Jedro

Korist, ki naj bi jo mati imela od tega, da je sin obdeloval vinograd, ni enaka vrednosti dela, ki ga je on v to vložil. Na zastaranje se toženki prvič sklicujeta šele v (prvi) pritožbi (in ne v odgovoru na tožbo, kot trdita), kar je prepozno. Zaradi razveljavitve prve sodbe, ki je bila posledica kršitev določb postopka prvega sodišča, pravdne stranke nimajo možnosti širiti svoje trditvene podlage z navajanjem novih dejstev oziroma ugovorov, razen če tega brez svoje krivde niso mogle storiti pravočasno.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1., 2. in 3. odstavku spremeni tako, da se obveznost prve toženke zniža za 2.892,91 EUR (na 2.224 EUR), obveznost druge toženke pa zviša za 221,54 EUR (na 1.112 EUR), obresti od prisojenih zneskov pa tečejo od 04. 07. 2007. II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožbi zavrneta in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je prva toženka dolžna tožniku plačati 5.116,91 EUR (1. odst.), druga toženka pa 890,46 EUR (2. odst.), obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 05. 2005 dalje do plačila. Višji zahtevek (do zahtevanih 9.736,83 EUR od prve toženke in 4.868,41 EUR od druge toženke, ob tem, da je prva toženka že pravnomočno obsojena na plačilo 583,24 EUR, druga toženka pa 291,62 EUR) je zavrnilo (4. odst.). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (3. odst.).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje proti zavrnilnem delu in proti odločitvi o stroških, predlaga spremembo tega dela v smeri ugoditve njegovim celotnim zahtevkom oziroma razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Opredeljuje pritožbene stroške. Sodišču očita, da je njegovo pomoč zapustnici prenizko ocenilo in ponavlja, kaj vse je delal za svojo pok. mamo. Posebej nasprotuje temu, da sodišče ni upoštevalo prevozov, ki jo je zanjo opravil ter da mu je priznalo le 80 % vrednosti vseh ugotovljenih in opravljenih del v vinogradu oziroma na kmetiji, saj je ta delež večji, drugi so delali precej manj.

4. Toženki se pritožujeta proti obsodilnemu delu sodbe. Predlagata njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka v celoti ali pa razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Opredeljujeta svoje pritožbene stroške. Menita, da je sodba obsežna in vsebuje veliko nepotrebnega, glede odločilnih okoliščin pa je napisana tako zamotano in nerazumljivo, da je s tem absolutno bistveno kršen postopek, saj se je ne da preizkusiti. Opozarjata, da je sodišče prekoračilo rok za pisno izdelavo sodbe. Če tožnik trdi, da je pomoč zapustnici nudil neodplačno, ne more sedaj zahtevati plačila zanjo. Vprašljivo je, ali je imel zapustnica od tožnikove pomoči sploh kakšno korist. Zapustnica je imela lastne zadostne dohodke in je sama plačevala za vse, kar je potrebovala. Tožnik se je zavedal, da dela zanjo kot ljubeč sin, ne za denar, izpolnjeval je svojo moralno zavezo. Vse, kar je zanjo kupil, je sama plačala. Res je bila zapustnica nekoliko ovirana v svojem gibanju, a nobena oseba njene starosti sama ne more opravljati težjih fizičnih del. Za to tudi ni bilo nobene potrebe. Sodišče ugotovi, da tožnik ni uspel dokazati konkretnega dogovora med njim in zapustnico, pa vseeno naloži toženkama plačilo. To je nerazumljivo nasprotje. Tožnikovo pomoč je zapustnica sama najbolje ovrednotila, ko mu zanjo ni nič plačala. V drugačnem primeru bi tožnik svoje poplačilo že uveljavil proti mami še za časa njenega življenja. Glede del v vinogradu ni niti prikrajšanja na eni strani niti obogatitve na drugi strani, tožnik celo sam pove, da so delali tudi drugi njegovi družinski člani, pa niso sploh opredelili svojih zahtevkov. Tudi odločitev o stroških ni pravilna, saj sodišče ni priznalo toženi stranki različnih stroškov, ki pa so bili vsi potrebni. Pritožnici se sklicujeta tudi na zastaranje, češ da o tem sodba nima razlogov, sta pa ta ugovor že podali v odgovoru na tožbo.

5. Tožnik na pritožbo toženk ni odgovoril, slednji pa sta na njegovo pritožbo odgovorili, predlagata njeno zavrnitev in opredeljujeta svoje pritožbene stroške.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Prvo sodišče je sicer pravilno ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, kršitev postopka pa pri tem ni storilo. Prekoračitev roka za pisno izdelavo sodbe (3. odst. 321. čl. ZPP) ni taka kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ta niti ni bil bistveno prekoračen (glavna obravnava je bila končana 05. 11. 2010, pisna sodba pa izdana 16. 12. 2010), zato skušata pritožnici (smiselno) zaman prikazati, da dokazna ocena ni zanesljiva, češ da zadeva „ni bila več sveža“.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja odločilna dejstva primera: - tožnik je svoji pok. mami M. Ž. od leta 2000 do njene smrti 20. 05. 2005 veliko pomagal; - to je delal zato, ker je mislil, da bo z oporoko dobil vse njeno premoženje, kar se ni zgodilo, saj je nastopilo zakonito dedovanje, v katerem je dobili 1/3 delež zapuščine; - njegovo pričakovanje večje dediščine je temeljilo na materinih obljubah; - za lastno preživljanje je imela pok. M. Ž. zadosti svojih sredstev, tudi pomoči pri vsakdanjih opravilih ni potrebovala, kljub zdravstvenim težavam ni bila nepokretna; - pomoč ji je tožnik nudil pri težjih gospodinjskih opravilih (pripravljanju drv, pomivanju tal, oken, pranju, likanju, nakupovanju, vožnjah k zdravniku), za kar je porabil povprečno eno uro na dan, skupaj 1600 ur, za časa življenja pa mu zato ni plačevala; - uporabniki za takšne storitve plačujejo 4,73 EUR na uro (tožnik je zahteval 4,17 EUR); - tožnik je delal tudi na zapustničinem posestvu, in sicer je kosil travo, urejal vrt in delal v vinogradu; - pri tem so pomagali tudi drugi, a tožnik in njegova družina so opravili najmanj 80 del na kmetiji.

9. Na podlagi navedenih ugotovitev, ki so prepričljive, življenjsko sprejemljive ter ustrezno obrazložene, je prvo sodišče delno napačno uporabilo materialno pravo.

10. Ni podlage za zaključek, da bi tožnik s svojo pomočjo izpolnjeval zakonske dolžnost preživljanja do matere (1. odst. 124. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, UL SRS 14/89; ZZZDR), zato od sestre nima pravice terjati polovice vrednosti svojega dela po 133. čl. ZZZDR, kot je to odločilo prvo sodišče za delo, ki je bilo po vsebini pomoč materi pri težjih gospodinjskih opravilih. Kot je razvidno iz gornjih ugotovitev, je imela mati tožnika in prve toženke sama zadostna sredstva za preživljanje.

11. Tožnikovo delo je bilo torej neodplačno zaradi neuresničenega pričakovanja (causa data causa non secuta). Zato v izpodbijani sodbi ni očitanega nasprotja, češ vsebina posla med tožnikom in zapustnico ni konkretno izkazana. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno, da se je tožnik zanesel na materine obljube in da je bil to motiv in vzrok njegove pomoči mami, saj je tako izpovedal sam, potrdile pa so to tudi priče. Tudi sklepanje, češ če je delal neodplačno, plačila ne more zahtevati, je napačno, saj je ta logika zgolj navidezna: kot navedeno, je delal v pričakovanju, da bo za delo poplačan po smrti, poleg tega kar, mu po zakonu kot dediču pripada.

12. Sodišče prve stopnje bi moralo zato presoditi utemeljenost celotnega tožnikovega zahtevka po določbah 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (UL SFRJ 29/78 – 57/89; ZOR), ki se za razmerje med tožnikom in zapustnico pred 01. 01. 2002 uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (UL RS 83/01 in kasnejše spremembe; OZ), po tem pa po nebistveno drugačni določbi 190. čl. OZ. Gre za splošno pravilo o neupravičeni pridobitvi, po katerem mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi. Predpostavke obogatitvenega zahtevka pa so poleg odpadle oziroma neuresničene podlage tudi prikrajšanje na eni strani, korist na drugi strani, vzročna zveza med koristjo in prikrajšanjem ter neprivolitev v prikrajšanje.

13. Na podlagi dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je del zahtevka iz naslova tožnikove pomoči materi utemeljen proti obema toženkama, in sicer glede težjih gospodinjskih del, ki jih je tožnik opravil v obsegu 1600 ur. Iz narave teh del je očitno, da je imela mati korist od tega, kar je zanjo opravljal tožnik, saj gre za življenjsko nujna opravila. Še celo toženki v pritožbi navajata, da zapustnica težjih del ni zmogla sama, kakor tega ne zmore večina ljudi v njeni starosti. Ni pa res, da ta niso bila potrebna, saj nasprotno izhaja iz njihovega opisa. To pa hkrati tudi pomeni, da bi zapustnica za ta opravila v primeru, da jih zanjo ne bi opravil tožnik, nedvomno morala plačati komu drugemu. Zanjo je torej nastala korist v prihranku, tožniku pa škoda, ker je delal brez plačila. Vendar ima od ugotovljene vrednosti del (6.672 EUR) tožnik pravico od toženk zahtevati ustrezen del le v skladu z njunima dednima deležema (3. odst. 142. čl. ZD). Prva toženka je tako dolžna plačati 1/3, kar pomeni 2.224 EUR, druga toženka pa 1/6, kar pomeni 1.112 EUR.

14. Zatrjevan večji obseg prevozov ne more bistveno vplivati (in spremeniti) ocene o tem, koliko potrebnega dela je tožnik opravil mami v pomoč, saj je pravilna ocena prvega sodišča, da je šlo zgolj za občasne usluge, ki pa jih je prvo sodišče pri obsegu in vrsti tožnikovega truda delno tudi upoštevalo (2. odst. na 5. str. in 3. odst. na 7. strani prve sodbe).

15. Na zastaranje se toženki prvič sklicujeta šele v (prvi) pritožbi (in ne v odgovoru na tožbo, kot trdita), kar je prepozno. Zaradi razveljavitve prve sodbe, ki je bila posledica kršitev določb postopka prvega sodišča, pravdne stranke nimajo možnosti širiti svoje trditvene podlage z navajanjem novih dejstev oziroma ugovorov, razen če tega brez svoje krivde niso mogle storiti pravočasno (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku; UL RS 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP).

16. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje drugačno odločitev o obrestih. Tožnik jih je zahteval od materine smrti, iz česar je moč sklepati, da toženki šteje za nedobroverni pridobiteljici, česar pa ni z ničemer utemeljil. Obresti od utemeljenega dela obogatitvenega zahtevka mu zato lahko pripadajo le od vložitev zahtevka (193. čl. OZ).

17. Utemeljen pa je pritožbeni očitek toženk, da bi bilo treba glede tožnikovega dela v vinogradu in na vrtu ugotoviti zapustničino korist. Ta opravila namreč že glede na svojo naravo niso primerljiva z deli, ki jih je tožnik opravil za zapustnico osebno oziroma za njeno gospodinjstvo. Ni namreč očitno, da bi zapustnica za dela na vrtu in v vinogradu sicer kogarkoli naročila proti plačilu, ergo da je na ta način kaj prihranila in tega tožnik niti ne zatrjuje. Kakšno korist pa naj bi od tega zapustnica imela, tožnik ni opredelil in je navedel le na splošno, da je pač imela od tega vse koristi. Tožnik svojega zahtevka sploh ne opredeljuje tako, da bi želel povračilo koristi, ki naj bi jih imela od njegovega dela zapustnica (in kar bi bili zato dolžni trpeti vsi dediči), pač pa zahteva povrnitev vrednosti lastnega dela. Vrednost njegovega dela (v vinogradu in na vrtu) pa pojmovno ni enaka koristi, ki od tega dela nastane. Kljub temu, da je bilo v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča izrecno opozorjeno, da je treba tudi v tem delu tožnikovega zahtevka ugotavljat (še prej pa seveda ustrezno opredeliti, torej zatrjevati) korist domnevno obogatenega, je ta del zahtevka ostal nesklepčen, zato ga je treba zavrniti.

18. Na podlagi obrazloženega je bilo treba pritožbi tožnika in toženk delno ugoditi in prvo sodbo ustrezno spremeniti (5. al. 358. čl. ZPP). V preostalem delu pritožbeni očitki niso utemeljeni, uradni preizkus odločitve pa sicer tudi ni pokazal napak, na katere pazi pritožbeno sodišče sâmo (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je del prve sodbe pritožbeno sodišče potrdilo (353. čl. ZPP).

19. Na odločitev o pravdnih stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, sprememba odločitve o glavni stvari ni vplivala, saj je upoštevajoč vse okoliščine primera najustrezneje, da vsaka stranka krije svoje, zlasti upoštevajoč dosežen delni uspeh, trajanje in zamotanost postopka, obseg nastalih stroškov na obeh straneh in dejstvo, da sta imeli toženki kot navadni sospornici istega pooblaščenca (2 odst. 154. čl. ZPP). Podobno velja za odločitev o pritožbenih stroških, ki temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Poleg navedenega delnega pritožbenega uspeha (in temu ustreznega neuspeha) je sodišče upoštevalo še (ne)potrebnost odgovora na pritožbo (155. čl. ZPP) in tudi glede pritožbenih stroškov sklenilo, da vse pravdne stranke krijejo same svoje lastne pritožbene stroške.