Jedro

Pri deljivih denarnih terjatvah niso odločilna samo tista dejstva, ki pripeljejo do zavrnitve zahtevka ali do njegove ugoditve, ampak tudi tiste dejstva, ki pripeljejo do delne zavrnitve ali delne ugoditve zahtevku. Zato ne zadošča, da sodišče oceni dejstva s ceno glede vtoževanega zneska premoženjske škode.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba ter dopolnilni sklep sodišča prve stopnje se razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.320.000 SIT, to je izgubljenega zaslužka za obdobje treh let zaradi razdrtja najemne pogodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Proti drugostopenjski sodbi je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je drugostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ravnala protipogodbeno in da gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost. Z drugačnim stališčem drugostopenjskega sodišča v primerjavi s prvostopenjskim je postalo pomembno vprašanje višine škode, na katero je drugostopenjsko sodišče odgovorilo, da tožnica o višini škode ni predložila ustreznih dokazov, saj je tožnica glede višine izpovedala samo, da je dosti lepo zaslužila. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 13.6.2002 in obrazložitve prvostopenjskega sodišča pa je razvidno, da je tožnica tudi izpovedala, da je plačevala vse prispevke, knjigovodjo, najemnino in ostale stroške ter da je zaslužila 200.000 SIT mesečno. To so po mnenju tožeče stranke odločilna dejstva glede višine odškodnine. Sodba razlogov glede teh dejstev nima, zato je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče pritrjuje drugostopenjskemu sodišču, da so napačni razlogi sodišča prve stopnje o tožničini kršitvi določb najemne pogodbe, o razdrtju pogodbe in o neposlovni odškodninski odgovornosti. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da je toženka brez pravno utemeljenega razloga prekinila najemno pogodbo in gre zaradi njenega protipogodbenega ravnanja za poslovno odškodninsko odgovornost v smislu drugega odstavka 262. člena in drugega odstavka 266. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89).

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi zato, ker je menilo, da tožnici ni uspelo dokazati vtoževane škode. Pritožbeno sodišče se je s tem strinjalo in ker zadošča, da manjka eden od splošnih pogojev odškodninskega delikta, je tožničino pritožbo zavrnilo. Vendar je pri tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica v reviziji uveljavlja.

Tožnica je vložila tožbo zaradi povrnitve izgubljenega zaslužka v višini 120.000 SIT mesečno za 36 mesecev, ko ni mogla opravljati svoje dejavnosti nudenja malic in brezalkoholnih pijač, ker je toženka predčasno prekinila najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje tožničine izpovedi, da je pred prekinitvijo pogodbe zaslužila "dosti lepo" oziroma približno 200.000 SIT mesečno in plačevala vse prispevke, knjigovodjo, najemnino in ostale stroške, ni sprejelo, saj jo demantira napoved za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1994, iz katere izhaja, da je ustvarjeni dobiček v tem letu znašal 73.284 SIT, ter odločba Republike Slovenije, DURS z dne 15.9.1999, iz katere izhaja, da tožnica ni poravnala med ostalim tudi glavnice davka iz dejavnosti za leti 1994 in 1995. Zaključek prvostopenjskega sodišča je bil, da tožnici ni uspelo dokazati, da bi toliko, kot vtožuje, tudi zaslužila, če bi še naprej opravljala svojo dejavnost. Navedena sodba pa nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, saj ji manjka dokazna ocena o tem, ali bi morda zaslužila manj kot 120.000 SIT mesečno, kolikor vtožuje. Pri deljivih denarnih terjatvah niso odločilna samo tista dejstva, ki pripeljejo do zavrnitve zahtevka ali do njegove ugoditve, ampak tudi tista dejstva, ki pripeljejo do delne zavrnitve ali delne ugoditve zahtevku.

Prvostopenjsko sodišče že samo ugotavlja, da je iz davčne napovedi razviden tožničin ustvarjeni dobiček v znesku 73.284 SIT v letu 1994. V tem letu je tožnica že obratovala na podlagi sporne najemne pogodbe, torej gre za očitno relevanten dokaz, uporaben v smeri dokaznega ocenjevanja morebitnega nižjega zneska izgube na zaslužku, ki ga je prvostopenjsko sodišče opustilo ugotavljati in obrazlagati, s čimer je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da tožnica svoje trditve o izgubljenem dohodku ni uspela dokazati, s tem pa je tudi samo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Potrdilo je razloge prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da bi zaslužila toliko, kot vtožuje, torej je potrdilo nepopolne razloge, medtem ko se prav tako kot prvostopenjsko sodišče ni relevantno izjasnilo glede tistih dejstev, ki bi lahko pripeljala do delne ugoditve zahtevku. Ker je pritožbeno sodišče spregledalo odsotnost relevantne dokazne ocene, ima tudi drugostopenjska sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Vse navedeno je narekovalo revizijskemu sodišču, da je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP ugodilo reviziji, sodbi sodišč druge in prve stopnje (skupaj z dopolnilnim sklepom o stroških) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem bo moralo prvostopenjsko sodišče ponovno presoditi dokaze in jih dokazno oceniti tudi z vidika ugotavljanja škode v nižjem znesku v primerjavi z zatrjevano in vtoževano, v svoji dokazni oceni pa tudi navesti vsa relevantna dejstva.

Izrek o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.