Jedro

Odškodnina do polne vrednosti denacionalizirane stavbe ob podržavljenju ni bila določena v skladu s predpisi ter ob upoštevanju podatkov spisne dokumentacije upravnega spisa, ker ni bila upoštevana pravilna površina iz nacionalizacije izvzetih stanovanj, ker ni bila pravilno ugotovljena vrednost teh stanovanj, saj ni bila upoštevana postavka konstrukcija objekta, ker ni bil upoštevan status stavbe ob podržavljenju kot večstanovanjske ter ker je bila pri vrednotenju podržavljene stavbe kot kulturnega spomenika upoštevana tudi njena dodatna vrednost.

Izrek

Tožbi se ugodi in se dopolnilna odločba Ministrstva za kulturo št. 490-41/2007/38 z dne 12. 10. 2010 in sklep o popravi pomote Ministrstva za kulturo št. 490-41/2007/40 z dne 3. 11. 2010 odpravita ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju: upravni organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo upravičencema do denacionalizacije pokojnemu A.A. in pokojnemu B.B. za zmanjšano vrednost denacionalizirane nepremičnine – stavbe v Ljubljani, s parcelno št. 41 k.o. ... določilo odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v skupni vrednosti 675.458,64 DEM, vsakemu upravičencu do ½ navedenega zneska in tožeči stranki naložilo, da mora obveznice v navedeni vrednosti izročiti v začasno upravljanje skrbnici za posebne primere C.C. Upravni organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je o denacionalizaciji stavbe v Ljubljani, ... že odločil z odločbo z dne 4. 6. 1993, in sicer je upravičencema, vsakemu do ½, vrnil lastninsko pravico na podržavljenem premoženju – hiši ... skupaj z zemljišči parcelna št. 41, 45/2, 355 in 356, vse k.o. ..., razen štirih iz nacionalizacije izvzetih stanovanj, izločenih v korist upravičencev. Odločba je postala pravnomočna dne 14. 7. 1993. Z izpodbijano odločbo pa je odločeno o odškodnini za zmanjšano vrednost z odločbo z dne 4. 6. 1993 vrnjene nepremičnine. Že v postopku za izdajo navedene odločbe je upravni organ ugotovil, da so izpolnjeni predpisani pogoji za denacionalizacijo. Vlagatelji zahteve za denacionalizacijo so 14. 12. 1997, nato pa še 27. 5. 1998 in 19. 2. 1999 podali tudi zahtevek za odškodnino za zmanjšano vrednost vrnjene nepremičnine. Zahtevek je pravočasen, saj je vložen v roku, določenem v ZDen-B in ki je tekel od 6. 11. 1998 do 3. 10. 1999. Upravni organ v nadaljevanju navaja, da se v postopkih denacionalizacije višina odškodnine, ki upravičencu pripada zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine, ugotavlja po določbah 44. člena ZDen, 1. odstavek, pri čemer se vrednost stanovanja, stanovanjske hiše oziroma poslovnega prostora ali poslovne stavbe ugotovi v skladu z 2. odstavkom tega člena na način, ki je predpisan s Pravilnikom o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (Uradni list SRS, št. 25/81 in Uradni list RS, št. 65/99, v nadaljevanju: Pravilnik za ugotavljanje vrednosti stanovanj), po 4. odstavku 44. člena ZDen pa se vrednost stvari, ki so kulturni spomenik ali naravna znamenitost, ugotavlja po metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti. Pravilnik o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (Uradni list RS, št. 24/92, v nadaljevanju: Pravilnik za ocenjevanje kulturnih spomenikov) v 5. členu določa, da je vrednost nepremičnine, ki je kulturni spomenik oziroma naravna znamenitost, sestavljena iz osnovne vrednosti in dodatne vrednosti; osnovna vrednost se določi po stanju na dan podržavljenja na podlagi predpisov iz 2. in 3. odstavka 44. člena ZDen oziroma 1. odstavka 85. člena ZDen. Faktor dodatne vrednosti predmetne stavbe je v skladu z navedenim pravilnikom ocenil Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, in sicer znaša 22 % osnovne vrednosti. Zaradi ugotovitve vrednosti podržavljene nepremičnine je upravni organ s sklepom z dne 5. 4. 2002 za izvedenca gradbene stroke določil D.D. Izvedenec je 28. 9. 2005 predložil cenitveno poročilo iz decembra 2002, iz katerega izhaja osnovna vrednost objekta v času podržavljenja 767.410,53 DEM in v času vračanja 123.313,28 DEM. Tožeča stranka je kot zavezanka 14. 12. 2005 na cenitveno poročilo podala pripombe in se pri tem sklicevala na izvedensko mnenje o pregledu cenitvenega poročila, ki ga je izdelal njen strokovni pomočnik E.E., sicer izvedenec gradbene stroke. Pripombe so se nanašale na kvadraturo stanovanjskih in poslovnih prostorov, upoštevanje iz nacionalizacije izvzetih prostorov in kvadraturo teh prostorov ter status stavbe v času podržavljenja (enodružinska ali večstanovanjska). Med postopkom je bil med strankami usklajen izračun neto površine objekta (68,70 m2 za poslovne prostore in 1.087,52 m2 za stanovanjske prostore). Izvedenec D.D. je upošteval tudi, da je potrebno odšteti prostore, ki so bili v korist bivših lastnikov izločeni iz podržavljenja. Kljub večkratnim poskusom uskladitve (v spisu se nahaja več kot deset cenitvenih poročil obeh izvedencev) in soočenju izvedencev na ustnih obravnavah 19. 9. 2006 in 15. 5. 2008 pa višina zmanjšane vrednosti med strankami ni v celoti usklajena, saj izvedenca vztrajata vsak pri svojih stališčih. Zaradi pripomb zavezanke in njenega strokovnega pomočnika je izvedenec D.D. cenitev večkrat dopolnjeval in popravljal. V popravku cenitve z dne 1. 12. 2008 ugotavlja, da je vrednost nepremičnine v času nacionalizacije znašala 732.591,76 DEM in v času denacionalizacije 75.133,12 DEM (v obeh obdobjih so odšteti prostori v izmeri 305,05 m2, ki so bili izvzeti iz podržavljenja), torej je objekt od časa podržavljenja do denacionalizacije manj vreden za 657.458,64 DEM. Tako v času podržavljenja kot tudi v času denacionalizacije je upoštevan dodatek (22 % osnovne vrednosti) za kulturni spomenik. Upravni organ zaključuje, da med strankami ostajata sporni dve vprašanji, in sicer kvadratura izločenih stanovanj in status stavbe v času podržavljenja. Izvedenec D.D. je predmetno stavbo štel kot enodružinsko ter pri izračunu površin upošteval tudi površine stopnišč in drugih skupnih prostorov. Tak status stavbe so v postopku zatrjevali in dokazovali vlagatelji, po pregledu spisne dokumentacije v zadevi in po presoji dokazov pa jim upravni organ pritrjuje. Upravni organ se pri tem opira tudi na 26. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ) ter navaja, da je tisto nesporno dejstvo, ki dodatno priča, da stavba v času podržavljenja ni bila večstanovanjska, da je bila v nerazdeljeni lasti dveh solastnikov, kot izhaja tudi iz podatkov zemljiške knjige, poleg tega pa tudi načrti stavbe iz časa podržavljenja dokazujejo, da stavba ni bila razdeljena na posamezna stanovanja ter zato ne more šteti za večstanovanjsko stavbo. Po mnenju upravnega organa je pomembna tudi navedba v odločbi o izvzemu iz nacionalizacije z dne 22. 4. 1960, da si je komisija za nacionalizacijo stavbo ogledala in ugotovila, da je potrebna uporaba 26. člena ZNNZ, ker zgradba ni porazdeljena po gradbenih enotah - stanovanjskih, temveč v glavnem le po ločenih sobah; tej navedbi sledi obrazložitev, da gre za bivši samostan, zgrajen pred več stoletji. Glede na to upravni organ pripomb tožeče stranke, da bi bilo stavbo treba obravnavati kot večstanovanjsko, ni upošteval. Po presoji upravnega organa pa tudi ni utemeljen ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na izmero iz nacionalizacije izločenih delov stavbe. Navaja, da je bilo z odločbo z dne 22. 4. 1960 v korist bivših lastnikov izločenih skupno 305,50 m2 fizičnih delov stavbe, iz cenitvenega poročila izvedenca D.D. pa je razvidno, da je tako površino ta pri vrednotenju stavbe tudi upošteval. Upravni organ je 20. 7. 2010 stranke seznanil s svojimi ugotovitvami in namero, da bo upravičencema zaradi manjvrednosti denacionalizirane stavbe določil odškodnino v vrednosti 675.458,64 DEM ter jih pozval, da lahko podajo morebitne pripombe. Tožeča stranka se v odgovoru z dne 2. 8. 2010 ni strinjala s predlagano višino odškodnine ter je vztrajala pri pripombah, ki jih je podala v teku postopka. Tožeča stranka je v odgovoru tudi navedla, da je vprašljivo upoštevanje količnika za dodatno vrednost, saj gre za odškodnino iz naslova zmanjšane vrednosti. S pripombo tožeče stranke glede priznanja dodatne vrednosti objekta se upravni organ ne strinja. Nesporno je, da je bila denacionalizirana stavba razglašena za kulturni spomenik, kar pomeni, da je njena vrednost sestavljena iz osnovne in dodatne vrednosti, upoštevaje pri tem določbo 4. odstavka 44. člena ZDen in 5. člena Pravilnika za ocenjevanje kulturnih spomenikov. Upravni organ bi se s tožečo stranko sicer strinjal, da je treba uporabiti 12. člen Pravilnika za ocenjevanje kulturnih spomenikov, vendar pa je iz cenitve razvidno, da je izvedenec dodatno vrednost upošteval v obeh obdobjih, tako v času podržavljenja kot v času denacionalizacije, s tem pa je v celoti sledil navedenemu pravilniku. Upravni organ zaključuje, da je odškodnino za manj vrednost določena po predpisih, po katerih se po določbah ZDen ugotavlja vrednost podržavljenega premoženja.

S sklepom o popravi pomote pa je upravni organ popravil vrednost priznane odškodnine tako, da znaša 657.458,64 DEM, saj je šlo za očitno pomoto v odločbi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta sporni dve vprašanji, in sicer kvadratura izločenih stanovanj in status stavbe v času podržavljenja. Tožeča stranka pa meni, da je sporno tudi vprašanje, v zvezi s katerim upravni organ ni zavzel stališča in sicer gre za upoštevanje točk za konstrukcijo objekta pri izračunu vrednosti izločenih stanovanj; izvedenec D.D. teh točk ni upošteval, kar je v nasprotju s podzakonskimi akti, ki določajo način vrednotenja podržavljenega premoženja. Tožeča stranka navaja, da je upravni organ glede spornih vprašanj poklonil vero izvedencu D.D. oziroma je nekritično sledil njegovemu mnenju, tako glede površine izločenih stanovanj kot glede vprašanja statusa objekta v času nacionalizacije, čeprav nobeno od teh vprašanj nima značaja strokovnega vprašanja, za razrešitev katerega bi bilo potrebno znanje izvedenca gradbene stroke. Pri obeh vprašanjih gre za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Tako je površino izločenih stanovanj mogoče ugotoviti na podlagi objektivnih dokazov, ki se nahajajo v spisu. V zvezi z iz nacionalizacije izvzetim dvosobnim stanovanjem s kabinetom, katerega površina po odločbi o nacionalizaciji z dne 22. 4. 1960 znaša 74 m2, navaja, da je s sklepom o popravi odločbe, ki ga je izdala Občina Ljubljana center 25. 1. 1991, njegova površina popravljena na 97 m2. Gre za razliko 23 m2, ki je posledica napačne navedbe površine ene od sob v odločbi z dne 22. 4. 1960. Kot je razvidno iz 2.b točke navedene odločbe, je površina prve sobe le 2 m2, kar je pripisati očitni pisni pomoti, zato je bila le-ta popravljena leta 1991. Da gre za očitno pisno pomoto, izhaja tudi iz dejstva, da noben prostor v stanovanjih ni meril le 2 m2, saj so bile celo sanitarije večje (npr. 5,50 m2 in 6,10 m2), sicer pa je to eksplicitno pojasnjeno tudi v obrazložitvi sklepa o popravi z dne 25. 1. 1991, ki je vpisan tudi v zemljiško knjigo. Tožeča stranka je na to dejstvo v postopku opozarjala - v pisnih odgovorih in na usklajevalnih sestankih z vlagateljico - vendar upravni organ temu ugovoru ni sledil, kljub temu, da o površini izločenih stanovanj obstaja nesporni dokaz - sklep o popravi pisne pomote. Glede na dejstvo, da pravni učinek poprave pomote velja za nazaj (ex tunc), to je od dneva, od katerega učinkuje odločba, ki je popravljena, je ravnanje upravnega organa v nasprotju s temeljnim načelom pravnomočnosti odločbe. Tožeča stranka pa se tudi ne strinja s stališčem upravnega organa, da je objekt v času nacionalizacije po svojem namenu in funkciji predstavljal enodružinski objekt in ne večstanovanjske hiše. Vprašanje statusa stavbe pa vpliva na njeno vrednost, saj se pri enodružinski hiši površina stopnišč in drugih skupnih prostorov upošteva (vrednoti), v primeru večstanovanjske hiše pa se ne vrednoti. Upravni organ je tudi glede tega spornega vprašanje nekritično sledil mnenju izvedenca D.D., pri čemer se je skliceval na določbe 12. in 26. člena ZNNZ ter dejstvo, da je bil objekt v času nacionalizacije v nerazdeljeni lasti dveh solastnikov in da stavba ni bila razdeljena na posamezna stanovanja. Tožeča stranka meni, da je stališče upravnega organa nesprejemljivo in v nasprotju z listinskimi dokazi, ki izkazujejo, da je bil objekt v času podržavljenja poslovno stanovanjski objekt (dejstva, da sta obstajala dva poslovna prostora v skupni izmeri 85,33 m2, vlagatelji niso izpodbijali). Ob dodatnem dejstvu, da je površina stanovanjskih prostorov znašala skupaj 1.070,89 m2, stanovanja (sobe) pa so nahajale v pritličju, treh etažah in mansardi, iz nacionalizacije pa so bila izvzeta štiri stanovanja, vsako posamezno stanovanje pa je predstavljalo zaokroženo celoto (sobe, kuhinja, sanitarije), je nesprejemljivo vrednotenje objekta kot enostanovanjskega. Izvedenec D.D. je opredelil stavbo kot enodružinsko, kar ne pomeni istega kot enostanovanjska stavba. Tožeča stranka meni, da je pojem enodružinske stavbe razumeti v smislu lastniškega stanja (kot objekt v lasti ene družine, v ožjem ali širšem pomenu), enostanovanjska stavba pa pomeni stavbo z enim stanovanjem. Če bi bilo tako, do nacionalizacije načeloma ne bi prišlo, ker so bile predmet nacionalizacije praviloma hiše z več kot dvema stanovanjema ali z več kot tremi majhnimi stanovanji (12. člen ZNNZ). Na status stavbe v navedenem smislu ne vpliva dejstvo, da objekt ni bil gradbeno razdeljen na stanovanja, zato je sklicevanje na določbo 2. odstavka 26. člena ZNNZ neustrezno; ta določba samo pojasnjuje, kako naj komisija ravna v takih primerih. Na pravilno določitev statusa objekta tudi ne vpliva dejstvo, da je bil objekt pred vojno samostan, prav tako je irelevantno dejstvo, da je bil v solastnini dveh oseb (upravičencev), na kar se sklicuje upravni organ. Po mnenju tožeče stranke pa cenitev izvedenca D.D. ni pravilna tudi v delu, ki se nanaša na točkovanje stanovanj, izvzetih iz nacionalizacije. Iz dopolnitve poročila z dne 1. 12. 2008, stran 6, je razvidno, da izvedenec pri točkovanju ni upošteval deleža konstrukcije, kar je nesprejemljivo in po vedenju tožeče stranke predstavlja edini njej do zdaj znani primer neupoštevanja točk za konstrukcijo. Neupoštevanje točk za konstrukcijo je v nasprotju s Pravilnikom za ugotavljanje vrednosti stanovanj ter v nasprotju z Navodilom za izpolnjevanje obrazca VS-1 ZDen, na kar je tožeča stranka upravni organ med postopkom opozarjala. Tožeča stranka pa meni, da je upravni organ kršil tudi pravila postopka, saj bi glede na določbe ZUP/86 moral opraviti ustno obravnavo v cilju razjasnitve spornih vprašanj, kajti v zvezi s cenitvijo objekta je več vprašanj ostalo nerazjasnjenih. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da so bile v zadevi opravljene le tri obravnave, zadnja 15. 5. 2008. Po mnenju tožeče stranke pa je v zadevi sporna tudi uporaba količnika iz naslova dodatne vrednosti denacionaliziranega objekta. Po njenem mnenju je upoštevanje tega količnika utemeljeno v primeru, ko objekta ni mogoče vrniti v naravi ter upravičencu pripada odškodnina do polne vrednosti. V tem postopku pa je bil objekt vrnjen v naravi že leta 1993, pri čemer upravni organ ni ugotavljal dodatne vrednosti. Zdaj je pa upravni organ odločil o zmanjšani vrednosti objekta, torej o pravici, ki izhaja iz predhodnega dejstva, da je bil objekt vrnjen v naravi. Ker v naravi vrnjenemu objektu ni bila določena dodatna vrednost, ni razloga, da bi bila ta upoštevana v predmetnem postopku. Tožeča stranka navaja, da ji pa sicer ni znano, da bi o tem vprašanju obstajala sodna praksa. Sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo in sklep o popravi odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek ali pa naj v zadevi samo odloči. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

Sodišče je tožbo kot strankam z interesom poslalo v odgovor vlagateljem zahteve za denacionalizacijo. Odgovorila je C.C. Smiselno navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, ob sklicevanju tudi na dokumente, ki jih prilaga tožbi.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bila upravičencema, ki jima je bila z odločbo z dne 4. 6. 1993 v denacionalizaciji v last vrnjena nepremičnina na naslovu …, priznana odškodnina zaradi zmanjšanja vrednosti te nepremičnine po podržavljenju, do polne vrednosti te nepremičnine ob podržavljenju (26. člen ZDen). Po mnenju tožeče stranke odškodnina ni bila določena pravilno (1) ker ni bila upoštevana pravilna površina iz nacionalizacije izvzetih stanovanj, (2) ker ni bila pravilno ugotovljena vrednost teh stanovanj, saj ni bila upoštevana postavka konstrukcija objekta, (3) ker ni bil upoštevan status stavbe ob podržavljenju kot večstanovanjske ter (4) ker je bila pri vrednotenju podržavljene stavbe kot kulturnega spomenika upoštevana tudi njena dodatna vrednost. Sodišče tožeči stranki pritrjuje, da odškodnina do polne vrednosti denacionalizirane stavbe ob podržavljenju ni bila določena v skladu s predpisi ter ob upoštevanju podatkov spisne dokumentacije upravnega spisa. Ni sporno, da je cenilec D.D. površino iz nacionalizacije v korist prejšnjih lastnikov izvzetih stanovanj povzel po odločbi OLO Ljubljana Center št. 07/11-3911 z dne 22. 4. 1960, in ugotovil, da znaša 305,05 m2, da je tako površino upošteval pri ugotavljanju vrednosti predmetne nepremičnine po stanju ob podržavljenju, in da je tako ugotovljena vrednost bila upoštevana pri določitvi odškodnine z izpodbijano odločbo. Prav tako ni sporno, da je v zemljiški knjigi pri vložni št. 104 k.o. ... (historični zemljiškoknjižni izpisek v spisni dokumentaciji upravnega spisa) v listu B vpisana zaznamba, da se po sklepu Občine Ljubljana Center št. 466-179/90-04/ZM z dne 25. 1. 1991 zaznamuje poprava izmere dvosobnega stanovanja s kabinetom v izmeri 74,0 m2 v pravilno: soba 25,0 m2, soba 18,0 m2, kabinet 16,0 m2, kuhinja 19 m2, predsoba 9,0 m2, shramba 10,0 m2, skupaj 97,0 m2. Da je navedeni popravek izmere iz nacionalizacije izvzetega stanovanja pri ugotavljanju površine iz nacionalizacije izvzetih stanovanj ter posledično pri ugotavljanju vrednosti denacionalizirane nepremičnine po stanju v času podržavljenja treba upoštevati, je tožeča stranka v postopku izrecno navajala, npr. na ustni obravnavi 15. 5. 2008, prav tako je v tem smislu podal pripombe k cenitvenemu poročilu izvedenca D.D. njen strokovni pomočnik (izvedensko mnenje iz septembra 2008), dalje v vlogi z dne 26. 5. 2009 s priloženim cenitvenim poročilom E.E. z dne 10. 9. 2008, ki upošteva površino iz nacionalizacije izvzetih stanovanj v izmeri 328,05 m2. Upravni organ je upoštevanje površine iz nacionalizacije izvzetih stanovanj v izmeri 305,05 m2 v izpodbijani odločbi utemeljil z obrazložitvijo, da je upošteval stanje v času podržavljenja, tega pa je po njegovem mnenju izkazovala odločba OLO Ljubljana Center z dne 22. 4. 1960. Sodišče se z upravnim organom ne strinja. Če je namreč sklep Občine Ljubljana Center št. 466-179/90-04/ZM z dne 25. 1. 1991, na podlagi katerega je v zemljiški knjigi pri vl. št. 104 v listu B vpisana zaznamba o popravi izmere stanovanja, sklep o popravi pomote v odločbi OLO Ljubljana Center št. 07/11-3911 z dne 22. 4. 1960, kot izhaja iz tožbenih navedb (sodišče ga namreč v spisni dokumentaciji upravnega spisa ni našlo, očitno pa kot listina sklep (še) obstaja, saj se tožeča stranka v tožbi sklicuje tudi na obrazložitev sklepa), je popravljeno izmero stanovanja treba upoštevati, kajti po zakonu ima popravek pomote pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba (1. odstavek 219. člena ZUP/86), v obravnavanem primeru od dne, od katerega ima pravni učinek odločba z dne 22. 4. 1960. Glede na to upravni organ v izpodbijani odločbi ne bi mogel utemeljevati upoštevanja zgolj odločbe z dne 22. 4. 1960, kot da ta odločba izkazuje stanje površine iz nacionalizacije izvzetih stanovanj v času podržavljenja. Ker se sme očitna pomota v odločbi popraviti vsak čas (1. odstavek 219. člena ZUP/86), torej ne glede na to, ali je že postala pravnomočna, tudi nima prav stranka z interesom, če so njene navedbe v odgovoru na tožbo, v katerih se sklicuje na nekatere pravnomočne upravne in sodne odločbe, podane v smeri, da očitnih pomot v odločbi po njeni pravnomočnosti več ni mogoče popravljati. Sodišče pa se s tožečo stranko tudi strinja, da predstavlja površina iz nacionalizacije izvzetih stanovanj za obravnavano zadevo pravno relevantno dejstvo, za ugotovitev katerega ni potrebno posebno strokovno znanje, da bi ga moral ugotavljati izvedenec, pač pa ga ugotavlja organ v postopku z drugimi dokazi, ki jih za dokazovanje v upravnih postopkih določa zakon. Tako bo moral v postopku v nadaljevanju ravnati upravni organ tudi v primeru, če sklep Občine Ljubljana Center št. 466-179/90-04/ZM z dne 25. 1. 1991 ni sklep o popravi pomote – pravilno dejansko stanje torej ugotoviti na podlagi odločbe z dne 22. 4. 1960, sklepa z dne 25. 1. 1991 ter morebitnih drugih za dokazovanje navedenega spornega dejstva primernih dokazov, v skladu z načelom proste presoje dokazov (9. člen ZUP/86).

Po presoji sodišča tožeča stranka utemeljeno ugovarja tudi vrednotenju iz nacionalizacije izvzetih stanovanj brez upoštevanja deleža za konstrukcijo. Kot izhaja iz dopolnitve cenilnega poročila z dne 1. 12. 2008 izvedenca D.D., ki vsebuje zadnji ugotovljeni vrednosti nepremičnine po stanju ob podržavljenju ter po stanju ob vračanju, na podlagi katerih je bila z izpodbijano odločbo določena odškodnina, je cenilec neupoštevanje deleža konstrukcije utemeljeval v smislu, da naj bi iz nacionalizacije izvzeta stanovanja ne imela lastninskih deležev na zgradbi, kar naj bi izhajalo iz vpisov v zemljiški knjigi, kajti kljub iz nacionalizacije izvzetim fizičnim delom zgradbe je podržavljena nepremičnina v celoti ostala vpisana kot družbena lastnina; skliceval pa se je pri tem tudi na odločbo o denacionalizaciji z dne 4. 6. 1993, s katero je bila nepremičnina vrnjena, in na njeno obrazložitev, po kateri naj bi se z izrekom odločbe vzpostavilo zemljiškoknjižno stanje pred nacionalizacijo, glede na to da obstoječa vknjižba z izvzetimi stanovanji ne vsebuje deležev posameznih delov, pač pa le opisno lastništvo posameznega stanovanja oziroma dela hiše. S tem je izvedenec tudi odgovarjal na pripombe tožeče stranke oziroma njenega strokovnega pomočnika, dane v teku postopka (npr. pripombe strokovnega pomočnika z dne 22.7. 2008, navedeno sporno vprašanje je bilo tudi predmet ustne obravnave, ki je bila dne 15. 5. 2008). Sodišče se s takim razlogovanjem izvedenca, ki mu je upravni organ zgolj nekritično sledil, čeprav ni šlo za ugotavljanje dejstva, ki bi ga ugotavljal izvedenec ob uporabi svojega strokovnega znanja, ne strinja. Že iz odločbe o izvzemu iz nacionalizacije stanovanj kot fizičnih delov zgradbe z dne 22. 4. 1960 izhaja, da se v korist izločenih stanovanj izločijo še pripadajoče kleti in drvarnice, souporaba stranišča, pralnice, hodnika, stopnišča in podstrešja, in dalje, da po uvedbi E knjige v zemljiški knjigi lahko zahteva vsak lastnik izvzetih fizičnih delov zgradbe vpis lastnine na svoje ime na podlagi te odločbe v smislu 57. člena Zakona o lastnini na delih stavb (Uradni list FLRJ, št. 16/59, v nadaljevanju: ZLDS) v zvezi s 5. točko Navodila o zemljiškoknjižnih vpisih nacionaliziranih najemnih stavb in stavbnih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 49/59). Glede na navedeno in glede na določbe ZLDS in citiranega navodila pa to pomeni, da so bila stanovanja izvzeta iz nacionalizacije kot deli stavbe v etažni lastnini, le da zemljiška knjiga takih vknjižb tedaj ni omogočala. Zato podlage, na katere se je skliceval izvedenec, ne morejo predstavljati razloga, da bi bila iz nacionalizacije izvzeta stanovanja vrednotena samo z upoštevanjem samih stanovanj, brez pripadajočih deležev na skupnih delih stavbe.

Tožeča stranka po presoji sodišča utemeljeno ugovarja tudi vrednotenju predmetne nepremičnine kot enodružinske hiše. Upravni organ, ki je takemu vrednotenju izvedenca pritrdil, svoje stališče v izpodbijani odločbi opira na določbe 26. člena ZNNZ (določbe 2. odstavka razlaga tako, da je na njihovi podlagi bila omogočena nacionalizacija tudi tistih stanovanjskih hiš v zasebni lasti, ki glede na tehnične oziroma gradbene pogoje ne bi mogle šteti za najemne stanovanjske hiše, ampak so bile družinske hiše, ki fizično niso bile razdeljene na posamezna ločena stanovanja, ki bi jih užival posamezen uživalec stanovanja), ugotovitev v odločbi o izvzemu stanovanj iz nacionalizacije z dne 22. 4. 1960 o uporabi 26. člena ZNNZ, solastništvo (dveh) prejšnjih lastnikov na stavbi, vsakega do polovice, ter stanje, kot ga izkazujejo načrti stavbe iz časa podržavljenja (da naj stavba ne bi bila razdeljena na posamezna stanovanja). Sodišče meni, da je kot enodružinsko hišo v smislu Navodila za izpolnjevanje obrazca VS-1 ZDen (v točki 2. Izračun površin) treba razumeti hišo v lasti ene družine (lahko tudi razširjene družine z več generacijami njenih članov), namenjeno potrebam te družine in uporabljano v tak namen. Uporaba določbe 2. odstavka 26. člena ZNNZ v postopku nacionalizacije po presoji sodišča dokazuje zgolj to, da je ne glede na to, da predmetna stavba gradbeno ni bila razdeljena na stanovanja v smislu 1. odstavka tega člena (po katerem se za stanovanje šteje skupina prostorov, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben glavni vhod, namenjen za to, da jih uporablja za stanovanje posamezen uživalec), komisija za nacionalizacijo glede na velikost in namen prostorov v stavbi odločila, da hiša izpolnjuje pogoje za nacionalizacijo; velikost in namen prostorov sta torej komisiji dajala podlago za ugotovitev, da gre za stanovanjsko hišo, ki se ob upoštevanju določb 12. člena ZNNZ nacionalizira. Sodišče se s tožečo stranko strinja, da že podatki o površini in namembnosti prostorov v stavbi – ki niso sporni (stanovanjski prostori 1.070,89 m2, poslovni prostori 85,33 m2) ter o večjem številu etaž v stavbi kažejo, da bi lahko šlo za večstanovanjsko stavbo v smislu citiranega navodila in torej ne za enodružinsko hišo v pomenu, kot ga je navedlo sodišče. Poleg tega pa se v spisni dokumentaciji upravnih spisov nahaja obsežna dokumentacija v zvezi z uveljavljanjem prejšnjih lastnikov izločitve iz nacionalizacije nekaterih stanovanj (za katero iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila presojena), in iz katere med drugim izrecno izhaja - po navedbi B.B. v dopisu z dne 19. 2. 1960 - da je predmetna stavba najemna hiša, tabelarični pregled stanovanj, ki sta ga izdelala sama prejšnja lastnika, iz katerega izhaja, da je v zgradbi 10 stanovanj, 6 ločenih sob ter 2 poslovna prostora, s popisom stanovalcev itd. Že nepresoja navedenih dejstev in dokazov v postopku kot relevantnih (ter opustitev pridobitve in presoje potrebnih nadaljnjih dokazov) in tudi ne ob upoštevanju pojma enodružinske hiše v pomenu, kot ga je navedlo sodišče, pa daje podlago za zaključek, da je bilo vrednotenje nacionalizirane stavbe opravljeno ob nepravilni uporabi materialnega prava in na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem sodišče še dodaja, da bi bilo v obravnavanem primeru, ko gre za (dva) solastnika stavbe, to okoliščino treba upoštevati tako, da bi se ugotovilo, ali je stavba bila namenjena oziroma uporabljana zgolj za potrebi teh (lahko razširjenih) družin, ali pa je bila večstanovanjska najemna stavba.

Sodišče pa tožeči stranki tudi pritrjuje, da bi ob pravilni uporabi materialnih predpisov upravni organ pri določitvi odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti predmetne denacionalizirane nepremičnine po podržavljenju, do polne vrednosti ob podržavljenju (26. člen ZDen), ne mogel upoštevati poleg osnovne vrednosti tudi njene dodatne vrednosti kot kulturnega spomenika. Ni sicer sporno, da je bila predmetna denacionalizirana nepremičnina – stanovanjska stavba ... v Ljubljani razglašena za kulturni spomenik; po podatkih spisne dokumentacije z Odlokom o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra Stare Ljubljane in Grajskega griča za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost (Ur. list SRS, 5/86, 27/89, Ur. list RS, št. 105/01) ter je vpisana v Register kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo pod št. EŠD 5610. Po 4. odstavku 44. člena ZDen se vrednost stvari, ki so kulturni spomenik ali naravna znamenitost, ugotavlja po metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti. Metodologijo za ocenjevanje določa Pravilnik za ocenjevanje kulturnih spomenikov (Uradni list RS, št. 24/92). Po 3. členu tega pravilnika se vrednost stvari po tem pravilniku določa po stanju na dan podržavljenja in ob upoštevanju njihove sedanje vrednosti. Po 5. členu pravilnika je vrednost nepremičnine, ki je kulturni spomenik ali naravna znamenitost, sestavljena iz osnovne vrednosti in dodatne vrednosti; osnovna vrednost se določi po stanju na dan podržavljenja na podlagi predpisov iz 2. in 3. odstavka 44. člena oziroma 1. odstavka 85. člena ZDen, ocenjevanje dodatne vrednosti kulturnih spomenikov oziroma naravnih znamenitosti v primerih, ko je to potrebno, pa opravijo strokovne organizacije za varstvo naravne in kulturne dediščine v skladu s tem pravilnikom. Metodologija za ocenjevanje dodatne vrednosti je urejena v II. Poglavju pravilnika. V okviru navedenega poglavja pravilnik v 11. členu določa, da se vrednost nepremičnine, ki je kulturni spomenik oziroma naravna znamenitost, dobi tako, da se osnovni vrednosti prišteje dodatna vrednost. Po 12. členu pravilnika pa se pri določanju razlike v vrednosti v primerih iz 25. in 26. člena ZDen za nepremičnine, ki so kulturni spomenik oziroma naravne znamenitosti, dodatna vrednost ne upošteva in se razlika določi po predpisih iz 5. člena tega pravilnika. To pa pomeni, da v obravnavanem primeru, ko je bila z izpodbijano odločbo določena odškodnina kot razlika med vrednostjo stavbe v času podržavljenja in njeno vrednostjo v času vračanja (26. člen ZDen), glede na 12. člen navedenega pravilnika dodatna vrednost ne bi mogla biti upoštevana, ampak bi razlika v vrednosti morala biti določena zgolj na podlagi vrednosti nepremičnine po stanju v času podržavljenja in po stanju v času vračanja, ki bi bili ugotovljeni po predpisih, po katerih se ugotavlja osnovna vrednost nepremičnine, ki je kulturni spomenik. Upravni organ sicer meni, da je bila določba 12. člena pravilnika spoštovana, ker je izvedenec dodatno vrednost nepremičnine upošteval tako pri ugotavljanju njene vrednosti po stanju ob podržavljenju kot pri ugotavljanju njene vrednosti v času vračanja, in sicer tako da je vsako od ugotovljenih vrednosti (po predpisih za ugotavljanje osnovne vrednosti) povečal za 22 % - glede na to, da je bila s strani pristojne strokovne organizacije dodatna vrednost ugotovljena v višini 0,22 osnovne vrednosti nepremičnine - in nato ugotovil razliko med njima, ob upoštevanju te ugotovljene razlike pa je bila nato določena odškodnina. Vendar pa je po mnenju sodišča določbo 12. člena pravilnika treba razlagati tako, kot je sodišče že navedlo, in ne tako, kot jo je razlagal in uporabil upravni organ. Da določba 12. člena pravilnika, po kateri se pri ugotavljanju razlike med vrednostima po stanju v času podržavljenja in po stanju v času vračanja dodatne vrednosti nepremičnine kot kulturnega spomenika ne upošteva, ni bila spoštovana, bi izhajalo tudi iz samega cenitvenega poročila z dne 1. 12. 2008 cenilca D.D., ki je bilo podlaga za določitev odškodnine z izpodbijano odločbo, v katerem je ta pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine po stanju ob podržavljenju upošteval iz naslova dodatne vrednosti znesek 151.689,92 DEM, pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine po stanju ob vračanju pa znesek 28.731,08 DEM, kar pomeni, da bi pravilno, v skladu z 12. členom pravilnika določena odškodnina (brez upoštevanja navedenih zneskov v ugotovljenih vrednostih nepremičnine po stanju ob podržavljenju oziroma ob vračanju) bila določena drugače, kot je bila določena z izpodbijano odločbo. Tako, kot v tej sodbi, pa je to sodišče razlagalo 12. člen Pravilnika že v zadevi U 1119/2006 z dne 18. 1. 2007. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1), ker je spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, in da je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi 3. in v smislu 4. odstavka tega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.