Jedro

Odločitev, da se mladoletnega sina pravdnih strank zaupa v varstvo in vzgojo očetu, je pravilna.

Pri določanju obsega stikov je sodišče upoštevalo mnenje izvedenke, da je v večjo korist mld. otroka, da več časa preživi pri očetu kot pri mami, česar tedenski režim menjavanja domov ne omogoča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo spremenilo odločitev o vzgoji in varstvu, dogovorjeno s sodno poravnavo P 1264/2017-IV z 18. 4. 2018, tako da je mld. A. A. zaupalo v vzgojo in varstvo očetu B. B. (I.) in uredilo stike z materjo C. C. (II.). Zahtevek tožnice, da se mld. sin A. zaupa v vzgojo in varstvo njej in določijo stiki s tožencem, je zavrnilo (III.).

2. Zoper sklep (pravilno sodbo) vlaga pritožbo tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje pred drugega sodnika. Navaja, da je sodišče odločitev oprlo na izvedensko mnenje, ki pa zajema le sedanje stanje, ne glede na vzroke, ki so do njega pripeljali in so vsem znani.

3. Sodišče prve stopnje je starša zaradi nesposobnosti komuniciranja napotilo na svetovanje. Sama je bila od 8. 11. 2021 v karanteni, zato je stik s CSD vzpostavila po telefonu in se po poteku karantene udeležila prve socialne pomoči pri M. M. Čakalna doba za obiske družinskega psihologa je med tremi in šestimi meseci, samoplačniške ure so drage. Ker sodišču ni moglo biti znano, zakaj ni poročala o udeležbi na svetovanju, je zgolj na podlagi lastnega prepričanja zaključilo, da z indiferentnim odnosom ne more ustrezno opravljati starševske vloge in da nima uvida v stiske, v katerih je sin, kadar starša svoje starševske vloge ne opravljata primerno. Sodišče si je o njej že vnaprej ustvarilo negativno vrednostno oceno, saj se je sposobna dogovarjati in pristajati na kompromise.

4. A. A. je vajen režima tedenskega prehajanja med staršema, ki je primeren tudi z vidika njegovega obveznega šolanja. Z odločitvijo sodišča se ta ureditev razbija, pri čemer se otroku dodatno daje potrditev tistega, kar kot negativno ocenjuje izvedenka. V novem režimu ni jasno, katere šolske obveznosti bo A. A. pri materi opravljal in ali so torkovi popoldnevi rezervirani za počitek, čeprav bo v sredo vprašan. Takšna drobitev otroku ne more biti v korist. Sklep o tem nima prepričljive obrazložitve, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Pritožnica soglaša z ureditvijo stikov med počitnicami. Dodaja še, da sicer drži ugotovitev o bližajoči polnoletnosti D., vendar sodišče odločitve, da o njeni dodelitvi ne bo odločalo, ne bi smelo sprejeti brez sodelovanja strank.

6. Na pritožbo je odgovoril toženec in predlagal njeno zavrnitev.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Tožnica je tožbo v obravnavani zadevi vložila 7. 2. 2019, torej pred pričetkom uporabe Družinskega zakonika (DZ)1. Po določilu 290. člena DZ se sodni postopki, ki so bili pričeti pred uporabo DZ, dokončajo po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Sodišče prve stopnje bi zato o spremembi odločitve o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo moralo odločiti s sodbo in ne s sklepom. Pritožbeno sodišče glede na razloge o pravni podlagi v 14. točki obrazložitve, ki se pravilno sklicuje na ZZZDR, ocenjuje, da gre za očitno napako, ki jo bo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravilo (328. člen ZPP).

9. Odločitev, da mladoletnega sina pravdnih strank zaupa v varstvo in vzgojo očetu, je sodišče oprlo na obsežno mnenje sodne izvedenke klinične psihologije, ki jo je v postopku tudi zaslišalo. Pritožba strokovnih zaključkov izvedenskega mnenja ne graja, temveč le opozarja, da je k sedanjemu stanju, torej k večji povezanosti otroka z očetom in strahu pred izidom postopka, prispevalo toženčevo neustrezno seznanjanje sina s potekom postopkov, ki so se vodili med bivšima zakoncema. Ob tem tožnica priznava, da ob zatečenem stanju razlogi za dečkov odklonilen odnos do nje niti niso več pomembni. Glede na navedeno in jasno izraženo otrokovo željo, da bi živel z očetom, pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da se mld. A. zaupa v vzgojo in varstvo tožencu.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je na odločitev vplivala negativna vrednostna sodba, ki si jo je sodnica ustvarila o tožnici. Sodišče je razloge za spremembo dosedanje ureditve skupne vzgoje in varstva oprlo na ugotovitve izvedenke, da je mld. A. intenzivno povezan z očetom, s katerim se identificira, se pri njem počuti varnega, mu bolj zaupa in z njim lažje komunicira, medtem ko je odnos z materjo obremenjen z zamero, ambivalenten in pogosto konflikten. V zvezi s pritožničinim pojasnjevanjem, zakaj se še ni udeležila svetovanja, ki bi prispevalo k izboljšanju komunikacije med strankama, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obe stranki poziv sodišča s 30 dnevnim rokom za odgovor prejeli 30. 9. 2021. Tožnica sodišča v danem roku ni obvestila, da bi vzpostavila stik z izvajalci storitev niti o zadržkih za svojo pasivnost. Teh tudi ne pojasnjujejo pritožbene navedbe o karanteni, saj se nanašajo na obdobje po 8. 11. 2021, ko je rok, ki ga je določilo sodišče, že iztekel. Pritožnica zato neupravičeno graja razloge sodišča, ki je njeno pripravljenost za odpravo primanjkljajev in izboljšanje odnosa s sinom ovrednotilo slabše kot toženčevo. Ta si je namreč že poiskal strokovno pomoč in se je tudi udeležuje.

11. Pri določanju obsega stikov je sodišče izhajalo iz strokovnega mnenja izvedenke. Slednja je tudi po podanih pripombah tožnice vztrajala, da je v večjo korist mld. otroka, da več časa preživi pri očetu kot pri mami, česar tedenski režim menjavanja domov ne omogoča. Zgolj s sklicevanjem na težje opravljanje šolskih obveznosti in laično oceno, da razdrobitev stikov med tednom otroka preveč obremenjuje, tožnica zaključkov sodišča prve stopnje, da se A. bolje počuti pri očetu in tam bolje funkcionira, zato je pomembno, da z njim preživi več časa, ne more ovreči. Ker je sina sama opisala kot skrbnega in vestnega pri opravljanju šolskih obveznosti, je pritožbeno sodišče prepričano, da bo glede na svojo starost in samostojnost ustrezno zmogel poskrbeti za njihovo izpolnjevanje ne glede na to, pri katerem od staršev se bo v danem trenutku nahajal. Bistvene razloge za odločitev o načinu in obsegu izvajanja stikov je sodišče povzelo iz izvedeniškega mnenja in jih strnilo v 15. točki obrazložitve, zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Iz zapisnika z naroka 14. 9. 2021 izhaja soglasje strank, da sodišče o spremembi odločitve o zaupanju v vzgojo in varstvo odloči le glede A., saj bo D. kmalu postala polnoletna2. Pritožbeni očitek, da je sodišče takšno odločitev sprejelo samovoljno, je glede na navedeno neutemeljen.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353.člen ZPP).

1 DZ se je pričel uporabljati 15. 4. 2019. 2 To je postala 15. 12. 2021.