Jedro

Določbo 2. odstavka 205. člena ZKP si je treba razlagati tako, da vrhovno sodišče o predlogu upravičenca odloči šele neposredno pred iztekom prejšnjega podaljšanja pripora.

Podaljšanje pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena v zvezi z 2. odstavkom 205. člena ZKP).

Izrek

Zoper obdolžene S.F., S.B. in J.S. se iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pripor podaljša še do 22.9.2004 do 19.40 ure.

Obrazložitev

Zoper obdolžene S.F., S.B. in J.S. je bil s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju dne 26.4.2004 v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata istega sodišča z dne 28.4.2004 odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. V pripor je bil obdolžencem vštet čas, S.F. od 22.4.2004 od 19.40 ure dalje, S.B. in J.S. pa od 23.4.2004 od 7.20 ure dalje, ko jim je bila odvzeta prostost. Obdolženemu D.H. pa je bil s sklepom preiskovalnega sodnika istega sodišča z dne 4.5.2004 v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Celju z dne 6.5.2004 iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odrejen pripor, ki teče od 4.5.2004 od 10.40 ure dalje, ko je bila temu obdolžencu odvzeta prostost. S sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 20.5.2004 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 31.5.2004 je bil pripor zoper obdolžene S.F., S.B., J.S. in D.H. iz istega pripornega razloga podaljšan, zoper S.F. do 22.7.2004 do 19.40 ure, S.B. do 23.7.2004 do 7.10 ure, J.S. do 23.7.2004 do 7.20 ure in D.H. do 4.8.2004 do 10.40 ure.

Višja državna tožilka B.Z.H. na podlagi določila 2. odstavka 205. člena ZKP vrhovnemu sodišču predlaga, da vsem štirim obdolžencem, pri katerih je po njenem mnenju še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, izkazana pa tudi preostala pogoja, pripor podaljša še za dva meseca.

Na predlog višje državne tožilke so odgovorili zagovornica obdolženega S.F., odvetnica M.K.M. iz C., zagovornik obdolženega D.H., odvetnik R.M. iz C. in zagovornik obdolženega S.B., odvetnik M.V. iz C. Navajajo, da pri njihovih varovancih ni podan utemeljen sum, da so storili očitana kazniva dejanja, prav tako pa niso podane okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da je pri obdolžencih podana realna nevarnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja. Zavzemajo se, da vrhovno sodišče predlogu višje državne tožilke za podaljšanje pripora ne ugodi in pripor zoper obdolžence odpravi.

Predlog višje državne tožilke za podaljšanje pripora zoper obdolžene S.F., S.B. in J.S. je utemeljen. Predlog za podaljšanje pripora zoper obdolženega D.H. je preuranjen, zato vrhovno sodišče o njem ni odločalo.

Določba 2. odstavka 205. člena ZKP določa, da je vrhovno sodišče med preiskavo pristojno za odločanje o podaljšanju pripora zoper obdolženca(e) nad tri mesece, ne pa tudi koliko časa pred iztekom dotlej podaljšanega pripora to stori. To določbo si je treba razlagati tako, da vrhovno sodišče o predlogu upravičenca odloči šele neposredno pred iztekom prejšnjega podaljšanja pripora. Preiskava je namreč dinamičen proces, v katerem se stopnja utemeljenosti suma in tudi okoliščine, ki kažejo na obstoj pripornih razlogov, lahko tudi spreminjajo. Danost pogojev za pripor sodišče presoja pri vsakem od obdolžencev posebej glede na stanje v fazi postopka, ko o tem vprašanju odloča. Zato ne more biti sprejemljivo, da bi sodišče o podaljšanju pripora odločalo toliko pred iztekom pripora, odrejenega s prejšnjim sklepom, da tega ne bi bilo mogoče razumno utemeljiti. Glede na to, da obdolženemu D.H. pripor po prejšnjem sklepu poteče šele 4.8.2004, bi bilo odločanje o predlogu v tem delu, očitno preuranjeno. Zato vrhovno sodišče o podaljšanju pripora zoper tega obdolženca s tem sklepom ni odločilo.

Po določilu 2. odstavka 205. člena ZKP sme senat vrhovnega sodišča, če zoper obdolženca teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katero je v zakonu predpisana kazen nad pet let zapora, podaljšati pripor še za tri mesece. Za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ je predpisana kazen zapora od enega do desetih let, za kaznivo dejanje po 2. odstavku iste določbe pa kazen najmanj treh let zapora. Formalni pogoj za podaljšanje pripora zoper obdolžence je torej podan.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalni sodnik v zadevi opravil številna preiskovalna dejanja, vendar preiskave iz objektivnih razlogov še ni mogel končati. Zato ocenjuje, da je ravnanje preiskovalnega sodnika v skladu z zahtevo 2. odstavka 200. člena ZKP, ki sodišču narekuje, da mora postopati posebno hitro, če je(so) obdolženec(ci) v priporu.

Pri odločanju o predlogu za podaljšanje pripora mora sodišče opraviti vsebinsko enak preizkus kot ob njegovi odreditvi. Ta obsega presojo, ali so podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je(so) določena(e) oseba(e) storila(e) očitano (a) kaznivo (a) dejanje (a); b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi.

Preiskovalni sodnik je s sklepom z dne 10.5.2004 zoper obdolženega S.F. uvedel preiskavo zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ, zoper obdolženega S.B. zaradi temeljne oblike istega kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ, zoper slednjega in obdolženega J.S. pa tudi zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili, storjenega v sostorilstvu po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ. Zunajobravnavni senat je s sklepom z dne 25.5.2004 pritožbe zagovornikov zoper sklep o uvedbi preiskave zavrnil kot neutemeljene.

Utemeljen sum kot temeljni pogoj za pripor izhaja iz pravnomočnega sklepa o preiskavi. Dokazi in podatki, ki jih je sodišče zbralo po uvedbi kazenskega postopka so stopnjo verjetnosti, da so obdolženi S.F., S.B. in J.S. storili očitana kazniva dejanja, samo še podkrepili.

Priporni razlog po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih obdolženec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine, kažejo na nevarnost, da bo ta ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.

Sodišče mora ugotoviti obstoj najmanj ene okoliščine, ki se nanaša na storilca in najmanj ene, ki zadeva kaznivo dejanje, ali več takih okoliščin, ki v medsebojni povezavi kažejo na realno nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

Obdolženi S.F. naj bi kot član združbe, ustanovljene zaradi izvrševanja kaznivih dejanj, povezanih z neupravičenim prometom z mamili, po dogovoru s K.K. priskrbel 0.5 kg heroina (taka količina je navedena v sklepu o preiskavi, čeprav državna tožilka očitno na podlagi pozneje pridobljenih podatkov govori o količini 576.65 g) in vozilo, s katerim naj bi S.S. nato mamilo pripeljal v Republiko Srbijo in Črno Goro. Drogo in vozilo naj bi obdolženi S.F. izročil obdolženemu D.H. Kaznivo dejanje naj bi storil v združbi več oseb, v kateri so bile naloge in vloge sodelujočih članov koordinirane in vnaprej določene. Ta okoliščina ne kaže samo na večjo težo kaznivega dejanja, pač pa utemeljuje sklepanje o povečani stopnji obdolženčeve odločenosti in vztrajnosti za izvrševanje kaznivih dejanj. Zoper obdolženega S.F., ki je brez dohodkov in premoženja, teče kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. V navedenem kazenskem postopku je bil obdolženi S.F. dalj časa v priporu, vendar naj bi kljub taki neprijetni izkušnji ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Naštete okoliščine po presoji vrhovnega sodišča kažejo, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženi S.F. v primeru odprave pripora na prostosti ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Navedba njegove zagovornice, da obdolženca preživlja izvenzakonska partnerica, ki da je redno zaposlena v Splošni bolnišnici C., ter da dobro zasluži, takega sklepa ne more omajati.

Obdolženi S.B. naj bi storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, v sostorilstvu z obdolženim J.S. pa enako kaznivo dejanje, v okviru katerega naj bi bilo pet izvršitvenih dejanj. Obdolženega S. naj bi oskrboval z nevarnima drogama heroin in kokain ter ga seznanil s kupci (odjemalci).

Obdolženi S.B. je bil že trikrat obsojen zaradi premoženjskih deliktov, obravnavani kaznivi dejanji naj bi izvršil med preizkusno dobo, zoper njega pa so v teku še trije kazenski postopki zaradi premoženjskih deliktov (pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, pri Okrožnem sodišču v Celju in Okrajnem sodišču v Celju). Tudi ta obdolženec je brez zaposlitve, kakršnihkoli dohodkov ali premoženja, kar pa ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin utemeljuje sklepanje, da bi si tudi v bodoče sredstva za preživljanje pridobival z izvrševanjem kaznivih dejanj, povezanih z zlorabo mamil. Da je tako, se da sklepati tudi na podlagi navedb priče M.S., zaslišanega v tem postopku, ko opisuje, na kakšen način je prihajal do prepovedane droge. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je tudi pri obdolženem S.B. podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Obdolženi J.S. naj bi v okviru kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili v manj kot enem mesecu storil pet izvršitvenih dejanj. V vseh primerih naj bi šlo za nevarni mamili heroin in kokain, obdolženi pa naj bi pri tem pokazal posebno vztrajnost, saj naj bi s takim početjem ne prenehal, kljub temu, da mu je policija enkrat zasegla mamilo in da je bil seznanjen, da je v ostalih primerih mamilo zasegla pri njegovih odjemalcih. Po navedbah prič T.R. in M.S., naj bi jima obdolženi J.S. večkrat prodal mamilo. Ti pričevanji je vrhovno sodišče upoštevalo le pri ocenjevanju obstoja obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Četudi ta obdolženec doslej še ni bil obsojen, so naštete okoliščine, ob dejstvu, da je brez zaposlitve in premoženja, take, da po presoji vrhovnega sodišča kažejo, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec v primeru odprave pripora sredstva za preživljanje pridobival s ponavljanjem istovrstnih kaznivih dejanj. Zato je tudi pri obdolženem J.S. podan priporni razlog po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Pri obdolženih S.F., S.B. in J.S. je izkazan tudi tretji pogoj za pripor, to je neogibnost pripora za varnost ljudi. Heroin in kokain sta za zdravje ljudi izjemno nevarni drogi, ki povzročata hudo odvisnost, zdravljenje zasvojenosti pa je dolgotrajno in pogosto neuspešno. Okoliščine, ki so že navedene v tem sklepu, kažejo, da je stopnja ponovitvene nevarnosti pri obdolženih S.F., S.B. in J.S. tako izrazita, da je z milejšimi ukrepi ni mogoče odpraviti. Podano pa je tudi sorazmerje med posegom v pravico obdolženca do osebne svobode in varnostjo ljudi kot dobrino, ki jo je s podaljšanjem pripora potrebno zaščititi.

Višja državna tožilka v predlogu navaja, da je preiskovalni sodnik med preiskavo dne 15.6.2004 mobilnima operaterjema S., d.d. L. in M., d.d. L., ter dne 1.5. in 5.7.2004 mobilnima operaterjima M., d.d. L. in W.W.I., d.o.o. L. izdal odredbe za pridobitev izpisov odhodno dohodnih klicev, pregled SIM kartic, oziroma prenosnih telefonov in pridobitev podatkov, katerim klicnim številkam pripadajo določene SIM kartice ter da odgovorov nanje še ni prejel. Prav tako pojasnjuje, da preiskovalni sodnik kljub večkratnim vabilom še ni uspel zaslišati prič T.Z. in M.K. ter še ni odločil o predlogu državnega tožilstva za zaslišanje kriminalista K.Z. Navaja tudi, da je po zaslišanju priče M.S. zahtevala razširitev preiskave zoper obdolžena S.B. in J.S. zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ, preiskovalni sodnik pa ju o tej zahtevi še ni zaslišal. Od Okrožnega sodišča v Beogradu preiskovalni sodnik še ni dobil prepisa celotnega spisa in ostalih listin ter prepisa materialnopravnih in procesnih določb Republike Srbije in Črne Gore, ki so bile uporabljene v njihovem kazenskem postopku.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je na odredbo z dne 15.6.2004 mobilni operater S., d.d. L. že odgovoril (list. št. 1094), prav tako sta mobilna operaterja M., d.d. L. (list. št. 1243-1254) in W.W.I., d.o.o. L. (list. št. 1269-1270) preiskovalnemu sodniku že posredovala zahtevane podatke. Ostala preiskovalna dejanja, ki jih v predlogu navaja državna tožilka, pa še niso bila opravljena. Zato je vrhovno sodišče sledilo predlogu višje državne tožilke in pripor zoper obdolžene S.F., S.B. in J.S. podaljšalo še do 22.9.2004 do 19.40 ure, ko poteče dvomesečni rok prvemu od njih. Ocenjuje namreč, da bo v tem času preiskovalni sodnik končal preiskavo, hkrati bo tudi državni tožilki ostalo dovolj časa, da se v skladu z 2. odstavkom 184. člena ZKP odloči, ali bo zoper obdolženca vložila obtožnico ali pa odstopila od pregona.