Jedro

Če naj začasna odredba traja dotlej, da bo upniku dana dejanska možnost prisilne uveljavitve terjatve, je treba pri določitvi roka za njeno veljavnost upoštevati izvršiljivost - in ne pravnomočnost sodbe.

Domneva o obstoju nevarnosti iz četrtega odstavka 270. člena ZIZ ni vezana na državljanski status dolžnika ali njegovo stalno prebivališče, ampak na kraj uveljavitve terjatve.

Izrek

I. Pritožbi tožečih strank zoper sklep z dne 28. 5. 2012 se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II.4. izreka spremeni tako, da začasna odredba velja 30 dni po izvršljivosti sodbe sodišča prve stopnje, izdane v tej pravdni zadevi.

II. Sicer se pritožba tožečih strank zoper sklep z dne 28. 5. 2012 zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožbi drugotožeče stranke in tožene stranke zoper sklep z dne 18. 10. 2012 se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s prvim izpodbijanim sklepom:

(1) ugodilo predlogu tožnikov (1) za izdajo začasne odredbe, po kateri se (a) organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima toženec odprte transakcijske račune, nalaga, da tožencu ali komu drugemu po njegovem nalogu odrečejo izplačilo denarnega zneska v višini 77.199,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2011 dalje (točka II.1. izreka), (b) tožencu prepoveduje obremenitev, odtujitev ali prenos obveznic S., ki se glasijo na ime obeh tožnikov, na tretje osebe razen na tožnika in se prepoved razpolaganja zaznamuje pri KDD d.d. Ljubljana (točka II. 2. izreka), (c) ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (točka II.3. izreka), (d) začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, izdane v zadevi (točka II.4. izreka), (e) bo o stroških postopka v zvezi z začasno odredbo odločeno s končno odločbo (točka II.5. izreka),

(2) zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v delu, v katerem je bila predlagana denarna kazen za primer kršitve prepovedi, izrečene tožencu (III. točka izreka),

(3) ugodilo toženčevemu predlogu za izdajo začasne odredbe, s katero se (a) prvemu tožniku prepoveduje prenos oziroma odtujitev ali obremenitev lastninske pravice na več nepremičninah z vknjižbo prepovedi v zemljiški knjigi (IV.1. točka izreka), (b) organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima drugi tožnik odprte transakcijske račune, nalaga, da drugemu tožniku ali komu drugemu po njegovem nalogu odrečejo izplačilo denarnega zneska v višini 96.001,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 (IV.2. točka izreka), (c) drugemu tožniku prepoveduje prenos oziroma odtujitev ali obremenitev določenih vrednostnih papirjev z zaznambo prepovedi pri KDD d.d. Ljubljana (IV. 3. točka izreka) (d) odločilo, da ugovor ne zadrži izvršitve začasne odredbe, da začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti sodne odločbe o terjatvi, ki je predmet nasprotne tožbe, in da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo (IV.4, IV.5. in IV.6. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je z drugim izpodbijanim sklepom:

(1) toženčevemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi delno ugodilo, tako da je začasno odredbo v točki II.1. ohranilo v veljavi zgolj v delu, v katerem se banki X., pri kateri ima toženec odprt transakcijski račun, nalaga prepoved izplačila (I. točka izreka),

(2) v ostalem (glede I. točke izreka, ki se nanaša na ostale organizacije za plačilni promet) je začasno odredbo razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (II. točka izreka),

(3) ugovoru tožnikov zoper sklep o začasni odredbi delno ugodilo, tako da je začasno odredbo ohranilo v veljavi v točkah IV.2. do IV.6. izreka, razveljavilo pa v točki IV.1. izreka (glede prepovedi odtujitve ali obremenitve nepremičnin in vknjižbe prepovedi v zemljiški knjigi) in predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrnilo (III. in IV. točka izreka),

(4) ugovoru prvotožeče stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 11. 7. 2012 (s katerim je bilo ugodeno predlogu za začasno odredbo s prepovedjo izplačila organizaciji za plačilni promet, banki N. v višini 154.636,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2012 in prepovedjo odtujitve in obremenitve lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1147 k.o. 1753 X) ugodilo, izdano začasno odredbo v celoti razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (V. točka izreka).

3. V pritožbi zoper točko II.4. prvega izpodbijanega sklepa tožnika uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdita, da veljavnost začasne odredbe do poplačila terjatve ne pomeni prejudiciranja odločitve v pravdi, ampak gre preprosto za to, da se zavaruje njuna terjatev do poplačila. Ker bo le na tak način dosežen namen začasne odredbe, ima predlagano zavarovanje podlago v 267. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Táko stališče je bilo zavzeto tudi v sklepu VSL I Cp 2024/2010 z dne 2. 6. 2010. Nobenega jamstva ni, da bo sodišče v 30 dneh po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari izdalo sklep o izvršbi in da bo ta postal pravnomočen. Ker zakon ne določa kriterijev za trajanje začasne odredbe, je treba upoštevati predvsem njen namen, to pa je doseči poplačilo terjatve in ne le izpolnitev pogojev za izvršbo. Tak zakonodajalčev namen izhaja tudi iz zakonske določbe, da je začasno odredbo mogoče izdati, dokler ni opravljena izvršba. Tožnika predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da začasna odredba velja do poplačila njunih terjatev, podrejeno pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. V pritožbi zoper točko III drugega izpodbijanega sklepa drugi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge. Trdi, da zneski, ki jih je z njegovega na svoj račun nakazala hči P. M. Š., ne zajemajo le stroškov nege, zdravil in hrane, ampak tudi strošek bivanja drugega tožnika pri njej. Gre za splošno znano dejstvo in ga tožniku ni treba posebej dokazovati. Znaša približno 98 EUR mesečno. Poleg tega je treba všteti še strošek oblačil, frizerja in pedikerja v znesku 150 EUR. Skupni mesečni stroški hčere za drugega tožnika tako znašajo približno 1.600 EUR in ne 1.350 EUR. Njegovo zdravstveno stanje se je močno poslabšalo in je postal povsem odvisen od pomoči in postrežbe svojcev in negovalk. Prejema pokojnino v višini 1.068 EUR, kar ne zadostuje za kritje stroškov, še manj pa zadostuje znesek 580 EUR, kolikor mu ostane po blokadi računa. Z blokado je tako ogrožena življenjska eksistenca drugega tožnika. Nadalje trdi, da neupravičenega zadrževanja sredstev s strani toženca sodišče ni upoštevalo kot zavarovanja njegove terjatve. V primeru utemeljenosti toženčevega zahtevka bo utemeljena tudi njegova pridržna pravica, kar pomeni, da bo toženec ta sredstva lahko zadržal zase in se iz njih poplačal. Sodišče bi moralo samo poznati vrednost obveznic S. (43.091,10 EUR) in jo upoštevati pri izdaji sklepa o začasni odredbi. Ta vrednost skupaj z zadržanim zneskom (68.220,77 EUR) je večja od terjatve, ki jo toženec uveljavlja proti drugemu tožniku (96.001,77 EUR). Drugi tožnik vztraja pri predlogu, da se začasna odredba razveljavi v celoti, podrejeno pa, da se razveljavi v delu, ki se nanaša na blokado njegovega transakcijskega računa. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da se začasna odredba razveljavi tudi v točkah IV.2. do IV.6, podrejeno pa naj izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. V pritožbi zoper točke III, IV in V drugega izpodbijanega sklepa toženec uveljavlja vse pritožbene razloge. Stališče sodišča, da se domneva nevarnosti ne nanaša na primer, ko ima dolžnik premoženje v Republiki Sloveniji, ker je v takem primeru možno odločbo izvršiti tu, je absurdno in v tem smislu nezakonito. To bi pomenilo, da lahko upnik predlaga zavarovanje le tedaj, ko tujec v Sloveniji nima premoženja, v nasprotnem primeru pa ne. Pogoj za realizacijo četrtega odstavka 270. člena ZIZ je ravno v tem, da tujec ima v Sloveniji premoženje, na katerega bi upnik lahko segel z izvršbo. Posledično so tudi razlogi sodišča, da prenakazilo prvega tožnika v letu 2010 v višini 470.118 AUD z osebnega računa v Sloveniji na račun v Avstraliji ne zadostuje kot dokaz o obstoju nevarnosti, zgrešeni, ker upniku v teh primerih nevarnosti sploh ni potrebno dokazovati. Zgrešeno je tudi stališče izpodbijanega sklepa, da toženec ni uspel dokazati, da denarna sredstva prvega toženca, glede katerih velja začasna odredba, ne bodo zadostovala za poplačilo terjatve. Upnik ima namreč lahko več zavarovanj. Zakon ne postavlja pogoja nezadostnosti posameznega sredstva zavarovanja. Nenazadnje je sodišče tudi samo izhajalo s takega stališča ob izdaji začasne odredbe. Poleg tega sodišče tega ni ugotavljalo, če bi, pa bi ugotovilo, da je prvemu tožniku uspelo svoje račune v Sloveniji predhodno izprazniti. Toženec predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da začasno odredbo, izdano v korist toženca, ohrani v veljavi oziroma da izpodbijani sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6. Tožnika v odgovoru na toženčevo pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

7. Toženec na pritožbo tožnikov zoper prvi izpodbijani sklep ni odgovoril, v odgovoru na pritožbo drugega tožnika pa predlaga njeno zavrnitev.

8. Pritožba tožnikov zoper sklep z dne 28. 5. 2012 je delno. Pritožbi drugega tožnika in toženca zoper sklep z dne 18. 10. 2012 nista utemeljeni.

O pritožbi tožnikov zoper sklep z dne 28. 5. 2012

9. Izpodbijani sklep zavzema stališče, da je predlog tožnikov, naj začasna odredba velja do poplačila denarne terjatve in do prenosa obveznic na račun tožnikov, v nasprotju z namenom in ciljem začasnih odredb. Namen začasne odredbe je zavarovati možnost kasnejše izvršbe na premoženje dolžnika, njen cilj pa je začasna ureditev spornih razmerij. Rok 30 dni po pravnomočnosti sodbe upošteva možnost vložitve izvršbe, s tem pa bo namen začasne odredbe v celoti dosežen.

10. V skladu z 267. členom ZIZ je začasno odredbo mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. O trajanju začasne odredbe odloči sodišče v sklepu, s katerim izda začasno odredbo (prvi odstavek 277. člena ZIZ). Glede na to, da ZIZ nima izrecne določbe o trajanju začasne odredbe, ima sodišče pri njegovi določitvi določeno polje presoje, pri tem pa mora upoštevati namen predlagane začasne odredbe.

11. Izhodiščno stališče izpodbijanega sklepa, naj se trajanje začasne odredbe omeji na čas, ki bo nudil zavarovanje za kasnejšo izvršbo na dolžnikovo premoženje, je v okviru polja presoje, ki ga daje ZIZ sodišču pri odločanju o tem vprašanju. Pritožbeno stališče, da le začasna odredba, ki traja do uveljavitve terjatve, predstavlja ustrezno zavarovanje, ni utemeljeno. ZIZ daje upniku možnost, da pred iztekom veljavnosti začasne odredbe predlaga njeno podaljšanje (tretji odstavek 277. člena). S tem je njegov položaj ustrezno varovan. Omejitev trajanja na čas, ki upniku omogoča doseči prisilno izvršitev terjatve, na drugi strani varuje dolžnika pred neutemeljenim zavlačevanjem upnika z vložitvijo predloga za izvršbo (2).

12. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da rok 30 dni po pravnomočnosti sodbe ne upošteva dejanskih možnosti za izdajo sklepa o izvršbi. S pravnomočnostjo sodba ne postane izvršljiva. Pogoja za njeno izvršljivost sta vročitev sodbe (rok za njeno izdelavo je 30 dni) in potek roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V tem času tožnik ne more predlagati izvršbe (19. člen ZIZ). Če naj začasna odredba traja dotlej, da bo upniku dana dejanska možnost za prisilno uveljavitev terjatve, je treba pri določitvi roka upoštevati izvršljivost sodbe.

13. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov delno ugodilo in izpodbijani sklep v točki II.4. izreka spremenilo tako, da začasna odredba velja še 30 dni po izvršljivosti sodbe sodišča prve stopnje, izdane v zadevi (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Rok trideset dni po izvršljivosti sodbe je po presoji pritožbenega sodišča primeren, da upniku omogoča tako vložitev predloga za izvršbo kot vložitev predloga za podaljšanje začasne odredbe. Sicer je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu izpodbijani sklep potrdilo.

O toženčevi pritožbi zoper sklep z dne 18. 10. 2012

14. V skladu z 270. členom ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek). V skladu s četrtim odstavkom istega člena se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije.

15. Izpodbijani sklep zavzema stališče, da glede na verjetnost, da bo toženec morebitno izvršbo za poplačilo svoje terjatve lahko uveljavljal v Republiki Sloveniji, ni podana domneva nevarnosti iz četrtega odstavka 270. člena ZIZ. Očitki o napačnosti tega stališča niso utemeljeni. Določba ne veže domneve o obstoju nevarnosti na državljanski status dolžnika ali njegovo stalno prebivališče, ampak na kraj uveljavitve terjatve. Zakonska ureditev, po kateri je krajevna pristojnost po ZIZ vsaj subsidiarno določena glede na kraj, kjer so stvari, na katere je predlagana izvršba (prim. npr. 100., 136., 163.a in 166. člen ZIZ), utrjuje pravilnost take razlage.

16. V nadaljevanju izpodbijani sklep zavzema stališče, da ni izpolnjena predpostavka iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, ker toženec ni zatrjeval, da drugi tožnik odtujuje premoženje zato, da bi ga zmanjšal (in s tem otežil uveljavitev njegove terjatve). Temu stališču pritožba ne nasprotuje.

17. Ker ni podana ena od predpostavk za izdajo začasne odredbe, odgovor na druge pritožbene očitke ni potreben.

O pritožbi drugega tožnika zoper sklep z dne 18. 10. 2012

18. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki drugega tožnika. Zaključek izpodbijanega sklepa o verjetni nevarnosti, da drugi tožnik odtujuje vse ostalo likvidno premoženje (nepremičnine je odtujil že pred vložitvijo tožbe) in da je zato podana verjetna nevarnost, da bo otežitev toženčeve terjatve do drugega tožnika otežena, temelji na ugotovitvah, da so bili z računa drugega tožnika na račun njegove hčere, ki je tudi njegova skrbnica, v kratkem časovnem obdobju nakazani zneski v višini 1.000 EUR, 1.400 EUR in 4.000 EUR in da tožnik ni izkazal, da je bilo vse to potrebno za njegovo nego. V sklepu je ugotovljeno, da je izkazan le strošek za nego v višini približno 500 EUR (in ne v zatrjevani višini 800 EUR), strošek za zdravila v višini 120 EUR (in ne v zatrjevani višini 150 EUR) in strošek za hrano v višini 400 EUR.

19. Pritožnik pravilnosti teh ugotovitev obrazloženo ne nasprotuje, ampak le vztraja pri svojih navedbah v ugovoru, pritožbene trditve o drugih stroških pa so prvič podane v pritožbi in zato kot prepozne neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20. Pritožbene navedbe ne vzbujajo pomislekov niti v pravilnost stališča izpodbijanega sklepa, da opisano ravnanje drugega tožnika (oziroma v njegovem imenu njegove skrbnice) utemeljuje sklep, da je verjetno podana nevarnost odtujitve še preostalega likvidnega premoženja drugega tožnika in s tem otežitve uveljavitve toženčeve terjatve. Drugi tožnik ni uspel pojasniti podlage nakazil, poleg tega pa je – kot je ugotovljeno že v izpodbijanem sklepu – sprva zatrjeval, da so bila nakazila na hčerin račun "sprovedena … izključno za plačilo zdravil in nege drugega tožnika", (šele) v kasnejših vlogah (vključno s pritožbo) pa je svoje navedbe dopolnjeval z navedbami o še drugih razlogih za izvedena nakazila.

21. Neutemeljen je tudi očitek v zvezi z zavrnitvijo njegovega stališča, da je začasna odredba nepotrebna, ker toženec že zadržuje sredstva tožnikov in si s tem zagotavlja kritje. Pritožbeno sodišče se strinja z argumentom izpodbijanega sklepa, da je bila glede sredstev, ki jih zadržuje toženec, izdana začasna odredba v korist tožnikov in da se toženec v času njene veljavnosti ne more upreti poplačilu tožnikov iz teh sredstev s sklicevanjem na pridržno pravico. "Oživitev" pridržne pravice tako ni vezana na odločitev o utemeljenosti toženčevega zahtevka, ampak na veljavnost začasne odredbe, ta pa ni v sferi toženca.

22. Ob rob pritožbenim navedbam drugega tožnika o vrednosti zavarovanja pritožbeno sodišče dodaja, da toženec v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja na nedoslednost prikazovanj drugega tožnika o vrednosti obstoječega zavarovanja – v številkah namreč na eni strani prikazuje višino toženčeve terjatve (samo) do njega, na drugi strani pa upošteva vrednost stvari, ki jih toženec zadržuje v razmerju do obeh tožnikov. Na tak način drugi tožnik ne more doseči spremembe stališča izpodbijanega sklepa v zvezi z njegovimi navedbami o nesorazmernosti med vrednostjo zavarovanja in višino uveljavljane terjatve.

23. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo drugega tožnika in toženca zoper sklep z dne 18. 10. 2012 zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

24. Odločitev o stroških bo sestavni del končne odločitve v zadevi.

(1) Ne glede na to, da vse pravdne stranke nastopajo tako v vlogi tožnika kot v vlogi toženca, bodo v nadaljevanju zaradi jasnosti poimenovane glede na vloženo tožbo: tožnika po tožbi in toženca po nasprotni tožbi kot tožnika, toženec po tožbi in tožnik po nasprotni tožbi pa kot toženec.

(2) Stališče, zavzeto v sklepu VSL I Cp 2024/2010 z dne 2. 6. 2010, na katerega se sklicuje pritožba, ni v nasprotju z navedenim. Stanje stvari v tisti zadevi se je namreč razlikovalo od obravnavanega v tem, da je začasna odredba po odločitvi sodišča prve stopnje trajala do uveljavitve terjatve, dolžnica pa v pritožbi ni navedla razlogov, ki bi narekovali drugačno odločitev.