Jedro

Ker je tožena stranka uveljavljala ugovor procesnega pobotanja, bi sodišče prve stopnje moralo tudi v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju njene terjatve, in ne le v razlogih sodbe. Izrek sodbe je torej pomanjkljiv, zato je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pri ugotavljanju skupnega namena strank je poleg poteka pogajanj in interesov za sklenitev pogodbe pomemben tudi način, na katerega sta pogodbeni stranki, dokler ni prišlo do spora, izpolnjevali medsebojne obveznosti in uresničevali medsebojne pravice na podlagi pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu in odločitvi o stroških postopka (1. odst. točke I izreka, 1. odst. točke II izreka, točka III izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 136189/2016, z dne 23.12.2016, ostane v veljavi v prvem in drugem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 26.460,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2016 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni ( 1. odst. točke I izreka). V preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi glede plačila zneska 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2016 dalje do plačila razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (2. odst. točke I izreka). Razsodilo je tudi, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki glavnico v višini 30.598,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, kot izhajajo iz 1. odst. točke II izreka. Kar je zahtevala tožeča stranka v dodatnem tožbenem zahtevku več ali drugače, je zavrnilo (2. odst. točke II izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.183,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno jo spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.190,00 EUR, ki naj se pobota z zneskom 627,84 EUR, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila z Dogovorom o zunanjem izvajanju pravnih storitev z dne 15.5.2015 (v nadaljevanju: Dogovor) dogovorjena solidarna odgovornost vseh naročnikov. Iz določbe 1. odst. III. člena Dogovora izhaja zgolj splošna zaveza naročnikov, da bodo tožeči stranki plačevali dogovorjeni pavšal. Sodišče se napačno sklicuje na prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ2), saj ta določba ne predvideva jezikovne razlage določil, temveč določa, da se določila uporabljajo tako, kot se glasijo. Če bi že sodišče menilo, da je potrebna razlaga določila III. člena dogovora, potem bi moralo pri razlagi iskati skupen namen pogodbenikov in sporno določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Upoštevati bi moralo tudi dosedanjo prakso izpolnjevanja obveznosti, česar pa ni storilo. Tožena stranka je zatrjevala in dokazala, da je vsak naročnik plačeval svoj delež v višini 1.000,00 EUR, kar kaže tudi, da je bil takšen tudi skupen namen strank ob sklenitvi Dogovora. Tožeča stranka sploh ni podala ustreznih navedb in predlagala dokazov, iz katerih bi izhajalo, da so se pogodbene stranke dogovorile za solidarno obveznost plačevanja dogovorjenega pavšala. Drugačen dogovor je bil predviden samo za primer iz tretjega odstavka III. člena Dogovora. To pa je samo takrat, ko kateri izmed naročnikov zahteva, da se njegovi stroški zaračunajo separatno. Zaključiti je torej, da je bilo z Dogovorom dogovorjeno, da vsak naročnik plača tožeči stranki pavšal v višini 1.000,00 EUR mesečno (takšna je bila tudi praksa med pogodbenimi partnerji), razen v kolikor posamezen naročnik ne zahteva, da se glede na večji obseg storitev, opravljenih za tega naročnika, večji del nagrade, v višini dejansko nastalih stroškov zanj, zaračuna njemu. Po podpisu Dogovora je tožeča stranka pavšal zaračunavala ločeno, toženi stranki torej samo po 1.000,00 EUR, ko je P. d.d. zašel v težave, pa kar naenkrat 4.000,00 EUR, zato je tožena stranka na to reagirala z ustreznimi zavrnitvami. Prej opisana praksa pri izvrševanju Dogovora izhaja tudi iz izjave T. G., do katere se sodišče v tem kontekstu ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se tudi ni opredelilo do pojasnila tožene stranke o tem, zakaj je v dveh primerih plačala višji znesek kot je 1.000,00 EUR. Tožena stranka je tožeči stranki svoje obveznosti plačevala takrat, ko je za to imela na razpolago prosta sredstva. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevku tožeče stranke prekoračilo navedbe tožeče stranke, in sicer v delu, kjer je sodišče odločalo o vprašanju solidarne obveznosti naročnikov iz Dogovora. Tožeča stranka se v utemeljitev svojega zahtevka nikoli ni sklicevala na določila tretjega odstavka III. člena Dogovora. Pravilo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti, ne velja za pogodbeno materialno pravo. Sodišče je tako pri odločanju kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP, s čimer je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je kršitev vplivala na pravilnost sodbe. Posledično je hkrati zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila toženi stranki odvzeta možnost, da se do vsebine določbe tretjega odstavka III. člena Dogovora konkretneje opredeli. Napačna je zato tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 14 obrazložitve. Po sporu s tožečo stranko (v začetku leta 2016) tožena stranka tožeči stranki ni več poverjala novega dela, kar pomeni, da tožeča stranka po zaključku v delo že prej oddanih postopkov, za toženo stranko ni več opravljala nobenih pravnih storitev. Zato ob upoštevanju določbe 8. člena OZ ni bila več upravičena od tožene stranke terjati plačila njenega deleža dogovorjenega pavšala oziroma ga je bila upravičena terjati le tedaj, kadar je za toženo stranko še opravila kakšno pravno storitev. Sodišče prve stopnje pri odločanju napačno ni upoštevalo dne 15.3.2016 izvedenega plačila v višini 5.000,00 EUR. Tožeča stranka s tem plačilom ni zaprla nobenih terjatev do tožene stranke. Ne glede na to, da je bilo plačilo izvedeno pred zapadlostjo v predmetni zadevi vtoževanih terjatev, bi tožeča stranka to plačilo morala upoštevati pri zapiranju obveznosti tožene stranke in o tem odločiti v okviru podanega pobotnega ugovora. Tožena stranka ta znesek lahko uspešno uveljavlja kot ugovor delnega plačila svojih obveznosti, saj bi bila tožeča stranka sicer neupravičeno obogatena. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o podanem ugovoru (procesnega) pobota, ki ga je tožena stranka podredno podala v svoji 2. pripravljalni vlogi z dne 30.4.2019. V skladu s sodno prakso mora biti o toženčevi (v procesni pobot) uveljavljani terjatvi odločeno v izreku, sicer je ta pomanjkljiv. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker bi sodišče prve stopnje moralo zahtevek tožeče stranke v celoti zavrniti, je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka, ker ni odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke v izreku sodbe. Tretji odstavek 324. člena ZPP določa, da izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (3. odst. 319. člena ZPP). Pritožnica utemeljeno opozarja, da o njeni v pobot uveljavljani terjatvi ni bilo odločeno v izreku sodbe. Izrek sodbe je torej pomanjkljiv, zato je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že iz tega razloga je potrebno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj o pobotnem ugovoru ne more prvič odločati pritožbeno sodišče, ker bi bila s tem stranki odvzeta pravica do pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe sicer ugotovilo, da je tožnik utemeljeno zatrjeval izvenpravdni pobot na podlagi pobotne izjave z dne 15.11.2017 v zvezi z računom št. 2017-109 v znesku 3.308,27 EUR. Ugotovilo je tudi, da je terjatev tožene stranke do višine zneska 627,84 EUR prenehala pred pravdo. Ker pa je tožena stranka uveljavljala ugovor procesnega pobotanja, bi sodišče prve stopnje moralo tudi v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke, ki je bila ugovarjana v pobot in ne le v razlogih sodbe.

6. Glede solidarnosti obveznosti tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da se tožeča stranka v utemeljitev svojega zahtevka nikoli ni sklicevala na določilo tretjega odstavka III. člena Dogovora. Tovrstne trditve je tožeča stranka podala v vlogi z dne14.8.2017 pod točko IX. (list. št. 40 spisa), tožena stranka pa je na te navedbe odgovorila v pripravljalni vlogi z dne 30.4.2019 (list. št. 80 in 81 spisa). Glede na navedeno ni podana kršitev razpravnega načela, prav tako pa toženi stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja, saj se je o navedbah tožeče stranke izjasnila. Iz trditev obeh strank je razvidno, da si različno razlagata določbo tretjega odstavka III. člena Dogovora (pripisujeta ji različen pomen). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem meni, da zgolj iz besedila prvega odstavka III. člena Dogovora ne izhaja solidarnost obveznosti naročnikov. Določila, da bodo naročniki plačevali tožniku mesečni pavšal v višini 4.000,00 EUR, povečan za DDV, ki je namenjen plačilu vseh storitev po tej pogodbi, ni mogoče razumeti na način, da je s takšno določbo dogovorjena solidarnost obveznosti. Sodišče prve stopnje neutemeljeno navaja, da če bi bilo dogovorjeno plačilo po deležih, bi bilo to v pogodbi izrecno navedeno. Določba 2. odst. 393. člena OZ namreč določa, da če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Solidarnost obveznosti mora biti torej posebej dogovorjena. Nejasna pa je po oceni pritožbenega sodišča določba 3. odstavka III. člena Dogovora, kjer je navedeno, da bo tožnik na zahtevo kateregakoli od naročnikov ustrezen del nagrade njemu zaračunal separatno. Pritožba utemeljeno opozarja na določbo 2. odst. 82. člena OZ, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. V zvezi s tem vprašanjem bo sodišče prve stopnje moralo v ponovljenem postopku bolj natančno ponovno zaslišati tožnika o tem, kakšen je pomen zapisa v 3. odst. III. člena Dogovora. Kot utemeljeno opozarja pritožba, pa se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do pisne izjave T. G. (B10), ki je za toženo stranko kot direktorica sklepala Dogovor, česar do sedaj ni storilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ta priča je v pisni izjavi zapisala, da so honorar za opravljene storitve plačevala vsa štiri podjetja v enakih deležih, ni pa se opredelila do pomena zapisa v tretjem odstavku III. člena Dogovora, zaradi česar jo bo sodišče moralo pozvati bodisi na dopolnitev pisne izjave ali pa jo neposredno zaslišati (kar bi bilo po oceni pritožbenega sodišča glede na možnost neposrednega zastavljanja vprašanj celo bolj ustrezno). Tožena stranka tudi pravilno opozarja, da je pri ugotavljanju skupnega namena strank poleg poteka pogajanj in interesov za sklenitev pogodbe pomemben tudi način, na katerega sta pogodbeni stranki, dokler ni prišlo do spora, izpolnjevali medsebojne obveznosti in uresničevali medsebojne pravice na podlagi pogodbe. V zvezi s tem se bo moralo sodišče opredeliti do trditev tožene stranke o tem, zakaj je v določenih primerih plačevala višje zneske od 1.000,00 EUR in obrazložiti, ali jim sledi ali ne in zakaj. Enako velja glede trditev tožene stranke, da je po podpisu Dogovora tožeča stranka pavšal zaračunavala ločeno, toženi stranki torej samo po 1.000,00 EUR, ko je P. d.d. zašel v težave, pa kar naenkrat 4.000,00 EUR, zaradi česar je tožena stranka na to reagirala z ustreznimi zavrnitvami.

7. Glede upoštevanja plačila zneska 5.000,00 EUR dne 15.3.2016 pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v točki 21. obrazložitve. Tožena stranka v zvezi s tem zneskom ni podala pobotnega ugovora, kot to nepravilno zatrjuje v pritožbi.

8. Glede na prej navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu ter odločitvi o stroških postopka (ki je odvisna od končnega uspeha obeh strank v postopku) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navodila za nadaljnje delo so razvidna iz predhodne obrazložitve te odločbe.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep o razveljavitvi sodbe je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15. dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami