Jedro

Sklicevanje sklepa o podaljšanju pripora na izkazanost utemeljenega suma bodisi v pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave ali v pravnomočni obtožnici je za obrazložitev takšnega sklepa povsem zadostno, saj je obstoj utemeljenega suma z enim ali drugim procesnim aktom ugotovljen. Sodišče mora v teh fazah postopka le preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženih P.K., B.B. in F.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je z uvodoma navedenim sklepom podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) obdolženim P.K., J.K., B.Ž., M.J., Z.J., B.B. in F.S. še za en mesec in petnajst dni to je do 18.11.2007. Zoper navedeni pravnomočni sklep so vložili zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega F.S. in P.K. ter zagovornica obdolženega B.B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da naj zahtevam za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep pa tako spremeni, da pripor obdolžencem odpravi ali pa ga nadomesti z milejšim ukrepom to je hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Izpodbijani sklep je namreč obrazložen, utemeljen sum kot temeljni pogoj pa je bil izkazan že ob odreditvi in podaljšanju pripora ter ob izdaji sklepa o uvedbi preiskave, zato je odveč razloge ponavljati. Prav tako pa je na strani vseh treh obdolžencev podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, kar je sodišče obrazložilo, je pa pripor kot skrajen ukrep tudi sorazmeren nevarnosti, ki jo predstavljajo obdolženci kot preprodajalci prepovedanih drog na prostosti, saj je očitno, da te nevarnosti z milejšim ukrepom ni mogoče zagotoviti.

Z mnenjem se ne strinja obdolženi F.S., ki v odgovoru na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva navaja, da obravnavanega kaznivega dejanja ni storil, prav tako pa tudi ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Zagovornika obdolženih P.K. in B.B. v zahtevah očitata sodišču kršitev 11. točke 371. člena ZKP, saj naj izpodbijani sklep ne bi vseboval razlogov o odločilnih dejstvih, iz katerih izhaja utemeljen sum, da sta obdolženca storila obravnavano kaznivo dejanje.

Nobenega dvoma ni, da nikomur ne sme biti odvzeta prostost, če (poleg ostalih pogojev) ni podan utemeljen sum, da je storil določeno kaznivo dejanje (20. člen Ustave Republike Slovenije). Utemeljen sum je torej že ustavni predpogoj za odreditev pripora, enak predpogoj, to je artikuliran obstoj utemeljenega suma, da je neka oseba storila določeno kaznivo dejanje, pa za odreditev pripora predpisuje tudi prvi odstavek 201. člena ZKP (poleg pripornih razlogov begosumnosti, koluzijske in iterakcijske nevarnosti). Utemeljen sum mora biti podan tudi ves čas trajanja pripora.

Postopek za odreditev oziroma podaljšanje pripora pa ZKP različno ureja, oziroma se za obrazložitev obstoja utemeljenega suma v različnih fazah postopka zahtevajo različni standardi. Sodni preizkus utemeljenosti suma je sine qua non za odreditev pripora, oziroma mora preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi resno presoditi, oziroma oceniti, ali (s strani policije in tožilstva) predloženi dokazi dajejo podlago za ugotovitev o obstoju konkretnega utemeljenega suma, ki se za odreditev pripora zahteva. Določba drugega odstavka 202. člena ZKP med drugim zavezuje preiskovalnega sodnika, da mora določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje oziroma se mora njegova presoja, ali zbrani dokazi dajejo podlago za obstoj utemeljenega suma odraziti tudi v obrazložitvi sklepa. Gre namreč za fazo, ko običajno sklep o uvedbi preiskave še ni izdan, zaradi česar je zanesljiva presoja utemeljenosti suma s strani preiskovalnega sodnika, ki mora biti tudi jasno, določno in zanesljivo argumentirana, še toliko bolj pomembna.

Drugačna pa je situacija v primeru podaljšanja pripora v kasnejših fazah postopka, torej v fazi, ko je bodisi že pravnomočen sklep o uvedbi preiskave ali celo vložena obtožnica. V tej fazi postopka obstoj utemeljenega suma izkazuje ravno pravnomočni sklep o uvedbi preiskave. Sklicevanje sklepa o podaljšanju pripora na izkazanost utemeljenega suma bodisi v pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave ali v pravnomočni obtožnici je za obrazložitev takšnega sklepa povsem zadostno, saj je kot rečeno obstoj utemeljenega suma z enim ali drugim procesnim aktom ugotovljen. Sodišče mora v teh fazah postopka le preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor in glede na presojo navedenega pripor podaljšati ali ga odpraviti (navedeno jasno izhaja tudi iz zakonske določbe drugega odstavka 207. člena ZKP). Jasno pa je, da mora sodišče pripor odpraviti v kateremkoli času med postopkom takoj, ko prenehajo razlogi zaradi katerih je bil odrejen (tretji odstavek 200. člena ZKP).

V obravnavani kazenski zadevi je Vrhovno sodišče ugotovilo, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, da je utemeljen sum, da so obdolženci storili kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, še zmeraj podan in da je potrjen tudi s sklepom preiskovalne sodnice o uvedbi preiskave, dokazi izvedeni med preiskavo pa tega suma vse do odločanja o podaljšanju pripora niso omajali.

Glede na navedeno je jasno, da je Vrhovno sodišče preizkusilo, ali je utemeljen sum podan, in presodilo, da je (ne glede na izpovedbo A.V. zaslišane med preiskavo), navedbe obeh zagovornikov pa ne pomenijo očitka kršitve določb ZKP, temveč nestrinjanje s presojo sodišča. Navedeno velja tudi za očitke zagovornice B., ki navaja, da iz posnetkov pogovorov, ki jih je predlagalo Okrožno državno tožilstvo v Celju, ne izhaja utemeljen sum, čeprav kot rečeno sodišče presoja drugače. Dodati je potrebno le še to, da ocena dokazov o tem, ali so obdolženci storili očitana kazniva dejanja, spada v fazo presoje na glavni obravnavi, kjer se dokazi neposredno izvajajo, v tej fazi kazenskega postopka pa se presoja le, ali dokazni viri omogočajo oceno, da je utemeljen sum podan.

Na področje izpodbijanja dejanskega stanja pa spadajo tudi navedbe zagovornikov, ki izražajo dvome v obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter v oceno sodišča, da je podana sorazmernost med posegom v svobodo in stopnjo nevarnosti ponavljanja ter težo samega kaznivega dejanja. Izpodbijani sklep je namreč glede pripornega razloga obrazložen za vse tri obdolžence, kjer je natančno navedeno, katere so tiste okoliščine, na podlagi katerih sodišče ocenjuje, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, prav tako pa vsebuje tudi presojo o ustreznosti tega ukrepa oziroma stopnjo nevarnosti, ki je po oceni sodišča pri nobenem od navedenih obdolžencev ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, saj milejši ukrep ne predstavlja zadostne garancije, da obdolženci na prostosti ne bi ponavljali kaznivih dejanj, ki ogrožajo zdravje odjemalcev prepovedanih drog.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevah očitane kršitve določb ZKP zaradi česar je vse tri zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi določila 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljene.