Jedro

Ob ugotovitvah, da je tožnik moral delati na okvarjeni stiskalnici, ki se je samodejno vključevala, zaradi česar je tožniku stisnilo prste, primernega sredstva za odstranjevanje izdelkov iz stiskalnice pa ni bilo na razpolago, tožniku ni mogoče očitati krivdnega prispevka, ki bi zmanjšal objektivno odgovornost imetnice stiskalnice, to je toženke.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 58.487,00 SIT pravdnih stroškov, v 15 dneh, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini 630.000,00 SIT - za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožnika, ki se je poškodoval, ko je delal s stiskalnico tožene stranke. Ugotovilo, da je tožnik delal za stiskalnico, pri kateri je pri ročnem upravljanju možno delavčevo poseganje v stroj, in ni bila izključena možnost njene ponovne samodejne vključitve, in predstavlja zaradi svoje moči in teže nevarno stvar. Tožena stranka je kot njena imetnica objektivno odgovorna, tožnik pa je zato, ker ni uporabljal predpisanih sredstev za varstvo pri delu oz. ni odklonil dela, ker le teh ni bilo na razpolago, soodgovoren za nastalo škodo v višini 30 %. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik, ko mu je stiskalnica stisnila prste, utrpel odprt zlom končnega členka 3. prsta obeh rok, delno odluščenje nohta 3. in 4. prsta desne roke in 3. prsta leve roke in raztrganinsko rano v predelu obnohtja 3. prsta leve roke. Glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je prvostopno sodišče tožniku odmerilo odškodnino iz tega naslova v višini 900.000,00 SIT in upoštevaje odločitev o 30 % soodgovornosti tožnika prisodilo 630.000,00 SIT. Zavrnilo je nadalje tožnikov zahtevek za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da je sodišče tožniku prisodilo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Nerazumljiva je nadalje odločitev sodišča, da tožniku ne pripada odškodnina zaradi skaženosti, saj gre za skaženost na vidnem delu telesa. Tožnik ima namreč 2 cm dolgo brazgotino na prstu leve roke, ki sega od roba obnohtja do končnega sklepa prsta.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge.

Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni oz. podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča o le 30 % soodgovornosti tožnika za nastalo škodo. Tožnikov prispevek k nastanku škode je po mnenju tožene stranke 80%. Do nezgode namreč sploh ne bi prišlo, če bi tožnik upošteval vsa opozorila, da ne sme z roko segati v stiskalnico, pri čemer je tožnik vedel, da je že enkrat prej prišlo do samodejne vključitve stiskalnice. Sodišče je tudi precenilo intenzivnost telesnih bolečin, saj je tožnik blažil bolečine z jemanjem zdravil. Enako velja tudi za nevšečnosti med zdravljenjem, saj je bil poseg odstranitve nohtov ter napeljava žice izvršen pod anastezijo.

Odškodnine v višini, kot jo je prisodilo sodišče, ne priznavajo niti zavarovalnice za težje poškodbe. Posebej se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev o stroških.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke: Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik delal s stiskalnico, ki je bila v okvari, saj se je samodejno vključevala, pri čemer celo ni imel primernega orodja za odstranjevanje elementov iz stiskalnice, da bi se lahko izognil poseganju z roko v delovno področje stiskalnice; žička z zakrivljenim koncem takšnega orodja ni predstavljala. Tožnik nadalje tudi ni bil zavarovan za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in bi bilo lahko vsako njegovo izpostavljanje pred toženo stranko z odklonitvijo dela ali zahtevo naj se nevarnost odpravi, povezano z izgubo njenega edinega vira zaslužka. Po nadaljnjih ugotovitvah prvostopnega sodišča toženka ni prepovedala dela na stiskalnici in tudi ni poskrbela za sredstva, ki bi zagotavljala varno delo na njej. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pa po oceni pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče očitati kakršnegakoli krivdnega prispevka k nastali škodi. Tožnik drugačne možnosti, kot da je delal na stiskalnici, ki je bila v okvari, kar je povzročilo škodni dogodek, ni imel. Toženko v celoti bremeni objektivna odgovornost kot imetnico nevarne stvari, kar je po pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča v konkretnem primeru stiskalnica bila. Ko je prvostopno sodišče v znesku 900.000,00 SIT odmerjeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zmanjšalo za tožnikov krivdni soprispevek v obsegu 30%, je zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je ugodeno tožbenemu zahtevku do zneska 900.000,00 SIT (4. točka 1. odstavka 373. člena ZPP).

Ni pa namreč utemeljena pritožba tožnika, kolikor skuša uveljaviti prisojo še višje odškodnine. Glede na vrsto, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kar vse je izčrpno opisano v prvostopni sodbi in izvedenskem mnenju dr. A. A., na katerega se prvostopna sodba še sklicuje, so z zneskom 900.000,00 SIT pravilno upoštevana merila in kriteriji iz 1. in 2. odstavka 200.člena ZOR za odmero pravične odškodnine za tovrstno škodo, pri čemer je upoštevano tudi razmerje do odškodnin v podobnih primerih v sodni praksi. Pravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča, da tožniku odškodnina za skaženost in zmanjšanje življenskih aktivnosti ne pripada. Tudi po oceni pritožbenega sodišča 2 cm dolga nežna brazgotina, ki sega od roba obnohtja navzdol proti končnemu sklepu prsta, ki je vidna le iz neposredne bližine oziroma ob primerjavi sredincev leve in desne roke, po objektivnih merilih ne predstavlja skaženosti. Tudi ugotovitve izvedenca dr. A.A. o tem ali so ostale kakšne posledice zaradi nastalih poškodb na prstih, je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno ocenilo, ko je zaključilo, da tožnikova življenska aktivnost ni v ničemer zmanjšana in se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na ugotovitve in razloge prvostopnega sodišča v tem delu. Kolikor tožnikova pritožba zahteva odškodnino v večjem znesku od 900.000,00 SIT, je pritožbeno sodišče glede na povedano pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu (člen 368 ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Pritožba ne pojasnjuje, v čem konkretno bi bile bistveno kršene določbe pravdnega postopka v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče pa kakšnih bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ni ugotovilo (2. odstavek 365. člena ZPP).

Na pritožbene navedbe o večjem tožnikovem krivdnem prispevku k nastali škodi, kot je bil določen v izpodbijani sodbi, je odgovorjeno zgoraj pri razlogih pritožbenega sodišča o odločitvi glede tožnikove pritožbe. Pritožbeno sodišče se torej v celoti sklicuje na razloge, s katerimi je obrazložilo izključno odgovornost toženke za nastalo škodo.

Enako je pri razlogih o tožnikovi pritožbi že pojasnjena primernost prisojene odškodnine v višini 900.000,00 SIT za vso uveljavljano negmotno škodo, ki jo je tožnik pretrpel. Glede na toženkine pritožbene navedbe je potrebno le dodati, da ugotovitve o blaženju bolečin z analgetiki in izvršitvi operacije pod anastezijo, v konkretnem primeru odmere odškodnine ne morejo zmanjšati, upoštevaje natančne ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin in vseh drugih nevšečnostih, ki jih je tožnik pri zdravljenju utrpel. Merila, ki jih ima zavarovalnica pri izplačevanju višin odškodnin v svoje breme, pa za sodišče ne morejo biti zavezujoča. Ker torej tudi v toženkini pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v nespremenjenem in izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Ker je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 166. člena ZPP). Stroške ene in druge stranke je odmerilo od zneskov, od katerih je vsaka od strank uspela (900.00,00 SIT pri tožniku in 4.100.00,00 SIT pri toženki), upoštevaje stroškovnike obeh strank, pri čemer pa je stroške izvedenskega mnenja v znesku 60.957,00 SIT priznalo tožniku v celoti, saj je bila izdelava mnenja potrebna ne glede na višino tožnikovega uspeha v tej pravdi. Tako odmerjeni stroški tožnika znašajo 267.707,O0 SIT (2270 točk x 76,50 SIT = 173.655,00 SIT + 27.000,00 SIT potnih stroškov za prihod tožnika iz Bosne + kilometrina v znesku 6095,00 SIT + 60.957,00 SIT za izvedensko mnenje) toženkini pa 209.220,00 SIT (2440 točk x 76,50 SIT = 184.220,00 SIT + 25.000,00 SIT stroškov za sodno takso za odgovor na tožbo). Po medsebojnem pobotanju se pokaže, da je dolžna toženka plačati tožniku 58.487,00 SIT njegovih pravdnih stroškov prvostopnega postopka. Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah oz. Taksno tarifo (Ur.l.RS 1-1/90-38/96) in Odvetniško tarifo (7/95-3/97), upoštevaje vrednost točke na dan izdaje prvostopne odločbe (76,50 SIT), natančnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnikov pravdnih strank.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka toženke je obsežena v zavrnitvi njene pritožbe, tožnik pa pritožbenih stroškov ni priglasil.