Jedro

Za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno pomembno, ali je sporna parcela pripadajoče zemljišče k omenjenim stavbam, temveč je pravno pomembno, da tožeča stranka najkasneje od 1.9.2011 (učinek zaznambe spora v zemljiški knjigi) ni mogla biti več v dobri veri, da je lastnica dveh parkirnih mest, ki ležijo na sporni nepremičnini, glede katere so etažni lastniki prostorov v omenjenih stavbah zahtevali, da se v celoti določi kot pripadajoče zemljišče k omenjenim stavbam. Več kot očitno je, da so s tem etažni lastniki dali jasno vedeti, da nasprotujejo tudi tožnikovi lastninski pravici na delu te nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 285,59 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, poleg tega pa je tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 896,70 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

2. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da iz zemljiške knjige izhaja, da je učinek zaznambe spora pri sporni nepremičnini od 1.9.2011, ne pa, da je zaznamba tedaj že bila vpisana. Zaznamba je bila vpisana namreč šele 4.11.2011. Sodišče glede tega očitno meša dejanski vpis ter začetek učinkovanja. Iz tega razloga je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s 1.9.2011 izgubila dobro vero. V tej zvezi sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank in dokaza z vpogledom v nepravdni spis. Tožeča stranka v sredini leta 2012 ni bila navedena med udeleženci nepravdnega postopka, kot to izhaja iz odgovora izvedenca na pripombe, ki ga je prejelo Okrajno sodišče v Ljubljani 6.6.2012. To pa pomeni, da je bila tožeča stranka tudi po 1.9.2011 še vedno v dobri veri. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, od kdaj je bila tožeča stranka stranka nepravdnega postopka. Tožeča stranka je imela posest na spornih parkiriščih že pred sklenitvijo aneksa h kupoprodajni pogodbi. Sodišče prve stopnje je spregledalo določbo drugega odstavka 30. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR) oziroma drugega odstavka 45. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), kjer je določeno, da se v priposestvovalno dobo všteva tudi čas, ko so posestni predniki sedanjega dobrovernega lastniškega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni lastniški posestniki. V tej zvezi bi moralo sodišče upoštevati, da je bil dobroverni posestnik prodajalec nepremičnine H. p.o., ki je imel parkirni mesti v dobroverni posesti vsaj od 5.10.2000 naprej. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da sklepa, da se tožeča stranka za izvedbo parcelacije ni angažirala. Sodišče prve stopnje zgolj ugiba, ni pa izvedlo predlaganih dokazov, kar je absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka. V tej zvezi je tožeča stranka predlagala dokaz z zaslišanjem strank. Iz izvedeniškega mnenja tudi jasno izhaja, da parcela, ki je predmet tega spora, ni pripadajoče zemljišče k stavbi. Če bi sodišče takšen pomislek izpostavilo, bi tožeča stranka sodišču predlagala prekinitev postopka do zaključka nepravdnega postopka.

3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena SPZ), pri čemer se vpis v zemljiško knjigo opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (drugi odstavek 49. člena SPZ). Določbe Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) se uporabljajo za vsa razmerja, v katerih zemljiškoknjižno sodišče do uveljavitve tega zakona še ni odločilo o vpisu (prvi odstavek 246. člena ZZK-1). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je tožeča stranka kot kupec od prodajalca H. o.p. s kupoprodajno pogodbo z dne 12.12.2002 (priloga A9), ki obsega tudi aneks št. 1 z dne 18.12.2002 (priloga A10) kupila sorazmerni del zemljišča, ki v naravi predstavlja dve parkirni mesti, ležeči na parc. št. 1 k.o. Č., pri čemer pa ta pogodba v tem delu sploh ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila. Jasno pa je, da če zemljiškoknjižnega dovolila ni, sploh ne moremo govoriti o overitvi podpisa prodajalca na tem dovolilu. Začetek stečajnega postopka pa ni ovira za vpis lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla le tedaj, če je bil na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen podpis pred dnem začetka stečajnega postopka (tretji odstavek 94. člena ZZK-1). Iz tega razloga je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka obravnavani zadevi na spornih parkiriščih lastninske pravice na podlagi pravnega posla ni pridobila, niti je ne more pridobiti.

7. Tožeča stranka je uveljavljala ugotovitev obstoja izločitvene pravice pri delu nepremičnine parc. št. 1 k.o. Č., ki v naravi predstavlja dve parkirni mesti, tudi na podlagi priposestvovanja (2. točka prvega odstavka 22. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju: ZFPPIPP). Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku 10-ih let (drugi odstavek 43. člena SPZ), pri čemer je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar ni njegova.

8. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji jasno in nedvoumno zatrjevala, da je od sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 12.12.2002 oziroma aneksa št. 1 k tej pogodbi z dne 18.12.2002 (najpozneje pa od 20.12.2002) v dobri veri, da je lastnica omenjenih parkirnih mest. To pa pomeni, da so pritožbene navedbe, da je tožeča stranka v dobri veri že od 5.10.2000 (ko je bil pred tožečo stranko dobroverni posestnik njen pravni prednik H p.o.) prepozne in zato pravno neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Brez konkretnih trditev na tem mestu sodišče prve stopnje namreč ni moglo uporabiti določila drugega odstavka 30. člena ZTLR oziroma drugega odstavka 45. člena SPZ, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba.

9. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da je bila v obravnavani zadevi dobroverna lastniška posest tožeče stranke pretrgana (prekinjena) najkasneje 1.9.2011, ko je bila v pristojni zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini ID znak 1 vpisana zaznamba spora, to je nepravdnega postopka, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani III N 462/2015 (prej N 66/2011) zaradi določitve te celotne nepremičnine kot pripadajočega zemljišča (splošni skupni del) k stavbam ID znak 2, 3, 4, 5, 6 in 7 k.o. Č.. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožeča stranka (lastnica poslovnega prostora v stavbi na naslovu C. - ID 2, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno dejstvo) najkasneje 1.9.2011 z vpisom omenjene zaznambe seznanjena, da etažni lastniki iz omenjenih blokov zahtevajo, da se nepremičnina parc. št. 1 k.o. Č. določi kot pripadajoče zemljišče k omenjenim stanovanjskim stavbam. Tej navedbi tožene stranke, podani v pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 24.4.2017, namreč tožeča stranka izrecno ni nasprotovala, spričo česar sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi sploh ugotavljalo, od kdaj je bila tožeča stranka udeležena v omenjenem nepravdnem postopku. To pa tudi pomeni, da so vse pritožbene navedbe v tej smeri (tožeča stranka v sredini leta 2012 ni bila navedena med udeleženci omenjenega nepravdnega postopka, kar je razvidno iz odgovora izvedenca na pripombe) prepozne in pravno neupoštevane pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila v omenjeni zadevi zaznamba spora pri nepremičnini parc. št. 1 k.o. Č. vpisana v zemljiško knjigo 1.9.2011, upoštevaje ob tem, da vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, oziroma ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti (5. člen ZZK-1). Zaradi tega tožeča stranka ne more uspeti s pritožbeno navedbo (ki je tudi nedovoljena pritožbena novota), da je bila v konkretnem primeru zaznamba spora, ki sicer že učinkuje od 1.9.2011, vpisana v zemljiški knjigi šele 4.11.2011. 11. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje (ki se nanaša na pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla), da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji po tretjem odstavku 94. člena ZZK-1 (v zvezi s 40. in 41. členom ter 246. in 247. členom ZZK-1), spričo česar niti ni pravno pomembno, ali se je tožeča stranka z izvedbo parcelacije spornih parkirišč angažirala ali ne. Zaradi tega sodišče prve stopnje tudi ni postopalo procesno nepravilno, ko v tej smeri ni izvajalo predlaganih dokazov z zaslišanjem strank, na kar v obravnavani pritožbi zmotno opozarja tožeča stranka. Prav tako za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno pomembno, ali je sporna parcela pripadajoče zemljišče k omenjenim stavbam, temveč je pravno pomembno, da tožeča stranka najkasneje od 1.9.2011 (učinek zaznambe spora v zemljiški knjigi) ni mogla biti več v dobri veri, da je lastnica dveh parkirnih mest, ki ležijo na sporni nepremičnini, glede katere so etažni lastniki prostorov v omenjenih stavbah zahtevali, da se v celoti določi kot pripadajoče zemljišče k omenjenim stavbam. Več kot očitno je, da so s tem etažni lastniki dali jasno vedeti, da nasprotujejo tudi tožnikovi lastninski pravici na delu te nepremičnine.

12. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno zaključilo, da je sodišče prve stopnje v nepravdni zadevi III N 462/2015 (priloga B4) odločilo, da predstavlja parcela št. 1 k.o. Č. funkcionalno - pripadajoče zemljišče k omenjenim stavbam in je zato pogodba o prodaji z dne 12.12.2002 in aneks št. 1 k tej pogodbi (prilogi A9, A10) v tem delu, ki se nanaša na dve parkirni mesti na tej parceli, nična zaradi nedopustnega predmeta (35. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Res je sicer, da v času izdaje izpodbijane sodbe omenjena odločitev še ni bila pravnomočna, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je postala pravnomočna med samim pritožbenim postopkom (sklep VS Ljubljana Cp 3069/2016). Zaradi tega niso podani pogoji za prekinitev postopka, prav tako pa niso pravno pomembne pritožbene navedbe glede ugotovitev izvedenca (ki tudi sicer niso pravilno interpretirane s strani pritožnika).

13. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka je upravičena do stroškov pritožbenega postopka v znesku 285,59 EUR (nagrada za pravno sredstvo 500 odvetniških točk, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 2 % in 22 % DDV).