Jedro

Zagovornica je hkrati s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje podala "predlog za prenos krajevne pristojnosti". Ker pa v njem ni navedla okoliščin iz 1. odstavka 35. člena ZKP, je z navedbami, da so pritožbeni sodniki z eno od predhodnih odločitev prejudicirali odločitev prvostopenjskega sodišča, zaradi česar ni pričakovati, da bi pri odločanju spremenili svoje mnenje, dejansko zahtevala izločitev sodnikov pritožbenega sodišča. To sodišče je zato njen predlog utemeljeno štelo kot zahtevo za izločitev sodnikov višjega sodišča. Ni pomembno, kdo izmed delavcev organov za notranje zadeve je podal predlog za uporabo ukrepa tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. M.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. M.R. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. M.R. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 24.9.1999 spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Za to kaznivo dejanje mu je sodišče po 1. odstavku 196. člena KZ določilo kazen 3 leta in 6 mesecev zapora. Sodišče je na podlagi 1. odstavka 52. člena KZ tudi odločilo, da se prekliče pogojna obsodba, izrečena obsojencu s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 7.7.1997, v kateri je bila obsojencu za kaznivo dejanje po 1. odstavku 211. člena KZ določena kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let, nato pa je obsojencu na podlagi 1. odstavka 48. člena KZ in 3. odstavka 52. člena KZ, upoštevaje kazen 3 leta in 6 mesecev zapora, kazen 5 mesecev iz preklicane pogojne obsodbe ter kazen 1 leta zapora, ki je bila obsojencu zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.1.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 13.7.1999 izreklo enotno kazen 4 leta in 6 mesecev zapora, v katero mu je vštelo pripor od 23.3.1999 od 11.30 ure dalje. Na podlagi 1. odstavka 96. člena KZ je odločilo, da se obsojencu odvzame premoženjska korist v znesku 124.000 tolarjev, razen tega pa mu je po istem določilu naložilo v plačilo znesek 1,583.000 tolarjev, ki ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi. Obsojenca je obsodilo tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 25.1.2000 pritožbo zagovornice obs. M.R. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa obsodilo na plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Zagovornica obs. M.R. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne da bi pri tem konkretno navedla, katero izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) uveljavlja, ter da uveljavlja tudi druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije A.R. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, pri čemer navaja, da je predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje podala obsojenčeva zagovornica, po vsebini izključno zahteva za izločitev sodnikov pritožbenega sodišča, o taki zahtevi pa je bilo že odločeno. Tudi glede sodnice porotnice ni podan nikakršen izključitveni razlog iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP, prav tako pa tudi ne po 6. točki tega člena. Utemeljena tudi ni njena zahteva v delu, ko trdi, da se sodba opira na nedovoljene dokaze, saj pisna odobritev ukrepa po 49. členu Zakona o policiji vsebuje vse, kar mora taka odredba vsebovati, pri tem pa ni pomembno, kdo je dal predlog za odobritev ukrepa po 49. členu Zakona o policiji. V ostalem delu pa se zahteva za varstvo zakonitosti nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva zagovornice obs. M.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pritrditi je sicer treba zagovornici obs. M.R., da sta predlog za prenos krajevne pristojnosti in zahteva za izločitev posameznih sodnikov dve različni pravni kategoriji. V obravnavani kazenski zadevi je zagovornica sicer hkrati s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje podala "predlog za prenos krajevne pristojnosti." Ta njen predlog pa je pritožbeno sodišče utemeljeno štelo kot zahtevo za izločitev sodnikov Višjega sodišča v Celju, saj v njem ni navedla okoliščin iz 1. odstavka 35. člena ZKP, ki bi utemeljevale prenos krajevne pristojnosti, pač pa je z navedbami, da so pritožbeni sodniki F.D., B.F. in J.K. z odločitvijo z dne 21.9.1999 prejudicirali odločitev prvostopenjskega sodišča, zaradi česar ni pričakovati, da bi pri odločanju spremenili svoje mnenje, zahtevala izločitev navedenih sodnikov pritožbenega sodišča. Zato je Višje sodišče v Celju utemeljeno zavrglo njen "predlog za prenos krajevne pristojnosti", saj je imelo za tako odločitev podlago v določilu 5. odstavka 42. člena ZKP v zvezi s 5. odstavkom 41. člena ZKP.

Zagovornica obs. M.R. je namreč že z vlogo z dne 24.9.1999 (list. štev. 549-550) iz istih razlogov zahtevala izločitev sodnikov pritožbenega sodišča F.D., B.F. in J.K., njena zahteva pa je bila s sklepom Vrhovnega sodišča z dne 1.10.1999 zavrnjena kot neutemeljena.

Sicer pa je zmotno stališče zagovornice obs. M.R., navedeno v "predlogu za prenos krajevne pristojnosti", da je pritožbeno sodišče prekršilo določilo 3. odstavka 399. člena ZKP, ki določa, da se smejo sklepi, ki se izdajo za pripravo glavne obravnave in sodbe, izpodbijati samo s pritožbo zoper sodbo. Določbe 1. odstavka 83. člena ZKP se namreč po določilu 4. odstavka tega člena ustrezno uporabljajo tudi glede zapisnikov o hišni preiskavi ter glede premetov, posnetkov, sporočil in drugih dokazil. Zoper odločitev o izločitvi takega gradiva iz spisa pa je po določilu 1. odstavka 83. člena ZKP dovoljena posebna pritožba. Tako ni utemeljeno njeno stališče, da je mogoče tak sklep izpodbijati šele v pritožbi zoper sodbo.

Kakšna kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila podana zato, ker je pri odločanju pri sodišču prve stopnje sodelovala kot sodnica porotnica Z.S., ki bi morala biti po stališču zagovornice izločena po določilu 6. točke 39. člena ZKP, zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne obrazloži. V zvezi s tem je potrebno dodati, da bi zagovornica lahko podala zahtevo za izločitev te porotnice iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP le do začetka glavne obravnave, vendar tega ni storila. Sicer pa je že pritožbeno sodišče v razlogih sodbe pojasnilo, da stališče zagovornice, da bi morala biti porotnica izločena, ni sprejemljivo, pri čemer je pojasnilo, da je B.S. bratranec njenega moža, da torej s porotnico ni v sorodstvenem razmerju niti v svaštvu. Le zato, ker je po navedbah zagovornice B.S. kriminalist pri PU C., niso bili podani razlogi za izločitev porotnice Z.S. Zatrjevanje zagovornice obs. M.R., da se je pritožbeno sodišče med postopkom, ki je tekel pred sodiščem prve stopnje, vmešalo v sojenje na način, ki je nedopusten, ki je pomenil poseg v pravico prvostopenjskega sodišča, da samostojno ocenjuje dokaze, nima prav nobene podlage v podatkih spisa. Trditev, da je pritožbeno sodišče odredilo sodišču prve stopnje, kako mora dokaze ocenjevati, je docela neutemeljena. Višje sodišče v Celju je namreč v sklepu z dne 21.9.1999, s katerim je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in je sklep sodišča prve stopnje z dne 3.9.1999 spremenilo in odločilo, da se iz spisa ne izločijo dokazi, navedeni v izreku sklepa, v razlogih sklepa sicer obrazložilo, da bo tudi te dokaze potrebno upoštevati na glavni obravnavi, ne pa, kako je te dokaze potrebno ocenjevati, kar popolnoma v nasprotju z obrazložitvijo sklepa navaja obsojenčeva zagovornica.

Utemeljeno tudi ni zatrjevanje zagovornice obs. M.R., da se sodba opira na nedovoljene dokaze, ki naj bi bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic, ter v zvezi s tem navaja, da pritožbeno sodišče ni navedlo odločilnih dejstev v zvezi s predlaganim dokazom za zaslišanje prič D.K. in M.P. o tem, kdo je bil sestavljalec predloga za ukrep tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev. Že pritožbeno sodišče je vložnici zahteve za varstvo zakonitosti pravilno pojasnilo, da ni pomembno, kdo izmed delavcev organov za notranje zadeve je podal predlog za uporabo navedenih ukrepov. Sicer pa je iz predloga za uporabo teh ukrepov z dne 16.2.1999 razvidno, da je tak predlog podal pomočnik direktorja UKS MNZ D.K. ter da je uporabo teh ukrepov odobril namestnik generalnega direktorja policije M.P. Prav tako ni utemeljena trditev zagovornice obs. M.R., da je obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča protispisna glede trditve, da se je ukrep zoper obsojenca začel izvajati šele po pribavljeni odobritvi. S tem sicer zagovornica obsojenca uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Pritožbeno sodišče je namreč v razlogih sodbe navedlo, da na dovoljenju sicer res ni naveden datum odobritve, da pa pri tem ni prezreti dejstva, da je bil predlog sestavljen 16.2.1999 ter da je bilo z zaslišanjem priče R.M. ugotovljeno, da se je ukrep začel izvajati šele po pribavi dovoljenja oziroma odobritve, in sicer 19.2.1999. Niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obs. M.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.