Jedro

Z vprašanjem jasnosti določb pogodbe se prvostopenjsko sodišče ne bi smelo ukvarjati, saj jasnost določb pogodbe med strankama nikoli ni bila sporna. Jasna določila namreč niso predmet razlage.

Pogodbeno določilo je sporno le takrat, kadar mu pogodbeni stranki (ki sta hkrati nasprotni stranki v pravdi) pripisujeta različen pomen. V konkretnem primeru pa temu ni bilo tako.

Izrek

I. Pritožbi proti I. In II. točki izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v izpodbijani I. In II. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni prvo tožeči stranki plačati 44.589,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 1.3.2011 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni drugo tožeči stanki plačati 47.298,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 1.3.2011 dalje do plačila.« se zavrne.

V preostalem delu se izpodbijana sodba razveljavi v I. točki izreka za plačilo zneska 5310,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 6.11.2009 dalje do plačila in v II. točki izreka za znesek 2701,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 6.11.2009 dalje do plačila.

II. Pritožbi proti IV. točki izreka se ugodi in se prvostopenjska sodba v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev v zadevi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni prvo tožeči stranki plačati 49.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 1.3.2011 dalje do plačila

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni drugo tožeči stranki plačati 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 1.3.2011 dalje do plačila.

III. Tožbeni zahtevek drugo tožeče stranke se v presežku, glede plačila 7.2000,00 EUR z zakonskimi obrestmi od tega zneska od dne 1.3.2011 dalje do plačila, zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama v roku 15 dni povrniti njune pravdne stroške v višini 4.780,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.«

2. Zoper I., II. in IV. točko izreka te sodbe je pritožbo vložila tožena stranka, in sicer iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določil pravdnega postopka (vsi pritožbeni razlogi po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, »ZPP«)). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek prvotožeče stranke za plačilo 49.900,00 EUR z zakonskimi obrestmi od 1.3.2011 dalje do plačila ter tahtevek drugotožeče stranke za plačilo 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obredtmi od 1.3.2011 dalje do plačila ter izrek o stroških spremeni tako, da sta tožeči stranki nerazdelno dolžni plačati pravdne stroške tožene stranke.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je tožbeni zahtevek prvotožeče stranke v celoti utemeljen, tožbeni zahtevek drugo tožeče stranke pa delno utemeljen. Pri tem je ugotovilo, da ni sporno, da je bila med prvo tožečo stranko kot zavarovalcem in zavarovancem ter toženo stranko sklenjena zavarovalna pogodba, prav tako med drugo tožečo in toženo stranko, da sta pogodbi podpisala A. B. za toženo stranko in G. Š. za obe tožeči stranki, da sta bila z vlomom v skladišče odtujena dva avtomobila ter da sta tožnika na toženo stranko naslovila tožbeni zahtevek na podlagi sklenjenih zavarovalnih pogodb ter na podlagi odškodninske odgovornosti za zaposlenega. Sodišče prve stoopnje je tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo že na podlagi zavarovalne pogodbe z utemeljitvijo, da iz določil zavarovalne pogodbe ne izhaja ločevanje na poslovni prostor in zunanjo parkirno površino, da je zavarovalni zastopnik sam opravil pregled poslovnih prostorov in nanje ni imel pripomb oziroma je potrdil, da ustrezajo zahtevam za zavarovanje. Zaključilo je, da sta se tožeči stranki zato upravičeno zanesli na to, da bosta zaradi narave konkretnega škodnega dogodka upravičeni do zavarovalnine. Zavzelo je še stališče, da je treba nejasne določbe pogodbe razlagati v korist stranke, ki ni pripravila pogodbe, torej tožečih strank. Nadalje je še ugotavilo, da zavarovalni zastopnik tožene stranke svojega dela ni opravil s pričakovano skrbnostjo, saj bi moral tožeči stranki jasno opozoriti, če njeno varovanje ne bi zadostilo pogojem. Zato je zaključilo, da je zahtevek tožečih strank utemeljen tudi na podlagi 147. člena OZ. Ker je bila zavarovalna polica sklenjena za kritje do 50.000,00 EUR, je prvotožeči stranki po višini ugodilo v celoti, drugotožeči pa le v višini 50.000,00 EUR. Obresti je obema prisodilo od dne, ko sta toženi stranki posredovali dopis z odškodninskim zahtevkom, to je od 1.3.2011 dalje.

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da navedba drugo tožeče stranke, iz katere police terja tožbeni zahtevek, ne pomeni spremembe tožbe. Gre za objektivno spremembo tožbe, saj je drugo tožeča stranka šele v vlogi z dne 9.2.2012 začela vtoževano zavarovalnino vtoževati na drugi polici. Nadalje še navaja, da prvostopenjsko sodišče bistvenih dejstev glede primarno postavljenega zahtevka ni ugotavljalo, temveč je preseglo trditveno podlago in ugotavljalo dejstva, ki niso bila niti sporna, na tako ugotovljena dejstva pa vezalo odgovornost zavarovalnega zastopnika. Poleg tega so razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih navaja sodišče v obrazložitvi, nejasni in so si med seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče sploh ni ugotavljalo niti upoštevalo bistvenega dejstva, t.j. da skladišče ni bilo varovano z vlomsko javljalno napravo, povezano z dežurnim centrom. Ker nobena stranka ni zatrjevala nejasnosti pogodbenih določil, sodišče tudi ni imelo podlage za ugotavljanje in presojo pomena izrazov, iskanje skupnega pogodbenega namena strank in razlage spornega določila zavarovalne police. Nenazadnje pritožnik še navaja, da je pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, gospodarska pogodba, ki od strank zahteva določeno stopnjo skrbnosti. Tožeča stranka pogodbe sploh ni prebrala, preden jo je podpisala, kar nikakor ne izpolnjuje pogojev minimalne skrbnosti, ki se od strank zahteva. Razlogi sodišča, da naj zavarovalni zastopnik ne bi opravil dela s pričakovano skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ker tožečima strankama ni povedal, kako mora biti varovano skladišče, nima podlage niti v dejanskem stanju niti v materialnem pravu, saj je zavarovalna pogodba pisna in so pogo zavarovanja v njej jasno navedeni.

7. Pritožbene navedbe v zvezi s spremembo tožbe niso utemeljene. Aktivna legitimacija drugo tožeče stranke po tožbi dejansko ni bila podana, saj je bila kot zavarovalec in kot zavarovanec v zavarovalni polici št. 0174360058-4, ki je bila podlaga za uveljavljanje zahtevka v tožbi, navedena le prvo tožeča stranka. S tem ko je tožeča stranka v vlogi dne 9.2.2012 dodala kot dejansko podlago zahtevku še drugo zavarovalno polico št. 0174360063-0, s čimer je bila posledično podana aktivna legitimacija drugo tožnika, tožba subjektivno ni bila spremenjena, spremenjena pa ni bila niti objektivno, saj je šlo le za dopolnitev nesklepčnih tožbenih navedb v okviru v tožbi zatrjevanega enega historičnega dogodka. - odtujitve avtomobilov dne 29.8.2010. 8. Pravilne so pritožbene navedbe tožene stranke, da se z vprašanjem jasnosti določb pogodbe prvostopenjsko sodišče ne bi smelo ukvarjati, saj jasnost določb pogodbe med strankama nikoli ni bila sporna. Ob zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke G. Š., pa se je tudi izkazalo, da je bilo tožeči stranki povsem jasno, kaj pomeni skladišče in kaj pomeni poslovni prostor. Pogodbeno določilo je sporno takrat, kadar mu pogodbeni stranki (ki sta hkrati nasportni stranki v pravdi) pripisujeta različen pomen. Povedano drugače, določilo je sporno, če ena pogodbena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pogodbena stranka pa trdi, da je njegov pomen drugačen. Nejasno določilo kot podvrsta spornih določil pa je določilo, katerega pomen je med strankama sporen in katerega ni mogoče (enopomensko) opredeliti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, določenem v drugem odstavku 82. člena OZ, niti z uporabo drugih razlagalnih metod.(1) Kot že pojasnjeno, vsebina zavarovalne police med strankama ni bila sporna, zato je tudi materialno pravno zmotna razlaga določil pogodbe s strani prvostopenjskega sodišča. Jasna določila namreč niso predmet razlage (in claris non fir interpretatio). Iz zavarovalne police pa jasno izhajajo zahteve tožene stranke v zvezi z varovanjem skladišča, ki jih tožeča stranka ni izpolnila, zaradi česar ni upravičena do plačila po tej zavarovalni pogodbi.

9. Sklicevanje tožeče stranke na to, da pogodbe zakoniti zastopnik ni prebral niti ob podpisu, niti kasneje, ne more odvezati tožeče stranke od dolžnosti izpolnitve obveznosti, ki ji je bila v njej naložena, to je, da mora biti skladišče »ograjeno z vsaj 2m visoko ograjo, varovano z video nadzorom in z vlomsko javljalno napravo povezano z dežurnim centrom ter ponoči osvetljeno. V času neobratovanja morajo biti vrata zaprta in zaklenjena s ključavnico povišane protivlomne stopnje.« Da takšna stopnja varovanja ni bila zagotovljena, med strankama ni sporno, saj tega tožeča stranka niti ne prereka, temveč se ves čas sklicuje na to, da za take zahteve tožene stranke ni vedela, ker pogodbe ni prebrala, zavarovalni zastopnik pa je na take zahteve ni opozoril. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da kdor ne prebere pogodbe in s tem ne ve, kaj podpisuje, ne ravna s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu in se zato na zmoto ne more sklicevati. Vsak povprečno skrben človek namreč prebere pogodbo, preden jo podpiše.(2) Tožeča stranka je bila tako pri sklenitvi pogodbe hudo malomarna in tožeče stranke to ne odvezuje izpolniti obveznosti, ki jih je s pogodbo sprejela.(3) Če je tožeča stranka pogodbi podpisala, ne da bi se seznanila z vsebino pogojev zavarovalnega kritja, mora sama nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja.(4) Glede na to, da so bila pogodbena določila jasna, tožeča stranka pa zaradi lastne malomarnosti ni bila seznanjena z njihovo vsebino, posledično pa pogojev iz pogodbe ni izpolnila, zavarovalno kritje ni nastalo in na podlagi pogodb oziroma zavarovalnih polic tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

10. Materialnopravno zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je podana odgovornost tožene stranke na podlagi 147. člena OZ. Skladno z navedeno določbo delodajalec odgovarja za škodo, ki jo njen delavec povzroči tretjim osebam, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba, torej s potrebno profesionalno skrbnostjo. Nedopustno ravnanje je ravnanje, ki odstopa od standarda profesionalne skrbnosti in katerega predvidljiva posledica je nastanek škode. Iz trditvene podlage mora biti razvidna vsebina kršitve dolžnega ravnanja.(5) Ni mogoče trditi, da zavarovalni zastopnik ni opravil svojega dela s pričakovano skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ker zakonitega zastopnika tožeče stranke ni opozoril na zahteve iz zavarovalne police. Kot je že v postopku na prvi stopnji zatrjevala in tudi dokazala tožena stranka in kot je bilo ugotovljeno zgoraj, tožeča stranka ni prebrala pogodbe, preden jo je podpisala, posledice takega neskrbnega ravnanja pa mora nositi sama. Odgovornosti za tako ravnanje tožeče stranke pa ni mogoče prenesti na zavarovalnega zastopnika in s tem na toženo stranko, v imenu in za račun katere le-ta dela. Med nastalo škodo in morebitnim neskrbnim ravnanjem zavarovalnega zastopnika pa glede na neskrbno ravnanje tožeče stranke tudi ni vzročne zveze.

11. Kot je pravilno izpostavila tožena stranka tudi ni podlage za ugoditev zahtevku tožeče stranke za plačilo 50% nastale obveznosti. Določbao 50 % obveznosti se nanaša na primer, če videonadzor ali alarmni sistem v času vloma ne bi delovala, ne pa na primer, ko sploh ni bil vzpostavljen ustrezen nadzor, kot je bil zahtevan v pogodbi. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je torej tudi na tej pravni podlagi neutemeljen. Ker je bilo odločilno dejstvo, t.j. da ustrezno varovanje, ki ga je zahtevala zavarovalna polica, ni bilo zagotovljeno, že nesporno ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, zahtevek pa v tem delu temelji zgolj na drugi materialni podlagi, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o tem zahtevku. Tudi ta zahtevek je iz zgoraj navedenih razlogov materialno pravno neutemeljen.

12. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek delno zavrnilo, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje je torej primarnemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker je pritožbeno sodišče ta tožbeni zahtevek na zgoraj navedenih podlagah zavrnilo, je potrebno odločiti še o morebitni utemeljenosti podrejenega zahtevka tožeče stranke na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Tožeča stranka namreč podrejeno uveljavlja povračilo plačane provizije iz naslova neupravičene obogatitve, in sicer prvo tožeča v znesku 5.310,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2009 dalje, drugo tožeča pa v znesku 2.701,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker gre za podredni tožbeni zahtevek, o katerem prvostopenjsko sodišče še ni odločalo in v zvezi z njim ni ugotovilo odločilnih dejstev, pritožbeno sodišče o utemeljenosti tega zahtevka ni moglo samo odločiti in bo moralo prvostopenjsko sodišče odločiti še o utemeljenosti tega zahtevka. Neupravičena obogatitev, na katero se sklicuje tožeča stranka, je podana, če za prehod premoženja ni pravne podlage.

14. Sprememba odločitve o glavni stvari zahteva tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Vendar pa je pritožbeno sodišče zato, ker bo prvostopenjsko sodišče moralo odločiti še o podrednem zahtevku tožeče stranke, odločitev o stroških prvostopenjskega postopka razveljavilo in postopek v tem delu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): dr. Juhart, M., dr. Plavšak, N. Obligacijski zakonik (OZ) (splošni del)) s komentarjem, 2. knjiga. GV Založba: Ljubljana, 2003. Str. 493 – 494. Op. št. (2): Prim. VSL sodba II Cp 2370/94. Op. št. (3): Prim. Sodba VS II ips 44/2009. Op. št. (4): VSK sodba I Cpg 187/2012. Op. št. (5): VSL sodba II Cp 3159/2010.