Jedro

Zmanjšanje izvajalcev posameznih del ali ukinitev delovnih mest ne pomeni, da niso podani razlogi za prenehanje potrebe po delu tožnikov, tudi če se naloge, ki so jih opravljali ti delavci, opravljajo še naprej oz. če se za njihovo izvajanje sklenejo pogodbe z zunanjimi sodelavci. Tudi odreditev nadur konec leta zaradi začasnega povečanja del ne pomeni, da je odpoved nezakonita.

30 dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi je pričel teči šele z dnem, ko je direktor tožene stranke s sklepom ugotovil število delavcev, za katerega je potrebno zmanjšati število zaposlenih in na katerih delovnih mestih, ne pa že z dnem, ko je tožena stranka sindikate in svet delavcev obvestila o nameravanem zmanjšanju števila zaposlenih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek obeh tožnikov, za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 15.9.2003 ter za ugotovitev, da pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med strankama za delovno mesto obdelovalca kovin ne prenehata veljati in da sta tožnika pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi sklenjene pogodbe o zaposlitvi ter da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo (1. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka). Zoper takšno sodbo se tožnika pritožujeta iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navajata, da bi oceno, ali gre za resnični obstoj ekonomskih razlogov kot poslovnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko podal le izvedenec ekonomske stroke. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, čeprav sta ga predlagali obe stranki. Ob podatku tožene stranke o tem, koliko znašajo stroški dela v celotnem poslovanju, je dvomljivo, da bi na zmanjšanje stroškov lahko vplival odpust manjšega števila zaposlenih. Tožena stranka ni naredila kalkulacije, kakšen vpliv imajo stroški dela tožnikov na celotno zmanjšanje stroškov poslovanja in na pričakovani poslovni izid tožene stranke. Z odpustom tožnikov toženec ni dosegel namena zmanjševanja stroškov, saj je očitno, da stroški njunega dela predstavljajo le določen promil stroškov za plače delavcev. Razen tega je pri tem potrebno upoštevati še stroške dela samostojnih podjetnikov, ki sedaj opravljajo delo obeh tožnikov. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnikov za pridobitev bilanc uspeha, zato ni mogoč zaključek, da so resnično obstajali ekonomski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V postopku pred sodiščem prve stopnje so ostala nepojasnjena tudi vprašanja v zvezi z zaposlovanjem samostojnih podjetnikov, ki so nadomestili oba tožnika in druge zaposlene, kakor tudi glede opravljanja nadurnega dela. Oboje kaže na to, da bi tožnika pod spremenjenimi pogoji lahko ohranila zaposlitev, saj je še vedno obstajala potreba po delu, ki sta ga opravljala tožnika. Nesprejemljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika nista dokazala, da sta samostojna podjetnika M. L. in I. P. v istih delovnih prostorih in na istem stroju nadaljevala delo tožnikov. Tožnika sta namreč predlagala zaslišanje navedenih samostojnih podjetnikov, vendar je sodišče prve stopnje njun predlog zavrnilo. Sicer pa bi tožena stranka morala dokazati obstoj resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na neobstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi kaže tudi dejstvo, da je tožnik Č. v septembru tudi sam delal nadure. V primerjalni skupini obdelovalcev kovin so nadure opravljali tudi v oktobru, novembru in decembru 2003, tožena stranka pa je še v novembru 2003 zaposlila dva delavca za določen čas. Število nadur je presegalo zakonsko dopustni okvir, kar pomeni, da ne vzdrži zaključek sodišča prve stopnje o resnosti in utemeljenosti razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in o tem, da je dovolj, da so ti razlogi obstajali v trenutku odpovedi. Pri tako veliki družbi, kot je tožena stranka, je delo potrebno zagotavljati vnaprej. Presoja zgolj trenutnega stanja pa tudi ni v skladu s trajno naravo delovnega razmerja. Vse navedeno pomeni, da izpodbijane sodbe glede obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi sploh ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede zastaranja odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Rok za odpoved je začel teči, ko se je tožena stranka seznanila z vsemi okoliščinami primera, to je dne 9.7.2003, ko je poslovni rezultat za obdobje januar - junij 2003 sporočila sindikatoma in svetu delavcev. To nedvomno izhaja tudi iz dopisa z dne 9.7.2003 (priloga B 5) o tem, da je ta dopis potrebno šteti kot obvestilo o predvidenem zmanjšanju števila zaposlenih. Stališče sodišča prve stopnje, da je rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči šele s sklepom direktorja z dne 28.8.2003, je zato brez pravne podlage. Tožena stranka bi kriterije za določitev presežnih delavcev morala uporabiti objektivno. Tožena stranka je pri kriteriju delovne uspešnosti upoštevala tudi točke napredovalnih stopnic, ki pa predstavljajo del osnovne plače, ki se izračuna tako, da se število točk iz plačilne liste pomnoži za 5 % verižno za vsako napredovalno stopnico, rezultat tega pa je večje število točk osnovne plače, ki je pomnožena z vrednostjo točke in deljena s številom 174 ur, predstavlja vrednost urne postavke. Osnovna plača ne more biti predmet ugotavljanja uspešnosti pri delu. Pravilnik tožene stranke, ki določa kriterije, je v nasprotju s Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 37/96, 14/99, 50/99, 73/2000, 25/2002, 60/02, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba). Panožna kolektivna pogodba ne loči uporabe kriterijev glede na to, ali gre za večje ali manjše število delavcev in če se je tožena stranka odločila, da bo uporabljala kriterije tudi pri odpovedi manjšemu številu delavcev, ji zakon tega ne brani. Tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Z navedbo, da izpodbijane sodbe glede obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni mogoče preizkusiti, tožnika uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta je med drugim vselej podana, če izpodbijana sodba nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba ima razloge o tem, zakaj šteje, da je podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ti razlogi so obsežno navedeni na 4. in 5. strani obrazložitve. Tožnika se s temi razlogi očitno ne strinjata, vendar navedeno še ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno zgolj zaradi tega, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem ekonomske stroke. Zmotno je stališče obeh tožnikov, da je obstoj ekonomskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi možno ugotoviti le z izvedencem ekonomske stroke. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev, da so obstajali ekonomski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, imelo dovolj trdno oporo v izkazih poslovnega izida za obdobje od 1.1. do 30.6.1993 in od 1.1. do 30.9.1993 ter v izpovedbi priče A.K., da zaradi pomanjkanja naročil in spremembe njihove strukture ni bilo dovolj dela za obdelovalce kovin. Na obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi kaže tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je takrat izguba iz tekočega poslovanja znašala 74 mio SIT. Dejansko stanje tudi ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo vseh samostojnih podjetnikov, s katerimi je tožena stranka sklenila pogodbe o delu, kakor sta tožnika predlagala na naroku 17.3.2004. Okoliščina, da je tožena stranka sklepala pogodbe o delu s samostojnimi podjetniki, namreč ne dokazuje, da niso bili podani ekonomski razlogi za prenehanje potreb po opravljanju dela obeh tožnikov. Zmanjšanje števil izvajalcev na posameznih delovnih mestih ali pa celo ukinitev teh delovnih mest ne pomeni, da se posamezne naloge, ki so jih opravljali ti delavci, ne opravljajo še naprej, bodisi da se porazdelijo med ostale delavce ali pa tudi na pogodbene sodelavce. Poslovna odločitev delodajalca je, ali bo za posamezna specializirana dela sklepal pogodbe z zunanjimi izvajalci. Sicer pa je priča A. K. prepričljivo izpovedala, da samostojnega podjetnika L. ne bi mogel nadomestiti nobeden od tožnikov, P. pa morda tožnik M. P., vendar s priučitvijo, saj se delo strugarja in dela na rezalnem stroju razlikujeta in gre za drugačen način obdelave kovin. Navedeno pomeni, da zaslišanje prič M. L. in I. P. ne bi moglo privesti do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, saj v sporu o zakonitosti izpodbijanih odpovedi pogodb o zaposlitvi ni odločilno dejstvo, kakšno delo pri tožniku opravljata oba samostojna podjetnika. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da okoliščina, da so se pri toženi stranki ob ugotovitvi prenehanja potreb po delu delavcev opravljale nadure, ne dokazuje, da niso bili podani ekonomski razlogi za prenehanje potreb po opravljanju dela delavcev. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz izpovedbe priče G. Z. izhaja, da so bile nadure konec leta odrejene zaradi povečanega obsega dela, ki se je v teh mesecih nakopičilo zaradi povečanega obsega naročil, kar pomeni, da je šlo za neenakomerno razporeditev naročil. Zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza s pridobitvijo bilanc stanja in uspeha za poslovno leto 2003, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, saj ne gre za odločilna dejstva. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da so odločilne okoliščine v času prenehanja potreb po opravljanju določenega dela in ne v kasnejših obdobjih. Zmotno je stališče pritožnikov, da ni izkazana resnost in utemeljenost razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker tožena stranka ni izdelala kalkulacij o tem, kakšen vpliv so imeli stroški dela tožnikov na celotno zmanjšanje stroškov poslovanja in na pričakovani poslovni izid tožene stranke. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da je 30-dnevni rok, v katerem mora delodajalec v skladu s petim odstavkom 88. čl. ZDR podati odpoved, začel teči že 9.7.2003, ko je tožena stranka na oba sindikata in svet delavcev naslovila informacijo, v kateri je napovedala zmanjšanje števila zaposlenih. V tej informaciji je zgolj okvirno navedeno, da je glede na oceno strokovne službe in rezultate, ki izhajajo iz poslovnega izida za leto 2002, nujno, da se operativno pristopi k zmanjševanju stroškov poslovanja, vključno s stroški dela ter da predvideno zmanjšanje zaposlenih ne bo preseglo 10% vseh zaposlenih. V skladu s citiranim petim odstavkom 88. čl. ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Navedeni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi obema tožnikoma tako še ni mogel pričeti teči z 9.7.2003, saj takrat tožena stranka še ni mogla vedeti, da bo ravno tožnikoma potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Šele potem, ko je na podlagi Pravilnika o določitvi in uporabi kriterijev za določitev presežnih delavcev v družbi Gostol - Gopan d.o.o. Nova Gorica (priloga B10, v nadaljevanju pravilnik) opravila točkovanje in je direktor tožene stranke dne 28.8.2003 s sklepom (priloga B1) določil, za koliko delavcev se na posameznih delovnih mestih zmanjša število izvajalcev, je lahko pričel teči navedeni 30-dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da sta bila tožnika istega dne pisno obveščena o nameravani redni odpovedi pogode o zaposlitvi ter da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 15.9.2003, je očitno, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala znotraj 30-dnevnega roka iz petega odstavka 88. čl. ZDR. Prav tako je zmotno stališče obeh tožnikov, da bi tožena stranka za določitev presežnih delavcev morala uporabiti kriterije iz panožne kolektivne pogodbe in ne kriterijev, ki jih je določila v pravilniku. Pri toženi stranki ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, zato tožena stranka niti ni bila dolžna določiti kriterijev za določitev presežnih delavcev, če pa je to storila, ni bila vezana na določbe panožne kolektivne pogodbe. Tožena stranka je pri sestavi pravilnika tudi upoštevala konkretne pripombe, ki so jih predstavniki sindikata imeli na skupnem posvetovanju s predstavniki uprave tožene stranke. Uporaba kriterijev za določitev presežnih delavcev ni obvezna, če ne gre za večje število delavcev v smislu 96. čl. ZDR, zato je tožena stranka lahko odločila, da te kriterije sama oblikuje, pri čemer je upoštevala napotilno normo prvega odstavka 100. čl. ZDR (ki sicer velja za večje število delavcev) o tem, katere kriterije je pri tem potrebno upoštevati. Zgolj zaradi tega, ker je v pravilniku določeno, da je kriterij delovne uspešnosti seštevek plačilnega razreda, napredovalnih stopnic in osebne ocene, pri čemer je en plačilni razred ekvivalenten 10% osebne ocene, ena napredovalna stopnička pa 5% osebne ocene, ni mogoče trditi, da kriterij delovne uspešnosti ni bil uporabljen objektivno. Takšna pravila so veljala za vse delavce in je torej vpliv razporeditve v plačilni razred in napredovalne stopnice bil za vse enak. Sicer pa je iz priloge B19 razvidno, da je imel tožnik H. Č. med vsemi primerjalnimi delavci, seveda brez tistih, ki so uživali posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, najnižjo osebno oceno. Sodišče prve stopnje tako ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo zahtevek obeh tožnikov za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka dokazala obstoj ekonomskih razlogov za prenehanje potrebe po opravljanju dela, ki sta ga pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi opravljala oba tožnika, s čimer je bil podan zakoniti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee prvega odstavka 88. čl. ZDR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.