevarnosti za plačilo že, če dolžnik nima likvidnih denarnih sredstev. Ker je potrebno o verjetnosti uveljavitve terjatve presojati s projekcijo dolžnikove premoženjske situacije v prihodnjem obdobju, podatki o trenutnih gotovinskih sredstvih ne morejo biti pokazatelj, ali bo dolžnik v prihodnosti zmogel poplačati terjatev tožeče stranke (če bo seveda v postopku ugotovljena kot utemeljena), ampak je za to bistvenejši podatek o premoženju, ki ga ima dolžnik (kateri je samostojni podjetnik, torej tudi premoženje njega kot fizične osebe), o čemer pa tožeča stranka v predlogu ni navedla ničesar.

10. Na podlagi zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena in jo je zato zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).