Jedro

Iz teh dolžnikov navedb po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da dolžnik s predlaganim odlogom izvršbe zasleduje cilj, da bi lahko razpolagal z izterjevanim zneskom. Takšnega cilja pa dolžnik z odlogom izvršbe ne more doseči. Odlog izvršbe namreč ne bi pomenil, da bi dolžnik lahko razpolagal s terjanim zneskom, saj se po 5. odst. 141. člena ZIZ pri odlogu izvršbe na predlog dolžnika izloči ustrezen znesek sredstev za ohranitev vrstnega reda pri poplačilu terjatev. Z izločenimi sredstvi pa dolžnik ne more razpolagati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe, dovoljene s sklepom, opr. št. In 2004/00370 (z dne 31.3.2004).

Zoper sklep je dolžnik pravočasno vložil pritožbo. Navedel je, da je v predlogu za odlog natančno opisal svojo finančno in poslovno situacijo in navedel dejstva, ki kažejo na nenadomestljivo škodo, ki bi mu nastala z izvršbo. Dolžnik je predložil tudi dokaze o svojem poslovanju. Višina terjatve, ki jo je dolžnik v predlogu navedel, je eden od ključnih elementov pri presoji pravnega standarda nenadomestljive škode. Sodišče je v obrazložitvi sklepa navedlo le, da je dolžnikovo navajanje o blokadi njegovega tekočega računa nerelevantno, o zatrjevani možnosti stečajnega postopka nad dolžnikom pa se ni izreklo. Slednje pomeni bistveno kršitev določb postopka. Z realizacijo izvršbe bi torej dolžnik prišel v stečajni postopek, z odlogom izvršbe pa bi bila le odložena izterjava upnikove terjatve, ki je stečajni dolžnik, njegova terjatev pa bi se tudi med odlogom obrestovala. Zato je škoda, ki bi nastala dolžniku zaradi izvršbe večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Priglasil je stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je mogoče odložiti izvršbo, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer da dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, in če je podan kateri koli od devetih pogojev, ki jih Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju; ZIZ) našteva v 1. odst. 71. člena, ali pa če dolžnik poleg nastanka nenadomestljive škode izkaže posebno upravičene razloge za odlog izvršbe (2. odst. 71. člena ZIZ).

Iz podatkov v spisu izhaja, da je upnik predlagal izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. XI Pg 85/2002 z dne 13.11.2002. v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 203/2003 z dne

17.10.2003 (prilogi A4 in A5).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik neutemeljeno opozarja na to, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni izrecno opredelilo do njegovih navedb, da mu v primeru izvršitve predlagane izvršbe grozi začetek stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da zatrjevanega slabega finančnega stanja dolžnika ni mogoče šteti ne kot nenadomestljivo škodo, ne kot posebno upravičeni razlog za odlog izvršbe. S tem je odgovorilo na dolžnikovo zatrjevanje, da mu grozi stečajni postopek. Zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2.odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, ni podana.

Strinja pa se pritožbeno sodišče s pritožnikom, ko pravi, da je tudi višino terjatve potrebno upoštevati kot enega od elementov pri presoji pravnega standarda nenadomestljive škode, seveda v povezavi z ostalimi zatrjevanimi dejstvi in okoliščinami konkretnega primera.

Dolžnik je v utemeljitev trditev, da bi mu s takojšnjo izvršbo nastala nenadomestljiva škoda navedel, da je v slabi finančni situaciji in da bi mu predlagana izvršba popolnoma blokirala poslovanje, zaradi česar ne bo mogel izpolniti svojih obveznosti iz ostalih poslov, pa tudi ne realizirati dveh večjih poslov, ki si ju prizadeva pridobiti na tujem trgu. Posledično bi to za dolžnika pomenilo ustavitev poslovanja in v zelo kratkem roku predvidoma tudi stečaj.

Iz teh dolžnikov navedb po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da dolžnik s predlaganim odlogom izvršbe zasleduje cilj, da bi lahko razpolagal z izterjevanim zneskom. Takšnega cilja pa dolžnik z odlogom izvršbe ne more doseči. Odlog izvršbe namreč ne bi pomenil, da bi dolžnik lahko razpolagal s terjanim zneskom, saj se po 5. odst. 141. člena ZIZ pri odlogu izvršbe na predlog dolžnika izloči ustrezen znesek sredstev za ohranitev vrstnega reda pri poplačilu terjatev. Z izločenimi sredstvi pa dolžnik ne more razpolagati.

Ker torej dolžnik cilja, ki ga zasleduje, to je možnost razpolaganja s sredstvi, na katere naj bi se izvršba opravila, kar naj bi preprečilo nastanek nenadomestljive škode, ki naj bi mu nastala, v kolikor s sredstvi ne bi mogel razpolagati, z odlogom ne more doseči, zatorej tudi zatrjevanega nastanka nenadomestljive škode z njim ne more preprečiti. Ker pa je namen odloga prav v preprečitvi nastanka zatrjevane nenadomestljive škode, predlog dolžnika, glede na zgoraj navedeno, ni utemeljen. Trditve pritožnika v zvezi s škodo, ki bi jo z odlogom pretrpel upnik, ob povedanem niso odločilnega pomena.

Drugih argumentov v utemeljitev nastanka nenadomestljive škode, ki naj bi dolžniku nastala z izvršbo, pa le-ta ni navedel. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je dolžnikov predlog za odlog izvršbe zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2.točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ).