Jedro

Pri presoji konkretnega primera je bistveno ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema.

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske.

Izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu, ureja že sama Uredba Dublin III. Zato tožnica nima prav, da bi s predčasno predajo Republiki Hrvaški izgubila pravni interes za tožbo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnice za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njene prošnje. Predana bo Republiki Hrvaški, najkasneje v šestih mesecih od 22. 1. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilka samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica 31. 12. 2025 v republiki Sloveniji vložila prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je 5. 1. 2026 pridobila podatek, da je bila tožnica že 11. 12. 2025 vnesena v evidenco Eurodac kot prosilka za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je 13. 1. 2026 pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala zahtevek za sprejem tožnice in 22. 1. 2026 prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnice.

3.Tožnica je v osebnem razgovoru pri toženki povedala, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, saj za mednarodno zaščito prosi v Republiki Sloveniji. V Republiki Hrvaški je podala samo namero. V hrvaškem azilnem domu ni bila nastanjena. Od svoje znanke, s katero si je dopisovala, je dobila informacijo, da je varnostnik v tamkajšnjem azilnem domu decembra 2025 spolno zlorabil neko prosilko, ki še vedno ni dobila nobenega odgovora s strani policije oziroma je hrvaški organi niso zaščitili. Povedala je še, da je bila v Republiki Hrvaški dvaindvajset ur. V tem času je prečkala mejni prehod Izačič, saj je v državo vstopila iz Bosne in Hercegovine. Od tam je z avtobusom nadaljevala pot do Zagreba, nato z vlakom do kraja Zaprešič, od tam pa je peš prečkala mejo z Republiko Slovenijo. V zvezi z izjavo, da je v Republiki Hrvaški zgolj podala namero za mednarodno zaščito, je pojasnila, da je slednje storila na mejnem prehodu Izačič, kjer jo je sprejela hrvaška policija. Takrat so bili v skupini štirje. S policijskim vozilom so jih odpeljali na bližnjo policijsko postajo, kjer so vzeli njihove prstne odtise in jim vročili papirje. Na teh je pisalo, da se morajo zglasiti v azilnem domu v Zagrebu, naveden je bil točen naslov. Ko so bili z avtobusom na poti v Zagreb, so preko aplikacije Telegram druge uporabnike vprašali, kakšni so pogoji za bivanje v hrvaškem azilnem domu za pripadnike LGBT skupnosti in če lahko takšna oseba v Republiki Hrvaški dobi mednarodno zaščito. Dobili so odgovor, da so pogoji za bivanje katastrofalni, da varnostniki takšne osebe žalijo in kršijo njihove človekove pravice. Takrat je prejela tudi informacijo o spolni zlorabi, ki jo je omenila prej. Zaradi tega so se vsi štirje odločili, da odidejo v Republiko Slovenijo. Na vprašanje uradne osebe, ali je v Republiki Hrvaški imela kakršnekoli težave z uradnimi osebami, ki vodijo postopke mednarodne zaščite ali s komerkoli drugim, je odgovorila, da se je po tem, ko je dobila informacijo o razmerah v hrvaškem azilnem domu, kot oseba, ki je prej dlje časa živela v zelo homofobni državi, zelo prestrašila. Želela je priti v državo, kjer so pravice osebam, kot je sama, zaščitene. Republika Hrvaška ostaja najbolj homofobna država v Evropski uniji, v Republiki Sloveniji pa se lahko poroči, ima otroke in so njene pravice zaščitene. Ob koncu postopka je še dodala, da je v Ruski federaciji odnos do učiteljev in profesorjev, ki delajo z otroki, poseben. V večini držav, ki so homofobne, se ne bi mogla ukvarjati s pedagoškim poklicem. Tega si želi opravljati, zato si je tudi izbrala Republiko Slovenijo.

4.Toženka v nadaljevanju odločbe pojasni, da si tožnica ne more sama izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, temveč odgovorno državo članico določajo merila v veljavnih predpisih. Skladno z Uredbo Dublin III mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna.

5.Glede navedb tožnice, da je v Republiki Hrvaški zgolj podala namero za mednarodno zaščito, v Republiki Sloveniji pa prošnjo, toženka izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča I Up 173/2023 s 23. 8. 2023. Iz te izhaja, da: "za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je ob prihodu v Republiko Hrvaško prosilec tam vložil namero oziroma prošnjo za priznanje mednarodne zaščite ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je v Republiko Hrvaško prišel. V obeh primerih je namreč izpostavljen položaj odgovornosti Republike Hrvaške, le na drugi pravni podlagi. Četudi bi bile torej resnične navedbe prosilca, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito tam ni vložil, bi bil prav tako vzpostavljen položaj iz a. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Republika Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti prosilca. Toženka še dodaja, da je iz izpisa iz evidence EURODAC očitno, da je bila prosilka v Republiki Hrvaški, skladno z določili četrtega odstavka 24. člena Uredbe (EU) št. 603/2013, vnesena kot oseba iz kategorije "1", ki se navezuje na prvi odstavek 9. člena iste uredbe, po katerem vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let. Poudarja, da je iz prosilkinega pričevanja razvidno, da ji je bilo po opravljenem predhodnem postopku omogočeno bivanje v nastanitvenih kapacitetah za prosilce, kjer bi lahko počakala na nadaljevanje postopka. Vendar pa tja po svoji volji ni odšla, ampak je pot nadaljevala proti Republiki Sloveniji ter s tem zlorabila institut mednarodne zaščite.

6.V nadaljevanju je toženka pojasnila, da je bistveno pri presoji konkretnega primera, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tudi Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v sodbi z 19. 12. 2024 v združenih zadevah C-185/24 in C-189/24, v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi navedlo: "Te pomanjkljivosti morajo poleg tega dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje."

7.Iz izjav tožnice, da naj bi se v Republiki Hrvaški nahajala 22 ur in da po podani nameri na policijski postaji, kljub navodilom hrvaške policije, da se mora zglasiti v azilnem domu v Zagrebu, ni šla tja, temveč z ostalimi prosilci iz skupine v Zagreb in nato v Republiko Slovenijo, jasno izhaja, da ji je bil dostop do postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški omogočen. To izhaja tudi iz njenih navedb, da je po podani nameri od hrvaške policije prejela potrdilo o registraciji.

8.Navedbam toženke, da se je preko aplikacije Telegram pri drugih uporabnikih pozanimala o pogojih za bivanje v hrvaškem azilnem domu za pripadnike LGBT skupnosti ter o možnostih za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški in se nato na podlagi pridobljenih informacij zaradi strahu odločila, da državo zapusti, toženka težko sledi. Te temeljijo zgolj na domnevi, ki je posledica "prebranega" in "slišanega", ne pa njene lastne izkušnje. Sama namreč ne z nastanitvijo ne s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški praktično ni imela stika, zato po mnenju pristojnega organa tudi ne more z uspehom uveljavljati kakršnihkoli elementov osebnih okoliščin in morebitnih sistemskih pomanjkljivosti. Zgolj strah tožnice pred vrnitvijo ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem sistemu mednarodne zaščite ali ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) in ki bi dosegalo prag 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

9.Toženka je po skrbni in natančni presoji vseh izjav tožnice glede razmer na Hrvaškem, ugotovila, da tožnica ni izkazala obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogla biti vrnjena na Hrvaško. Ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Prav tako je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

Tožnica je zoper odločitev toženke vložila tožbo. Sklep na podlagi prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka, neuporabe oz. nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Uvodoma povzame ključne poudarke izpodbijanega sklepa. Navede, da se z odločitvijo toženke ne strinja. Na Hrvaškem je podala zgolj namero za mednarodno zaščito, prošnjo želi dati v Republiki Sloveniji. Je istospolno usmerjena, Republika Hrvaška pa je zelo homofobna država. Ponavlja, kar je že izpovedala na osebnem razgovoru, namreč, da je preko aplikacije Telegram druge uporabnike vprašala, kakšni so pogoji za bivanje v hrvaškem azilnem domu za pripadnike LGBT skupnosti in, če lahko takšna oseba na Hrvaškem dobi mednarodno zaščito. Dobila je odgovor, da so pogoji za bivanje katastrofalni, da varnostniki takšne osebe žalijo in kršijo njihove človekove pravice. Prav tako je prejela informacije o spolni zlorabi. Zato se je odločila, da nadaljuje pot v Republiko Slovenijo. Informacije glede hrvaškega azilnega doma in sistema so jo zelo prestrašile, saj si je želela priti v državo, kjer njene pravice ne bodo kršene. Po poklicu je učiteljica, v Ruski Federaciji pa je odnos do učiteljev in profesorjev, ki delajo z otroki, poseben. V večini držav, ki so homofobne, se ne bi mogla ukvarjati s pedagoškim poklicem, ki si ga želi opravljati. Prepričana je, da ji te pravice v Sloveniji ne bi bile kršene. Zaradi strahu, ki ga je s tem utrpela, se v Republiko Hrvaško ne želi več vrniti.

Meni, da bi osebe, ki zaprosijo za mednarodno zaščito zaradi preganjanja na podlagi svoje istospolne usmerjenosti, morale biti deležne posebne obravnave. Njihova spolna usmerjenost naj bi bila priznana kot legitimen razlog, ki lahko vodi do priznanja statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Boji se, da Republika Hrvaška slednjega ne bo upoštevala. Če bo vrnjena v Rusko federacijo, se boji sistemskega nespoštovanja sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), kar kaže na temeljni problem pri zagotavljanju varstva človekovih pravic. Ker ESČP v svoji praksi ščiti istospolno usmerjene osebe pred diskriminacijo, zavračanje te sodne prakse s strani Rusije pomeni, da so pravice te manjšine sistemsko kršene. Posamezniki, katerih pravice so kršene, nimajo zagotovljenega učinkovitega pravnega sredstva, saj odločitve mednarodnega sodišča, pristojnega za varstvo njihovih pravic, v državi niso spoštovane.

Po mnenju tožnice tako v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Navedeno je v nasprotju z "Evropsko uredbo ter pravili v zvezi z ravnanjem s prosilci za azil". Gre za kršitev mednarodnih pravil že s tem, ko prosilci niso seznanjeni z njihovimi pravicami. Tožnica se zato ne more strinjati s toženko, ki je v izpodbijanem sklepu navedla, da naj ne bi bilo sistemskih pomanjkljivosti.

Slovenija je v konkretnem primeru z lastno zakonodajo določila višje standarde od tistih določenih z Uredbo Dublin III in toženka bi vsekakor morala upoštevati tovrstna merila in ne le strogo pravil Uredbe Dublin III.

Tožnica nato citira drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in navaja, da v skladu z uveljavljeno sodno prakso lahko prosilec za mednarodno zaščito izpodbija odločitev o izbiri merila iz Uredbe Dublin III, s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi, ki pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU oziroma 3. člena EKČP. Sklicuje se na sodbi SEU v zadevi Abdullahi proti Bundesasylamt, C-394/12 in Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 276/2014 z 11. 9. 2014. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje ("substantial grounds for believing”), da obstaja realna nevarnost ("real risk”), da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Pri oceni pojma mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega je treba uporabiti minimalno stopnjo strogosti, pri čemer je sprejem ocene relativen, saj je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, kot so npr. čas trajanja takšnega ravnanja, fizični in psihični učinki takšnega ravnanja ter v nekaterih primerih tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika (točka 93. in 94. sodbe ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici). Iz sodbe ESČP v zadevi M.S.S. proti Grčiji izhaja, da je treba prosilcem za azil posvetiti posebno pozornost saj spadajo v skupino ranljivih posameznikov, ki potrebujejo še posebno zaščito. SEU je v svoji dosedanji praksi večkrat poudarilo, da je pri uporabi prava EU, zlasti Uredbe Dublin III, treba upoštevati tudi varstvo, ki ga nudi Ženevska konvencija in EKČP. V skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine EU sta vsebina in obseg pravic iz Listine EU, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, enaka kot vsebina pravic, ki ju določa ta konvencija. Poudarja, da tretji odstavek 52. člena Listine EU ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.

Toženka ni izrecno ocenila, kakšna bo obravnava tožnice v Republiki Hrvaški in, ali ji lahko grozi kakšna izmed kršitev njenih temeljnih pravic. Stanje je le pavšalno ocenila in ne tudi konkretno preverila. Tako je še vedno dopuščena možnost, da bo tožnica zaradi svoje spolne usmerjenosti podvržena poniževalnemu ravnanju. Toženka ni presojala in ni ugotavljala, kakšne pravice in sprejemne razmere so za istospolne prosilce za azil v Republiki Hrvaški zagotovljene v praksi, izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

Tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta. Če bi se izpodbijani sklep začel izvrševati pred pravnomočno odločitvijo o tožbi, bi to zanjo pomenilo, da bo vrnjena na Hrvaško, kjer bi bila izpostavljena nevarnostim ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Razloge je pojasnila v tožbi in se nanje sklicuje.

Navaja še, da če bi se jo predalo, bi to zanjo imelo pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspela. Izvršitev izpodbijanega sklepa še pred odločitvijo sodišča o tožbi bi pomenila, da se v času odločanja ne bi več nahajala na območju Republike Slovenije, zato ne bi mogla več izkazovati pravnega interesa. To bi zanjo pomenilo kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave, in bi ji nastala nepopravljiva škoda.

Odgovor na tožbo

Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa in menila, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena. Sodišče naj jo zato zavrne.

Navedbe strank na naroku

Tožnica je na naroku dodatno navedla, da se je tekom bivanja v azilnem domu zelo povezala z delovanjem znotraj azilnega doma. Sodeluje s Slovensko filantropijo, kot prostovoljka sodeluje v številnih dejavnostih, predano pa se tudi uči slovenski jezik. Poleg dveh potrdil, ki potrjujeta njeno navedeno udejstvovanje, je v spis vložila posnetke in fotografije na USB ključku. Iz teh so razvidne razmere v azilnih prostorih na Hrvaškem. Na posnetkih je videla, da so higienske razmere zelo na minimumu, kar bi lahko povzročilo večjo škodo na njenem zdravju. Po prejemu posnetkov je zato pri svojem zdravniku v Rusiji pridobila potrdilo. Iz tega izhaja, da se že od leta 2020 zdravi zaradi različnih alergij, med drugim alergije na žuželke in stenice. Bivanje v prostorih, kot so na posnetku, bi ji lahko povzročilo hudo zdravstveno stisko, že sedaj pa mora ob blažjih stikih z žuželkami prejeti zdravilo. Glede na razmere, ki izhajajo iz posnetkov, se, če bo morala nazaj na Hrvaško, upravičeno boji za svoje življenje.

Toženka je pozdravila željo tožnice po vključitvi in pomoči pri delu v azilnem domu. Vendar je opozorila, da te dejavnosti na odločitev, ali je Republika Hrvaška pristojna za reševanje njene prošnje za mednarodno zaščito, nimajo vpliva. Tudi predložen dokaz glede zdravstvenega stanja tožnice, t.j. alergij na žuželke in stenice, po mnenju toženke ne predstavlja takega zdravstvenega stanja, ki bi preprečevalo njeno predajo Republiki Hrvaški. Glede navedb tožnice o slabih razmerah v azilnem domu na Hrvaškem, je dodala, da so razmere primerne številu, različnosti in raznovrstnosti ljudi, ki tam prebivajo, vsekakor pa ne prikazujejo sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale vrnitev tožnice na Hrvaško. Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati.

Sodišče je tožnico pozvalo, da pojasni, kako in iz katerega azilnega doma na Hrvaškem naj bi izhajale fotografije na USB ključku in kje jih je dobila. Tožnice je navajala, da so fotografije iz azilnega doma Porin, kamor je bila napotena. Na socialnem omrežju obstaja skupina, v kateri sodelujejo begunci iz Rusije, Ukrajine in Belorusije, ki med seboj komunicirajo in si pomagajo. Zaprosila jih je, da ji povedo, kakšne so razmere na Hrvaškem v azilnih domovih. Odzvala sta se fanta, ki sta bila tja nameščena pred kratkim, vendar sta od tam pobegnila. Pred tem sta ji uspela poslati fotografije in videoposnetke, ki jih je predložila. Tožnica je še pojasnila, da se je po prejemu daljšega posnetka, ki je na USB ključu, odločila, da so razmere na Hrvaškem nevarne za njeno zdravje.

Dokazni postopek

Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-4469/2025, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa prilogi tožnika A 1 in A 2. Ob navzočnosti tožnice in pooblaščenk strank je pogledalo vsebino USB ključka in s pomočjo tolmačke prebralo predložen zdravniški izvid za tožnico z dne 22. 4. 2025 (prevod v slovenski jezik je na zapisniku naroka).1 Zaslišalo je tožnico.

Zavrnilo je dokazna predloga z branjem potrdila Limes, d. o. o., Logatec, ki vsebuje opis aktivnosti tožnice v Republiki Sloveniji in potrdila Slovenske filantropije. V tem sporu se presoja, ali so izpolnjeni pogoji za predajo tožnice v Republiko Hrvaško na podlagi meril, ki jih določa Uredba Dublin III, zato so slednje navedbe tožnice za odločitev pravno nepomembne.

Tožba ni utemeljena.

K sodbi

V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo vsebuje 3. člen EKČP.

Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. Glede tožbenih trditev pojasnjuje, kot sledi v nadaljevanju.

Uvodoma ugotavlja, da tožnica v tožbi ponavlja navedbe, da je na Hrvaškem podala zgolj namero za mednarodno zaščito in da prošnjo želi vložiti v Republiki Sloveniji, da je istospolno usmerjena, da je Republika Hrvaška zelo homofobna država, da je preko aplikacije Telegram druge uporabnike vprašala, kakšni so pogoji za bivanje v hrvaškem azilnem domu za pripadnike LGBT skupnosti in da se je zaradi odgovora, da so tam pogoji za bivanje katastrofalni, da varnostniki takšne osebe žalijo in kršijo njihove človekove pravice in da ni bilo odziva pristojnih organov na spolno zlorabo prosilke, zelo prestrašila. Sklepala je, da bodo v Republiki Hrvaški njene pravice zato kršene. Navede, da se z odločitvijo toženke ob predstavljenih dejstvih ne strinja, vendar razlogov za nestrinjanje ne pojasni. Sodišče ugotavlja, da se je toženka do vseh naštetih okoliščin jasno in obrazloženo opredelila v izpodbijanem sklepu, zato bi tožnica tudi morala navesti razloge, čemu naj bi bila argumentacija toženke napačna. Ker jih ni, sodišče ne more preizkusiti, kako bi navedena dejstva, ki jih tožnica ponavlja, vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa oz. drugačno presojo, kot jo je zavzela toženka.

Glede navedb, da bi osebe, ki zaprosijo za mednarodno zaščito zaradi preganjanja na podlagi svoje istospolne usmerjenosti, morale biti deležne posebne obravnave, da bi njihova spolna usmerjenost morala biti priznana kot legitimen razlog, ki lahko vodi do priznanja statusa begunca ali subsidiarne zaščite, da se tožnica boji, da Republika Hrvaška slednjega ne bo upoštevala in da če bo vrnjena v Rusko federacijo, se boji sistemskega nespoštovanja sodne prakse ESČP, sodišče pojasnjuje, da te presegajo okvir predmetnega upravnega spora. Predmet tega je zgolj presoja, ali so podane ovire za predajo tožnice v Republiko Hrvaško, glede na merila, ki jih določa Uredba Dublin III. Ni pa predmet vsebinska presoja prošnje za mednarodno zaščito. Ta bo v pristojnosti Republike Hrvaške. Zato ta (vsebinska) vprašanja tudi ne morejo biti obravnavana v sklopu sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Zgolj na ravni trditve je ostala navedba tožnice, da je Slovenija v konkretnem primeru z lastno zakonodajo določila višje standarde od tistih določenih z Uredbo Dublin III in bi toženka vsekakor morala upoštevati tovrstna merila in ne le strogo pravil Uredbe Dublin III. Ker je tožnica ne konkretizira, sodišče niti glede te ne more presoditi, kako bi lahko vplivala na presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega sklepa.

Enako velja glede posplošenega sklicevanja tožnice na drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, na sodbi SEU v zadevi Abdullahi proti Bundesasylamt, C-394/12 in Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 276/2014 z 11. 9. 2014 ter sodbi ESČP v zadevah Tarakhel proti Švici in M.S.S. proti Grčiji. Vse kar navaja tožnica drži, vendar vzporednic s svojim položajem ne ponudi. Ni sporno, da je imela možnost nastanitve v azilnem domu na Hrvaškem, a se je samovoljno odločila, da tja ne gre. Tako nima nobene osebne izkušnje z domnevnimi sistemskimi pomanjkljivostmi, ki, kot pravilno ugotavlja toženka v izpodbijanem sklepu, ostajajo zgolj na ravni domneve. Toženka je ob sklicevanju na sodno prakso tudi pravilno pojasnila, kdaj oz. v katerih primerih je moč govoriti o sistemskih pomanjkljivostih, zato se sodišče na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja. Dodaja, da je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da sta tako SEU kot Vrhovno sodišče že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa glede Republike Hrvaške niso znane niti Vrhovnemu sodišču niti jih v tožbi ni predstavila tožnica.

Končno tudi ne drži, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je dejansko stanje ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno zato, ker toženka ni izrecno ocenila, kakšna bo obravnava tožnice v Republiki Hrvaški in ni ugotavljala, kakšne pravice in sprejemne razmere so za istospolne prosilce za azil v Republiki Hrvaški zagotovljene v praksi. Glede dolžnosti pridobivanja podatkov o državi članici, v katero se prosilca predaja, se je namreč Vrhovno sodišče že izreklo v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024. Ob upoštevanju prakse SEU2 je pojasnilo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik3. Prvenstveno je torej na tožnici dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema z vidika položaja istospolnih oseb, kot predlaga tožnica. Kot pojasnjeno, so navedbe tožnice glede neprimernega položaja istospolnih oseb v azilnem postopku v Republiki Hrvaški ostale zgolj na ravni domnev. S tem pa ni presegla praga, ki bi glede na zgoraj obrazloženo, toženki nalagalo pridobitev predlaganih podatkov.

Tožnica je šele na naroku, v povezavi s posnetkom slabih higienskih razmer in prisotnosti žuželk v sobi v Azilnem domu v Porinu (kar za toženko očitno ni sporno), začela uveljavljati zdravstvene razloge za ne predajo Republiki Hrvaški. Iz zdravniškega izvida, ki ga je priložila, izhaja, da je v letih 2020, 2021 in 2023 doživela angioedem⁴ zaradi pika žuželke. Bila je hospitalizirana, ter zdravljena s hormonsko terapijo. Zdravnica je dala priporočilo, da mora tožnica obvezno imeti pri sebi antihistaminike ter zdravila proti šoku.

Tožnica je zaslišana potrdila, da je bila hospitalizirana, kot piše na zdravniškem potrdilu. Hkrati je pojasnila, da je iz Ruske Federacije (z letalom) odpotovala 4. maja 2025. Do naroka na sodišču ni imela nobenega neugodnega primera s pikom žuželke. Imela je sicer slabost, je pa jemala antihistaminike, ker je vedela, da bi bila lahko izpostavljena. Čeprav je daljši posnetek, na katerem so razvidne navedene slabše higienske razmere, videla že v času, ko se je odločala, ali naj ostane na Hrvaškem, okoliščino alergije ni navedla ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito z dne 31. 12. 2025 (na obrazcu je posebno vprašanje, ali imajo prosilci kakšne zdravstvene težave). Povsem iskreno je priznala, da naj bi bil razlog za zamolčanje alergije v tem, da ni vedela, če bo sploh ostala v Republiki Sloveniji. Zdravstvenega stanja nato ni izpostavila v upravnem postopku, niti v tožbi, pač pa, kot povedano, šele na naroku. Sodišče iz teh okoliščin lahko sklepa, da ne gre zdravstvene težave, ki bi resno in akutno obvladovale življenje tožnice. Kljub alergiji lahko nemoteno potuje. Glede na zdravniško potrdilo pa so očitno možne situacije, ko pik določene žuželke, brez ustrezne takojšnje terapije, lahko tožnici povzroči resne zdravstvene posledice. A to še ne predstavlja ovire za predajo tožnice Republiki Hrvaški.

Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu I Up 20/2024 s 13. 2. 2024, ob upoštevanju sodbe SEU C-578/16 PPU in sodbe ESČP v zadevi Paposhvili pojasnilo, da ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito. Izkazana mora biti "posebej huda duševna ali fizična bolezen". Posebna resnost zdravstvenega stanja mora biti ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe v primeru predaje, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil. Tako 4. člen Listine EU<strong> </strong>oz.<strong> </strong>3. člen EKČP zagotavljata varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe.

Ob zgoraj povzetem zdravstvenem stanju tožnice ne more biti dvoma, da sam postopek (tehnična izvedba) predaje v Republiko Hrvaško za tožnico ne predstavlja nobene dodatne zdravstvene nevarnosti. Tožnica pa trdi, da bi bila lahko ogrožena zaradi pogojev nastanitve, ki jo čakajo. Glede teh pa je treba opozoriti na 31. člen Uredbe Dublin III, ki prav z namenom zagotavljanja posebnih potreb oseb, vključno z zdravstveno oskrbo, ki se predajajo, določa obveznost izmenjave bistvenih informacij pred izvedbo predaje.

Iz odgovora, s katerim je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za reševanje prošnje, izhaja, da Republika Hrvaška Republiko Slovenijo poziva, da naj jo vnaprej obvesti o posebnem zdravstvenem stanju osebe, ki se jo predaja, tako s fizičnega kot psihičnega vidika, pa tudi o morebitni invalidnosti ali občutljivi situaciji, ki bi lahko povzročila večje težave pri sprejemu. S tem je izkazala, da bo zdravstveno stanje oz. posebej občutljivo stanje tožnice upoštevano in ustrezno (tudi nastanitveno) obravnavano (dokument z dne 22. 1. 2025, zap. št. 5 upravnega spisa).⁵

Sodišče zaključuje, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, sklep je pravilen in zakonit, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K predlogu za izdajo začasne odredbe

Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

Tudi v zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že obrazložilo, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu, ureja že sama Uredba Dublin III. Ta v tretjem odstavku 29. člena določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena potem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.⁶ Zato tožnica tudi nima prav, da bi s predčasno predajo Republiki Hrvaški izgubila pravni interes za tožbo. O tem se je jasno že izreklo tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 123/2025 z dne 11.&nbsp;4. 2025 (točka 9. obrazložitve).

Sodišče je zgoraj tudi že pojasnilo, da tožnica ni izkazala, da so v Republiki Hrvaški upoštevne sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo med predajo ali po njej izpostavljena dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, zato tudi ni izkazala težko popravljive škode. Tudi predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavrniti.<br>-------------------------------<br>¹ Glede na to, da je tožnica posnetek razmer v nastanitvah na Hrvaškem povezovala s svojim zdravstvenim stanjem in trdila, da je lahko ogroženo njeno življenje, je sodišče dokaz o nastanitvenih razmerah in zdravniško potrdilo štelo za pravočasna.<br>² Kot povzema Vrhovno sodišče, je SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico. <br>³ Da gre za elemente, ki jih mora predložiti (najprej) tožnik je SEU navedlo tudi v združenih zadevah C‑185/24 in C‑189/24 (Tudmur) z 19. 12. 2024, tč. 39. obrazložitve.<br>⁴ Po splošno dostopnih podatkih na spletu je angioedem otekanje spodnje plasti tkiva tik pod kožo ali sluznico, kjer se kopiči tekočina in se širijo žile. Oteklina večinoma prizadene obraz, jezik, ustnice, grlo, roke in noge, vendar lahko postane resna in celo smrtno nevarna, če se pojavi v grlu, pljučih ali prebavilih.<br>⁵ Primerjaj tudi Sklep Vrhovnega sodišča I Up 146/2024 z dne 28. 6. 2024, zlasti tč. 14 obrazložitve.<br>⁶ Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).