Jedro

V kolikor bi sodišče prve stopnje sámo, brez ustrezne trditvene podlage tožeče stranke o vrsti škode, vpogledalo v dokazne listine, bi s takšnim postopanjem kršilo načelo kontradiktornosti pravdnega postopka in razpravno načelo, toženi stranki pa odvzelo možnost, da se opredeli do zatrjevanih dejstev nasprotne stranke.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se zavrneta in se izpodbijana sodba in dopolnilni sklep potrdita.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sprememba tožbe z dne 23. 4. 2010 dovoli in se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki solidarno plačati znesek 79.519,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vložitve tožbe do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki solidarno povrniti nastale pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka do plačila“.

Z dopolnilnim sklepom je odločilo še, da mora tožeča stranka toženima strankama v roku 15 dni plačati 4.175,16 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožeča stranka je zoper sodbo in sklep vložila pravočasni pritožbi. S pritožbo zoper sodbo uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V pritožbi zoper sklep ne opredeli pritožbenih razlogov v smislu prvega odstavka 338. člena ZPP. V obeh pritožbah pa predlaga, da jima višje sodišče ugodi in izpodbijani odločbi razveljavi ter zadevi vrne sodišču prve stopnje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka v zvezi z obema pritožbama.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Tožeča stranka je po pogodbi z X. v letih 2001 in 2002 v stanovanja, ki jih je le-ta gradil, vgrajevala kopalniško opremo, pri čemer je uporabljala bakrene cevi, ki jih je prva toženka prodajala, druga toženka pa uvažala. Tekom uporabe stanovanj se je na ceveh pojavila korozija (kaj je vzrok zanjo, je bilo med pravdnima strankama sporno), zaradi česar so kupci stanovanj v letih od 2006 do 2010 pri tožeči stranki uveljavljali reklamacije oziroma so zahtevali odpravo napak in škode. To škodo tožeča stranka sedaj uveljavlja od toženk.

6. Sodišče prve stopnje je ponovno odločalo v tej zadevi. Višje sodišče je namreč razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 8. 9. 2010, s katero je le-to zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi zastaranja, in opozorilo na to, da če je za neposredno škodo in škodo zaradi zaupanja značilna tesna vzročna povezanost z napakami na stvari in se za te primere uporabljajo določbe o posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za napake (tudi rok iz prvega odstavka 480. člena OZ),(1) pa se za povrnitev refleksne škode (škode na kupčevih drugih dobrinah) iz tretjega odstavka 468. člena OZ uporabljajo splošna pravila o poslovni odškodninski odgovornosti. Terjatev za škodo, ki je nastala zaradi kršitve obveznosti iz gospodarske pogodbe, zastara v triletnem zastaralnem roku (prvi odstavek 349. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 352. člena OZ).

7. Sodišče prve stopnje je skladno z navodili višjega sodišča, da naj pred obravnavo ugovora zastaranja preveri, ali je tožeča stranka sploh ustrezno specificirala škodne posledice, ocenilo, da so tožbene navedbe o vrsti in višini škode preskope, da bi jih bilo mogoče obravnavati (nesklepčne). Po prepričanju višjega sodišča je ta ocena sodišča prve stopnje pravilna, saj tožeča stranka res ni opredelila škodnih posledic, zaradi česar sodišče prve stopnje sploh ni moglo ugotavljati, kakšne vrste škod (npr. refleksno škodo) tožeča stranka vtožuje, niti kakšna je višina le-teh. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da se je že v tožbi pod točko III. sklicevala na listine „Pregled reklamacij zaradi poroznosti bakrenih cevi z dne 12. 1. 2006“, ter na stroške odprave reklamacij v različnih stanovanjih, s čemer naj bi navedla ustrezno trditveno podlago. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, priložena dokumentacija ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. To je tudi razlog, da tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da so bile te dokazne listine del njenih tožbenih navedb. Eventualno bi se tožeča stranka lahko v zvezi s podrobnejšo specifikacijo višine škode sklicevala na priložene dokazne listine, vendar pa bi morala v tožbenih navedbah obrazložiti škodo na način, da bi lahko sodišče prve stopnje sploh presojalo, za kakšno škodo gre, oziroma kaj vtoževana škoda predstavlja (npr. stroški novih cevi, potni stroški, stroški dela, stroški novih ploščic ipd...). V kolikor bi sodišče prve stopnje sámo, brez ustrezne trditvene podlage tožeče stranke o vrsti škode, vpogledalo v dokazne listine (in npr. ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen v višini potnih stroškov za delavce, ki so odpravljali napake), bi s takšnim postopanjem kršilo načelo kontradiktornosti pravdnega postopka (5. člen ZPP) in razpravno načelo (7. člen ZPP), toženi stranki pa odvzelo možnost, da se opredeli do zatrjevanih dejstev nasprotne stranke. Tožena stranka se namreč lahko opredeli zgolj do trditev tožeče stranke, ne more pa se vnaprej opredeljevati do dejanskih trditev (ugotovitev) sodišča, ki bi jih le-to sámo našlo v dokaznih listinah.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi jo moralo sodišče prve stopnje na podlagi materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP opozoriti, da njena trditvena podlaga ne zadošča za preizkus višine škode, oziroma, da bi morala podatke iz dokazov prepisati v pripravljalno vlogo. Sodišče prve stopnje tožeče stranke namreč ni bilo dolžno pozvati k dopolnitvi trditvene podlage, saj jo je na to ves čas opozarjala tožena stranka (npr. da škoda ni izkazana - list. št. 29 spisa, da tožeča stranka tudi nove škode ni specificirala in ne navaja, kaj je bila ta škoda v vsakem posamičnem stanovanju, kdo jo je odpravljal in kakšni so bili stroški, pri čemer je izrecno opozorila, da predložene dokazne listine ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, da pa tudi sicer iz listin škoda ni razvidna - list. št. 51, 81 spisa).

9. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dopolnilo izpodbijano sodbo z odločitvijo o stroških pravdnega postopka, navaja, da pravdni stroški niso odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, vendar teh pritožbenih razlogov ne konkretizira do te mere, da bi lahko višje sodišče nanje bolj konkretizirano odgovorilo. Ob ugotovitvi, da je izpodbijana sodba s strani višjega sodišča potrjena, tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da morajo pravdni stroški deliti usodo odločitve o zahtevku, o katerem še ni pravnomočno odločeno. Odločitev sodišča prve stopnje, da naj tožeča stranka krije stroške postopke, ker z zahtevkom (pravnomočno) ni uspela, je pravilna (prvi odstavek 154. člena ZPP).

11. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, jo je višje sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbami ni uspela, sama krije svoje stroške obeh pritožbenih postopkov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za toženo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): ki je glede na to, da je zapisnik o reklamaciji datiran z dnem 26. 9. 2002, že potekel.