Jedro

Če obstaja dvom o nepristranskosti posameznega sodnika, je to lahko le razlog za njegovo izločitev (70. člen ZPP), ne pa za delegacijo pristojnosti. Tožnik ne navaja nobenih okoliščin, ki bi bile le posredno povezane s samim sporom, tako da bi nanj vplivale od zunaj in zadevale celotno sodišče.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Pri Okrajnem sodišču v Ljubljani je v teku pravdni postopek zaradi plačila20.000,00 EUR. Z vlogo z dne 1. 4. 2015, v kateri pojasnjuje, zakaj je „napad ljubljanske veje oblasti na njegovo osebnost nesprejemljiv, nevzdržen in na meji normalnosti sodnega obnašanja“, predlaga prenos pristojnosti za odločanje v zadevi na drugo stvarno pristojno sodišče. 2. Predlog ni utemeljen.

3. Določilo 23. člena Ustave Republike Slovenije predvideva pravico do sodnega varstva, iz katere izhaja tudi zahteva, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvari oziroma ohrani videz nepristranskosti. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišča sploh pa tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

4. Pomemben procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do nepristranskega sojenja, je delegacija pristojnosti iz 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glavni namen prenosa krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče je sicer v skladu s temeljnim načelom ekonomičnosti zagotoviti večjo smotrnost postopka. Pravdni standard „drugih tehtnih razlogov“ pa zajema različne druge okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samim sporom, ampak lahko nanj vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. 5. Zatrjevanih okoliščin po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče subsumirati pod pojem „drugega tehtnega razloga“ iz 67. člena ZPP že iz razloga, ker tožnik predlog za prenos krajevne pristojnosti gradi na trditvah o nezakonitem in pristranskem ravnanju sodnika A. A. (ki ni sodnik v tem postopku, ampak v zadevi II P 3048/2012) in sodnice B. B. Če obstaja dvom o nepristranskosti posameznega sodnika, je to lahko le razlog za njegovo izločitev (70. člen ZPP), ne pa za delegacijo pristojnosti. Tožnik ne navaja nobenih okoliščin, ki bi bile le posredno povezane s samim sporom, tako da bi nanj vplivale od zunaj in zadevale celotno sodišče. 6. Ker tožnik ne zatrjuje nobenih okoliščin, ki bi vzbujale objektivno upravičen strah pred pristranskostjo sodišča, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo.