Jedro

Ker lahko po določbi 3. odstavka 421. člena ZKP upravičenci vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo, po tem roku vložene dopolnitve zahteve ni mogoče upoštevati.

Izrek

Zahteva obs. V.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 01.10.1998 je bil obs. V.R. spoznan za krivega dveh poskusov kaznivih dejanj ropa po 1. odstavku 213. člena v zvezi z 22. členom KZ, kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ, kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 1. odstavku 135. člena KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Določene so mu bile posamezne kazni od 8 mesecev do 2 let in 1 meseca zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 5 let in 10 mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen mu je po določbi 1. odstavka 49. člena KZ bil vštet čas, ki ga je od 05.05.1998 od 11.25. ure dalje prebil v priporu. Oproščen je bil povrnitve stroškov kazenskega postopka, oškodovanci F.S., E.P. in A.L. so bili s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22.02.1999 zavrnilo pritožbi obtoženčevega zagovornika in državne tožilke kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenec je dne 29.03.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo. Uvodoma navaja, da jo vlaga iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Iz obrazložitve zahteve sledi, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, istočasno pa graja odločbo o kazenski sankciji. Glede na navedbo, da je izrečena sodba nezakonita in nična in da bi sodišče moralo izreči oprostilno sodbo, je mogoče sklepati, da se zavzema za spremembo izrečene pravnomočne sodbe iz obsodilne v oprostilno. Obsojenec je dne 06.07.1999 priporočeno po pošti vložil dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije "zadevo povsem razveljavi in omogoči obnovo postopka ali zadevo zavrže in izda sklep o oprostilni sodbi ali bistveno zmanjša kazen zaradi sojenja brez dokazov".

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Kršitve zakona, ki jih obsojenec uveljavlja v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane. Sodišče je obsojenčevo krivdo ugotovilo, prav tako pa obsojenčevo prištevnost. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti očita pravnomočni sodbi kršitev določb 4. člena in 1. odstavka 6. člena KZ. Meni, da ni podana njegova krivda in da je bil v času, ko naj bi storil kazniva dejanja, neprišteven. Po njegovem stališču je sodišče prve stopnje tudi kršilo določbo 2. odstavka 5. člena ZKP, policija pa določbo 1. odstavka 148. člena ZKP, ker ni zavarovala sledi. Obsojen je bil le na podlagi "domnevanj in predvidevanj". Tudi psihiater, ki ga je določilo sodišče, ni opravil svojega dela, ker je podal izvid in mnenje le na podlagi podatkov spisa.

Sodišče je ugotovilo, da je obsojenec storil vsa očitana mu kazniva dejanja. Prav tako je ugotovilo, v čem se kaže njegova krivda in zakaj je storil kazniva dejanja v prištevnem stanju. To dejstvo je razjasnilo s pomočjo izvedenca psihiatra dr. G.M. Izvedenec je podal izvid in mnenje na podlagi podatkov spisa, klinično psihološkega pregleda obsojenca, ki ga je opravil dr. T.P. in tudi na podlagi pregleda in razgovora, ki ga je imel izvedenec psihiater z obsojencem dne 16.06.1998 na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje v L. Zato sodišče ni kršilo v zahtevi za varstvo zakonitosti navedenih določb KZ. Z grajo dela izvedenca psihiatra obsojenec v bistvu nakazuje na pomanjkljivo oceno njegovega izvida in mnenja, kar predstavlja utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po določbi 2. odstavka 5. člena ZKP se mora obdolžencu omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, s katerim postopanjem sodišča mu je bila ta pravica onemogočena ali omejena. Neobrazložene trditve o kršitvi navedene določbe ni mogoče preizkusiti in zato tudi ne zaključiti, da obstaja takšna kršitev.

Obsojenčevo navedbo v zahtevi za varstvo zakonitosti, da policija v nasprotju z določbo 1. odstavka 148. člena ZKP ni zavarovala orodja in orožja, s katerim naj bi storil kaznivo dejanje in da je bil obsojen na podlagi domnev ter predvidevanj, je mogoče razumeti kot očitek sodišču, da za izrek obsodilne sodbe ni imelo dovolj dokazov. Ne glede na to, da te navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti niso določno opredeljene, obsojenec z njimi tudi sicer napada dejanske zaključke pravnomočne sodbe, ki niso predmet preizkusa v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti. To velja tudi za neobrazloženo navedbo, s katero izpodbija vložnik zahteve pravnomočno sodbo glede odločbe o kazenski sankciji. Zahteva za varstvo zakonitosti pa ne vsebuje trditve, da je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu.

Obsojenec je dne 06.07.1999 priporočeno po pošti vložil dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Kot je razvidno iz vročilnice, mu je bila vročena sodba sodišča druge stopnje dne 24.02.1999. Po določbi 3. odstavka 421. člena ZKP lahko upravičenci vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo. Dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti je obsojenec vložil po preteku navedenega roka, zaradi česar je ni bilo mogoče upoštevati in obravnavati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obs. V.R. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavku 95. člena ZKP.