Jedro

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je davščina in glede te, naj si gre za odmero, pobiranje ali vračanje, se po 63. členu Zakona o stavbnih zemljiščih uporabljajo določbe ZDavP. Gre torej za upravno zadevo, o kateri bi moralo odločati stvarno pristojno upravno sodišče.

Pravna podlaga za uveljavitev zakonskih zamudnih obresti od davčnih preplačil je v 95. členu ZDavP. Gre za specialno ureditev v primerjavi s splošnimi določbami OZ o neupravičeni pridobitvi. Po določbi 4. odst. 95. člena ZDavP pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali pa preveč odmerjenega davka, to pa je tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti od dneva plačila davka.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v

1. točki izreka potrdi.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

2. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati (tudi) zakonske zamudne obresti od zneska

6.401.359,20 SIT od 10.10.2001 do 29.3.2005 in od zneska 1.280.271,80 SIT od 14.11.2001 do 29.3.2005. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 177.194,00 SIT, v petnajstih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izvršljivosti dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je toženo stranko obsodilo na plačilo 7.681.631,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.2005 (dan vložitve tožbe) dalje in na plačilo

220.825,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.401.359,20 SIT od 10.10.2001 do 30.1.2005 (pravilno: 30.3.2005) in od zneska 1.280.271,80 SIT od

14.11.2001 do 30.3.2005. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka je izdano sodbo izpodbijala v ugodilnem delu, češ, da je tožeča stranka plačala vtoževani znesek brez kakršnekoli odločbe davčnega urada. Navedla je še, da je z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-343/02-15, z dne 18.3.2004 (objavljena v Ur. listu RS, št. 33/2004, v nadaljevanju odločba) nastalo neustavno stanje med občinami, ki prejemajo izravnavo in tistimi, ki je ne ter menila, da je sklep prvostopnega sodišča preuranjen vsaj glede zamudnih obresti.

Tožena stranka pa je sodbo sodišča prve stopnje izrecno izpodbijala v zavrnilnem delu, uveljavljala pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo v tem delu spremeni tako, da toženo stranko obsodi na plačilo zakonskih zamudnih obresti od neupravičeno prejetega zneska od dne prejema dalje.

Pritožba meni, da je prvostopno sodišče nepravilno presojalo vprašanje dobrovernosti tožene stranke pri odločanju o obrestnem delu tožbenega zahtevka. Tožena stranka bi morala po specialnem predpisu, to je 4. odst. 95. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. list RS, št. 18/96, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDavP) obresti od neupravičeno plačanega davka vrniti od prejema plačil dalje.

Ustavno sodišče je namreč z odločbo odpravilo odlog o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Žetale, odločba učinkuje za nazaj in tožena stranka ni mogla biti v dobri veri glede pridobitve sredstev na podlagi odpravljenega odloka. Tudi po 46. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. list RS, št. 15/94, 64/2001) je treba vrniti od neupravičenega plačila obresti od prejema plačila dalje, saj ima upravičenec potem določilu pravico zahtevati odpravo škodnih posledic posamičnega akta od njihovega nastanka dalje.

Tožeča stranka je priglasila stroške postopka.

Tožeča stranka je tudi odgovorila na pritožbo tožene stranke in v odgovoru pojasnjevala svoja plačila nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča v letih 2002 in 2003 ter odgovarjala na pritožbene navedbe tožene stranke. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranka pa je utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Po določbi 2. odst. 338. člena ZPP se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po vsebini pa pritožba tožene stranke uveljavlja prav ta, nedovoljeni pritožbeni razlog. Tožena stranka, ki v odprtem 30-dnevnem roku od prejema tožbe nanjo ni odgovorila, v pritožbi ne more izpodbijati dejstev, ki so v tožbi navedena in glede katerih je prvostopno sodišče ugotovilo, da iz njih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (glej 3. točko 1. odst. 318. člena ZPP). Napadeno sodbo je bilo tako treba preizkusiti le po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni obremenjena z nobeno od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odst. 350. člena ZPP), kakor tudi, da vsebuje vse potrebne razloge po določilu 1. odst. 318. člena ZPP.

Pritožbo tožene stranke je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke: S tožbenim zahtevkom na vrnitev plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljšča, temelječem na neupravičeni pridobitvi tožene stranke na podlagi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Ur. list RS, št. 6/2000, 76/2000), ki ga je ustavno sodišče z odločbo odpravilo, je po presoji pritožbenega sodišča zahtevek na vrnitev pravne koristi Občine Ž., kot tožene stranke na področju upravnega prava (glej 1. odst. 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. list RS, št. 80/99, s spremembami in dopolnitvami - ZUP). Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je davščina in glede te, naj si gre za odmero, pobiranje ali vračanje, se po 63. členu Zakona o stavbnih zemljiščih uporabljajo določbe ZDavP. Gre torej za upravno zadevo, o kateri bi moralo odločati stvarno pristojno upravno sodišče. Ker pa pritožba ni uveljavljala absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 4. točki 2. odst. 339. člena ZPP, tudi pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi v tem sporu po uradni dolžnosti ni moglo ugotoviti navedene zagrešitve postopkovne kršitve (2. odst. 350. člena ZPP).

Pravna podlaga za uveljavitev zakonskih zamudnih obresti od davčnih preplačil je v 95. členu ZDavP. Gre za specialno ureditev v primerjavi s splošnimi določbami OZ o neupravičeni pridobitvi. Po določbi 4. odst. 95. člena ZDavP pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali pa preveč odmerjenega davka, to pa je tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti od dneva plačila davka. Ker prvostopno sodišče svoje odločitve glede tožbenega zahtevka iz naslova dela zakonskih zamudnih obresti pred vložitvijo tožbe ni obravnavalo po tej materialnopravni določbi, je ta del tožbenega zahtevka materialnopravno nepravilno zavrnilo (primerjaj razloge v sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 127/2002, z dne 14.11.2002). Tako je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in v zavrnilnem delu napadeno sodbo spremeniti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (4. točka 358. člena ZPP).

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločitev o teh odpadla.

Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške, ki ji zato, ker je s pritožbo uspela, tudi gredo v breme tožene stranke, vendar zgolj v višini, kot je odmerjena s to odločbo. Tožeča stranka je namreč glede na obseg pritožbe brez podlage v Odvetniški tarifi priglasila 1.000 točk kot nagrado za sestavo pritožbe, čeprav ji glede na obseg pritožbe gre le nagrada v višini 125 točk. V okviru priglašenih stroškov tožeči stranki prav tako ne gredo stroški za bančno provizijo za takso v višini 1.000,00 SIT, ker tak izdatek iz podatkov v spisu ne izhaja, nadalje za pregled odločbe prve stopnje, za posvet s tožnikom, ker je navedeno že vsebovano v nagradi. Gre pa ji nagrada za poročilo stranki ter povračilo materialnih stroškov v višini 2% od odvetniške nagrade in povračilo za DDv v višini 20% od odvetniških storitev. Zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov gredo od poteka paracijskega roka dalje. Odmerjeni stroški imajo tako podlago v uporabljenih določbah Odvetniške tarife in v Zakonu o sodnih taksah.

Stroški za odgovor na pritožbo tožeči stranki ne gredo, saj se je spustila v odgovarjanje na razloge v pritožbi, ki so, kot je že uvodoma poudarjeno, v pritožbi zoper zamudno sodbo, nedovoljeni. Tako mora stroške za nepotrebne navedbe v odgovoru na pritožbo nositi tožeča stranka sama.