Jedro

Po pravnomočni odločbi o denacionalizaciji je bilo upravičencem vrnjeno premoženje, s tem pa je bila odločba o denacionalizaciji že izvršena. Zato je tudi v obnovljenem postopku ni več mogoče odpraviti ali razveljaviti, saj so iz nje že nastale pravne posledice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor ugodilo pritožbi A.A. in B.B. ter odpravilo odločbo Upravne enotes Maribor, št. 362-05-148/93/108 (7301) z dne 27. 12. 2012 (1. točka izreka). Istočasno je predlog tožnice za obnovo postopka, končanega z odločbo Upravne enotes Maribor, št. 362-05-148/93-1020/20-Či z dne 27. 1. 2000, zavrglo (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedeno, da je Upravna enota Maribor z zgoraj navedeno odločbo z dne 27. 12. 2012 kot prvostopni organ odločila, da se odločba Upravne enotes Maribor št. 362-05-148/93-1020/20-Či z dne 27. 1. 2001 v 2. in 3. alinei 2. točke izreka odpravi in nadomesti z odločbo, ki glasi: - 2. točka, alinea 2: upravičencu pokojnemu C.C. roj. ... se za podržavljeno premoženje v k.o. ... določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 168.168,00 DEM; - 2. točka, alinea 3: upravičencu pok. C.C., roj. ... se vrne nepremičnina s parc. št. 33/2 stavbišče v izmeri 162 m2 in dvorišče v izmeri 170 m2 s hišno številko ... v last in posest. Vrednost te nepremičnine je ob podržavljenju znašala 23.250,00 DEM, ob denacionalizaciji pa 8.346,00 DEM; - 2. točki se doda nova 4. allinea, ki glasi: ker gre za že vrnjeno premoženje in ker glede na spremembe zemljiškoknjižnega stanja denacionalizacijske odločbe v zemljiški knjigi ni mogoče izvršiti, se stranke postopka A.A., B.B. in D.D. glede vrnitve podržavljenih nepremičnin s parc. št. 33/1 – stavbišče v izmeri 295 m2 in parc. št. 129 – stavbišče v izmeri 108 m2 pripisani vložku ... k.o. ... ter parc. št. 33/2 – stavbišče v izmeri 162 m2 in dvorišče v izmeri 170 m2 k.o. ... – v naravi že vrnjene nepremičnine in izplačila odškodnine, napoti na pristojno sodišče, katero bo o razdelitvi tega premoženja pripadajočega pokojnemu upravičencu C.C. odločilo po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe in na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju po imenovanem.

Zoper navedeno prvostopno odločbo sta ste pritožila A.A. in B.B., ministrstvo pa je njuni pritožbi ugodilo in z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo in sklepom prvostopno odločbo odpravilo, vendar pa iz drugih razlogov, kot jih navajata pritožnika. Ministrstvo navaja, da po določbi 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pristojni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka, z njo pa lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. Pravne posledice odprave oziroma razveljavitve so določene v 281. členu ZUP. Z odpravo odločbe se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz te nastale. Odprava torej učinkuje retroaktivno ter deluje za nazaj od dneva učinkovanja odpravljene odločbe. Z odpravo se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe. Zato je odprava po stališču upravno sodne prakse mogoča samo v primeru, če prejšnja odločba še ni bila izvršena, kar pomeni, da pridobljene pravice še niso bile izkoriščene. Če se odločba razveljavi, pa se ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje posledice. Razveljavitev se torej ne dotika že nastalih pravnih posledic, ker učinkuje samo za naprej.

V obravnavanem primeru je bilo o zahtevku za denacionalizacijo odločeno z odločbo Upravne enotes Maribor z dne 27. 1. 2000, ki je postala pravnomočna 1. 3. 2000. Z njo je bila v korist upravičenca C.C. za podržavljeno premoženje določena odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 58.666,00 DEM, ki jo je bila zavezanka Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe izročiti skrbniku A.A. Slovenska odškodninska družba je bila dolžna v istem roku upravičencema A.A. in B.B. za podržavljeno premoženje izročiti odškodnino v obveznicah SOD v skupni višini 168.168,00 DEM. Z isto odločbo je bila upravičencema vrnjena v last in posest nepremičnina s parc. št. 33/2 k.o. ... Glede na podatke upravnega spisa, izpiske javnih evidenc ter neprerekane trditve strank je citirana odločba o denacionalizaciji z dne 27. 1. 2000 v celoti izvršena. Obveznice SOD so bile izročene skrbniku za poseben primer. V naravi vrnjena nepremičnina pa je bila že predmet kupoprodajne pogodbe in je v lasti tretje osebe, ki ni denacionalizacijski upravičenec.

Drugostopni organ zaključuje, da glede na to, da je bila odločba o denacionalizaciji z dne 27. 1. 2000 v celoti izvršena, iz nje nastale pravice pa v okviru denacionalizacijskega postopka že pridobljene oziroma izkoriščene, odprava in nadomestitev odločbe z dne 27. 1. 2000 z novo odločbo, ki je predmet izpodbijanja v tem pritožbenem postopku, ni več mogoča. Obveznice SOD so bile že izročene, lastninska pravica na nepremičnini pa pridobljena in tudi že odsvojena v korist tretje osebe. Prvostopni organ ne more z novo odločbo v obnovljenem postopku ponovno vzpostaviti obveznosti izročitve že izročenih obveznic oziroma ponovno odrediti vrnitve že vrnjene nepremičnine. Ker prvostopni organ v obnovljenem postopku v izvršeno odločbo o denacionalizaciji ne more poseči niti z učinkom njene odprave niti razveljavitve, to posledično pomeni, da predlagateljica D.D. v obnovljenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. To pa po mnenju drugostopnega organa pomeni, da za obnovo postopka nima (več) pravnega interesa, čeprav je bilo morebiti z odločbo o denacionalizaciji z dne 27. 1. 2000 v nasprotju z določbami ZDen poseženo v njene pravice oziroma pravne koristi. Pomanjkanje pravnega interesa kot splošne procesne predpostavke za vodenje postopka pa v vsaki fazi postopka vodi k zavrženju zahteve za vodenje takega postopka.

Po mnenju drugostopnega organa o predmetni zadevi tako ni več mogoče odločati v upravnem postopku, ampak gre za zadevo, glede katere bo predlagateljica morala svoja upravičenja uveljavljati v ustreznih sodnih postopkih. Očitno se je tega zavedal tudi prvostopni organ, ki je v izpodbijani odločbi, čeprav jo je izdal kot nadomestno odločbo po 370. členu ZUP, zgolj drugače določil upravičence do denacionalizacije iz naslova prejete odškodnine, sicer pa stranke napotil na uveljavljanje pravic v sodnem postopku. Vendar pa za takšno odločitev v določbah ZDen in ZUP ni imel nikakršne pravne podlage, predvsem pa s takšno odločitvijo ni zadostil določbi 270. člena ZUP, po kateri bi moral pustiti odločbo z dne 27. 1. 2000 v veljavi, bodisi bi jo moral v celoti nadomestiti z novo odločbo, s katero bi drugače opredelil pravice in obveznosti strank. Ker pa drugačna opredelitev pravic in obveznosti strank z odločbo, ki je bila že izvršena, ni več mogoča, prvostopni organ odločbe z dne 27. 1. 2000 ne bi smel nadomestiti z novo. Tega kljub odločitvi v izpodbijani odločbi z dne 27. 12. 2012 dejansko tudi ni storil, saj izpodbijane odločbe ni vročil SOD in Občini Rače Fram kot zavezanima strankama, po drugi strani pa je v izreku kot rečeno zgolj drugače določil imena upravičencev. Uveljavljanje upravičencev predlagateljice D.D. glede na vse navedeno torej ni več stvar postopka denacionalizacije, ampak je stvar ustreznih sodnih postopkov. Glede na to za vodenje tega postopka predlagateljica ne more imeti več pravnega interesa, ugotovitev o pomanjkanju pravnega interesa za vodenje postopka oziroma ugotovitev, da obravnavana stvar ni upravna zadeva (1. točka prvega odstavka 129. člena ZUP), pa narekuje ugoditev pritožbi zoper izpodbijano odločbo z dne 27. 12. 2012 in njeno odpravo, posledično pa zavrženje predloga D.D. za obnovo postopka. Na takšno odločitev tudi ne vpliva okoliščina, da je bil predmetni postopek z odločbo in sklepom Ministrstva za okolje z dne 27. 7. 2007 že pravnomočno obnovljen, saj lahko organ kadarkoli zavrže zahtevo med postopkom do izdaje odločbe, če so podani pogoji iz prvega odstavka 129. člena ZUP.

Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da drugostopni organ ni imel podlage za zavrženje tožničinega predloga za obnovo postopka, saj je odločitev o tem že dokončna. Tožeča stranka je v predmetnem postopku zahtevala položaj stranke in upravičenca v denacionalizacijskem postopku, zato je napačna odločitev, da nima več pravnega interesa za nadaljevanje tega postopka. Tožnica vsekakor ima pravni interes, da se z odločbo upravnega organa določi, kdo je upravičenec do odškodnine v obliki obveznic. Šele s pravilno odločitvijo upravnega organa o tem, kdo je upravičenec do obveznic, bo tožnica pridobila pravno podlago za svoj zahtevek do izročitve dela obveznic od eventualno tistih oseb, ki so obveznice že pridobile na podlagi pravnomočne odločbe in eventualno kljub vednosti o tožničinem zahtevku z njim že razpolagale. Šele odločba upravnega organa o tem, kdo je denacionalizacijski upravičenec, bo podlaga za tožničin zahtevek, ki ga bo ta lahko uveljavljala preko sodišča. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da pritožbo pritožnikov zoper odločbo Upravne enotes Maribor, št. 362-05-148/93/108 (7301) z dne 27. 12. 2012 kot neutemeljeno zavrne ter navedeno odločbo potrdi, oziroma podrejeno, da sodišče izpodbijani akt odpravi. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetne spise.

Na tožbo sta odgovorila tudi B.B. in A.A., ki v predmetni zadevi v skladu s tretjo alineo 16. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nastopata kot prizadeti stranki. Po njunem mnenju je tožba nesklepčna in nerazumna, razen tega pa tudi neutemeljena. Strinjata se z izpodbijanim aktom in predlagata, da sodišče tožbo zavrne.

Tožnica je na odgovor na tožbo prizadetih strank odgovorila, v odgovoru pa vztraja pri svoji tožbi.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je prvostopni organ, Upravna enota Maribor, dne 27. 1. 2000 izdal odločbo št. 362-05-148/94-1020/20-Či, s katero je ugodil zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin ob podržavljenju vpisanih pri vl. št. ... k.o. ... s parc. št. 34 – stavbišče v izmeri 861 m2 in parc. št. 35 – stavbišče v izmeri 129 m2, ki so bile podržavljene upravičencu C.C., roj. ..., umrlemu 27. 2. 1952 (1. točka izreka) in v 2. točki izreka za predmetni postopek relevantni zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin ob podržavljenju vpisanih k vl. št. ... k.o. ... s parc. št. 33/1 – stavbišče v izmeri 295 m2, parc. št. 33/2 – stavbišče v izmeri 162 m2, dvorišče v izmeri 170 m2 in parc. št. 129 – stavbišče v izmeri 108 m2, ki so bile podržavljene upravičencema A.A., roj. ... in B.B. roj. ..., tako da: - se upravičencu A.A. za podržavljeno premoženje določi odškodnina v obliki obveznic SOD d.d. v višini 58.676,00 DEM, ki jih je zavezanec dolžan izročiti začasnemu skrbniku in prevzemnici obveznic, - upravičencu A.A. in B.B. se za podržavljeno premoženje določi odškodnina v obliki obveznic SOD d.d. v višini 168.168,00 DEM, ki jih je dolžan zavezanec izročiti vsakemu zavezancu v višini 84.084,00 DEM, - upravičencema A.A. in B.B. podržavljena nenaseljena nepremičnina s parc. št. 33/2 - stavbišče v izmeri 162 m2, dvorišče v izmeri 170 m2 s hišno številko ..., vpisana pri vl. št. ... k.o. ..., se vrne v last in posest vsakemu do 1/2 glede na celoto in ju je zavezanka za vrnitev Občina Rače Fram dolžna izročiti upravičencema v last in posest v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe.

Zoper to odločbo je vložila pritožbo tožnica D.D. dne 26. 4. 2001. Ta pritožba je bila dne 25. 7. 2002 odstopljena prvostopnemu organu, da o njej odloči kot o predlogu za obnovo postopka. Upravni organ je predlog za obnovo postopka s sklepom z dne 19. 7. 2004 zavrgel, po odpravi tega sklepa pa je bila nato z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 362-01-32/01 z dne 27. 7. 2007 obnova dovoljena.

V tem postopku je nato prvostopni organ izdal odločbo, št. 362-05-148/93/108 (7301) z dne 27. 12. 2012, s katero je odpravil prej navedeno prvostopno odločbo z dne 27. 1. 2000 v 2. in 3. alinei 2. točke izreka in 2. točki izreka dodal še novo 4. alineo, kot je podrobneje navedeno v 1. točki obrazložitve te sodbe.

Prvostopni organ je ugotovil, da je tožnica hči C.C., roj. ..., za katerega je z odločitvijo Okrajnega sodišča v Mariboru št. N 16/1992 z dne 17. 7. 2012 določen datum smrti 15. 5. 1945. V zadevi prav tako ni sporno, da je bilo imenovanemu zaplenjeno zgoraj navedeno premoženje z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Mariboru z dne 29. 8. 1945, ta pa je bila izdana na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a, zaradi česar šteje, da je njegovo premoženje prešlo v državno last že po samem zakonu, to je 6. 2. 1945. Glede na to, da je bil 6. 2. 1945 še živ, je C.C. upravičenec do denacionalizacije. Po njem pa so upravičeni za uveljavljanje pravic po ZDen pravni nasledniki.

D.D. kot pravna naslednica – hčerka bi morala v skladu z določbami ZDen prav tako šteti kot upravičenka za uveljavljanje pravic v predmetnem postopku poleg A.A. in B.B. za zgoraj navedeno premoženje. Iz tega razloga je prvostopni organ odločbo z dne 27. 1. 2000 spremenil tako, da je kot upravičenca v 2. in 3. alinei izreka odločbe z dne 27. 1. 2000 določil C.C., roj. 20. 4. 1900, v 4. alinei 2. točke pa kot pravno naslednica omenja tudi tožnico.

Prvostopni organ pa je tudi ugotovil, da je vrnjena nepremičnina 33/2 k.o. ... že prešla v last tretje osebe, ki je naknadno in v dobri veri pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, zato spremenjene denacionalizacijske odločbe v zemljiški knjigi ne bi bilo mogoče izvršiti. Tudi znesek odškodnine po odločbi upravnega organa z dne 27. 1. 2000 je bil A.A. in B.B. že izplačan. Glede na navedeno tudi prvostopni organ zaključuje, da bo morala D.D. svoje pravice uveljaviti v drugih postopkih, to je v sodnem postopku.

Sodišče ugotavlja, da je tožnica v zadevi vložila predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, ker ji kot osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

V predmetni zadevi ni sporno, da je tožnica hči pok. C.C. in so s tem sicer izpolnjene formalne predpostavke za odobritev obnove postopka po 9. točki 260. člena ZUP, vendar pa sodišče ugotavlja, da v tem trenutku ni več podan pravni interes tožnice za obnovo postopka.

Prvi odstavek 270. člena ZUP določa, da izda pristojni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka, z njo pa lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. Organ druge stopnje se je v v tem upravnem sporu izpodbijani odločbi in sklepu postavil na stališče, da je mogoče odpraviti le odločbo, ki še ni bila izvršena. Tudi po presoji sodišča je takšna odločitev pravilna.

Po pravnomočni odločbi o denacionalizaciji je bilo namreč A.A. in B.B. vrnjeno premoženje, s tem pa je bila odločba o denacionalizaciji že izvršena. Zato je tudi v obnovljenem postopku ni več mogoče odpraviti ali razveljaviti, saj so iz nje že nastale pravne posledice. Tožnica mora torej svoje pravice uveljaviti v postopkih pred sodiščem splošne pristojnosti, v tem denacionalizacijskem postopku pa si svojega položaja ne more več izboljšati. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 1416/2006 z dne 14. 2. 2007. Glede na to je izpodbijana odločitev drugostopnega organa, da se odločba Upravne enotes Maribor, št. 362-05-148/93/108 (7301) z dne 27. 12. 2012 odpravi in predlog tožnice za obnovo predmetnega denacionalizacijskega postopka zavrže, pravilna. Res je bila obnova postopka že dovoljena, vendar pa mora upravni organ ves čas postopka paziti na obstoj pravnega interesa po uradni dolžnosti. Tudi sodišče dodaja, da mora tožnica svoje pravice uveljaviti v postopku pred rednim sodiščem.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.