Jedro

V celoti se je mogoče strinjati z materialnopravnim stališčem nižjih sodišč, da ima toženka, ki je pridobila zastavno pravico na spornih nepremičninah na podlagi sporazuma strank po 251.c členu ZIZ, prednost pred morebitno originarno pridobitvijo lastninske pravice tožnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je nedopustna izvršba na eno nedodeljeno polovico nepremičnin parc. št. 3852, 3853, 3854, 3855/1, 3856 in 3857 vl. št. ... k.o. ..., dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju Ig 1066/95. Odločitev je utemeljilo z nosilnim razlogom, da ima v konkretnem primeru prednost toženka, ki je zastavno in s tem poplačilno pravico na sporni nepremičnini pridobila na podlagi sporazuma strank po 251.c členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) oziroma sklepa II R 623/94 z dne 19. 12. 1994. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da se sodišče ni opredelilo glede odločilnega dejstva – nezakonitosti sklepa o vpisu zastavne pravice v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča na Ptuju. Splošnih znanih dejstev, ki izhajajo iz listin spisa in javne zemljiške knjige, ni treba dokazovati. Ta jasno kažejo, da je tožena stranka vknjižbo zastavne pravice predlagala že 15. 12. 1994 pod Dn. št. 4649/94, sklep Okrajnega sodišča na Ptuju II R 623/94 z dne 19. 12. 1994 pa je postal pravnomočen šele po izteku osemdnevnega pritožbenega roka. Toženka torej v času vložitve predloga za vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah, ki so bile v lasti L. R., ni razpolagala z veljavnim pravnim naslovom in je navedeni vpis nezakonit. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do podrednih pritožbenih navedb o originarni pridobitvi lastninske pravice tožeče stranke.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek tožnice v zvezi z nezakonitostjo sklepa o vpisu zastavne pravice v zemljiško knjigo v korist toženke sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili z obrazložitvijo, da gre za pavšalno trditev. Revizijsko sodišče s takšnim sklepom soglaša, saj je tožnica šele v reviziji pojasnila, zakaj meni, da je sklep o vpisu zastavne pravice nezakonit. Podrobnejši odgovor v tej smeri zato ni potreben. Tudi če bi bile navedbe o nezakonitosti vpisa pravočasne, pa bi bile, upoštevajoč obliko varstva, ki ga tožnica uveljavlja s tožbo v obravnavani pravdni zadevi, in pravnomočnost sklepa o vpisu, neutemeljene.

7. Zaključka o pavšalnosti njenih trditev tožnica ne more ovreči s sklicevanjem na splošno znana dejstva. Podatki iz zemljiške knjige, ki je sicer res javna evidenca, niso splošno znana dejstva. Tudi, če bi to bila, pa to stranke ne odvezuje trditvenega bremena. Čeprav dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati (četrti odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), jih mora stranka zatrjevati (prvi odstavek 7. člena ZPP), saj mora sodišče v nasprotnem primeru šteti, da ne obstajajo.

8. Končno sodišče druge stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se ni podrobneje opredelilo do podrednih pritožbenih navedb v zvezi z originarno pridobitvijo lastninske pravice. Vprašanje, ali so sporne nepremičnine skupno premoženje tožnice in L. R. ni pravno relevantno. V celoti se je namreč mogoče strinjati z materialnopravnim stališčem nižjih sodišč, da ima toženka, ki je pridobila zastavno pravico na spornih nepremičninah na podlagi sporazuma strank po 251.c členu ZIZ, prednost pred morebitno originarno pridobitvijo lastninske pravice tožnice.

9. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožnice zavrnilo (378. člen ZPP).