Jedro

Po določbi tretjega odstavka 102. člena ZKP mora tisti, ki je upravičen podati predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, določno označiti svoj zahtevek in predložiti dokaze. V obravnavanem primeru oškodovanka temu ni zadostila. Oškodovanka v predlogu ni opredelila intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter ni povedala, katere nevšečnosti naj bi utrpela med zdravljenjem. Nadalje ni opredelila intenzivnosti primarnega strahu ob samem očitanem ravnanju obtoženke ter ni pojasnila, v čem naj bi se kazal sekundarni strah in koliko časa naj bi trajal. Končno, oškodovanka ni pojasnila svojega subjektivnega doživljanja ob odzivu oklice na trajne brazgotine na svoji podlahti (skaženost). Uveljavljani premoženjskopravni zahtevek torej ni obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prisojo premoženjskopravnega zahtevka, temveč bi moralo oškodovanko z njim napotiti na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP).

Izrek

I.Pritožbi zagovornika obtožene A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo; v ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženo A. A. spoznalo za krivo, da je storila poskus kaznivega dejanja uboja po prvem dostavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, za kar ji je po prvem odstavku 115. člena KZ-1, ob uporabi omilitvenih določil iz 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1, izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtoženki v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti s priporom od 27. 9. 2018 od 9.00 do 12. 12. 2018 do 16.00. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je kot predmete kaznivega dejanja odvzelo zasežene predmete (rokavice, kapa, lasulja in kuhinjski nož). Oškodovanki B. B. je po drugem odstavku 105. člena ZKP prisodilo premoženjskopravni zahtevek tako, da se obtoženki naloži v plačilo znesek 6.500,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 97. člena ZKP je obtoženko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in povrnitve potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljene zagovornice.

2.Zoper sodbo se pritožuje obtoženkin zagovornik, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov, s posebnim poudarkom na pritožbenem razlogu zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Pritožnik uveljavlja kršitev pravice do obrambe ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe.

5.Po oceni pritožnika bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca kinologa z namenom raziskanja razlogov za to, da je oškodovankin pes, pasme bernski planšarski pes, napadal in ugriznil ravno oškodovanko in njenega očeta in to ravno takrat, ko naj bi se branila pred napadom obtoženke. Navedeno dejstvo po mnenju obrambe nakazuje na to, da obtoženka ni prvotni napadalec kritičnega dne, ampak morda ravno tista, ki je bila napadena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila zavrnitev navedenega dokaznega predloga pravilna. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje (7. točka izpodbijane sodbe) je bilo, laično gledano, obnašanje psa med obravnavanim dogajanjem, ko je ugriznil oba gospodarja, nenavadno, vendar to še ne pomeni, da je temu treba pripisati takšen pomen, da bi bilo treba v kazenski postopek pritegniti izvedenca s področja kinologije. Izvedba tega dokaza za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, kdo je koga napadel in kdo se je branil, glede na številne druge izvedene relevantne dokaze ni potrebna.

6.Pritožnik trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo raziskati nastanek in relevantnost majhne vbodne rane nad pregibom obtoženkinega desnega kolena na zadnji strani, ki je bila zaznana ob sprejemu obtoženke v [...] obravnavanega dne, z izvedencem medicinske stroke. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ta dokazni predlog zavrnilo, za to je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (6. točka) navedlo prepričljive razloge. Postavitev izvedenca bi bila tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na minornost rane in glede na ostale, izvedene dokaze, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje gradilo zaključke o odločilnih dejstvih ter krivdi obtoženke, nepotrebna in ne bi pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja.

7.Zagovornik v pritožbi vztraja tudi pri izvedbi dokazov za ogled kraja kaznivega dejanja z rekonstrukcijo dogodka ter za zaslišanje policistov, ki so prišli na kraj kaznivega dejanja. Vendar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (8. in 9. točka) tehtno pojasnilo, zakaj je te dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, pritožbeno sodišče pa razloge sodišča prve stopnje sprejema. Pritožnik zgolj z zatrjevanjem, da bi sodišče prve stopnje moralo predlagane dokaze izvesti, ne da bi navedel razloge o določeni stopnji verjetnosti, da bi dokazi pripeljali do drugačnih dokaznih zaključkov, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more uspeti.

8.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene skrbno pretehtalo vse dokaze, vključujoč zagovor obtoženke, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ter na podlagi take presoje izvedenih dokazov brez dvoma zaključilo, da je obtoženka storila očitano ji kaznivo dejanje ter je zanj podana tudi njena krivda, to je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivi razlogi, ki jih pritožnikovo nestrinjanje z njimi in podajanje svoje subjektivne dokazne ocene ne more izpodbiti.

9.Sodišče prve stopnje je izpovedbi oškodovanke in njenega očeta C. C. ustrezno kritično analiziralo ter v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo svojo presojo, tako da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov. Pravilno je presodilo dejstvo, da je pes pogrizel oba gospodarja, torej oškodovanko in njenega očeta (17. točka izpodbijane sodbe), kot tudi dejstvo, da oškodovanka in njen oče na kraju kaznivega dejanja zavarovanega noža nista prepoznala kot predmet kaznivega dejanja (24. točka izpodbijane sodbe), ter temu pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Prav tako pravilnih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti dejstvo, kot izhaja iz izvedenskega mnenja Nacionalnega forenzičnega laboratorija, da preiskava kontaktnih mikro sledi na ročaju noža ni pokazala prisotnosti tekstilnih vlaken na kraju zavarovanih črnih rokavic, saj iz samega mnenja izhaja dostavek, da sam negativen rezultat še ne pomeni, da do stika dejansko ni prišlo, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje. Nepomembno je tudi nadaljnje dejstvo, izhajajoče iz forenzičnega mnenja, da na zaseženih rokavicah ni bilo zaznati kakršnihkoli sledov krvi. Pritožnik skuša prepričati, da ugotovitve forenzičnih preiskav izključujejo obtoženko kot donarko ene izmed komponent v mešani biološki sledi, ugotovljeni na ročaju zavarovanega noža, vendar neuspešno. Iz izvedenskega mnenja Nacionalnega forenzičnega laboratorija namreč izhaja, da se v kompleksnem profilu mešane biološke sledi, ugotovljene na ročaju zaseženega noža, pojavlja večina alelov, kot jih ima v [...] profilu tudi obtoženka, ne pa vsi. Zaradi tega in pa zaradi kompleksnosti same mešanice (vsaj štirje donorji), obtoženke sicer ne morejo z neko večjo verjetnostjo potrditi kot dejanske donorke ene izmed komponent v tej mešanici, vsekakor pa je ne izključujejo kot take. Okoliščini, ki ju še izpostavlja pritožnik, da je oškodovanka v obravnavanem dogodku utrpela zgolj dve ureznini v področju zgornjega dela zadnje desne nadlahti, dolgi približno 3 cm in 1 cm, ter da je bila pri obtoženki ob sprejemu v bolnišnico obravnavanega dne ugotovljena majhna vbodna rana nad pregibom desnega kolena na zadnji strani, ne pomenita, da obtoženki obravnavano kaznivo dejanje ni dokazano tako, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Razlogi izpodbijane sodbe tudi niso pomanjkljivi, saj vsebujejo konkretne, jasne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, to je tistih, na podlagi katerih je sodišče zaključevalo o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti obtoženke. Zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen in ni podana uveljavljena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

10.Pritožnik ne more uspeti, ko izpodbija odločbo o kazenski sankciji. Trdi, da bi sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazni moralo upoštevati, da sta oškodovanka in obtoženkin mož z odkrito zunajzakonsko zvezo in skupnim otrokom obtoženko več let konstantno izzivala in ji povzročala hude duševne bolečine. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je bila zaradi hude depresivne motnje zaradi večletne ljubezenske zveze med obtoženkinim možem in oškodovanko, v kateri se jima je rodil tudi otrok, in neuresničenih ponavljajočih se obljub moža, da bo zvezo končal, ugotovljena obtoženkina bistveno zmanjšana prištevnost, zaradi te okoliščine pa je sodišče prve stopnje kazen omililo pod mejo, ki je predpisana za obravnavano kaznivo dejanje. Trditev, da je oškodovanka v obravnavanem dogodku utrpela zgolj dve manjši ureznini dolžine 1 cm in 3 cm na podlahti, ki oškodovanke nista niti teoretično spravili v življenjsko stisko, ni relevantna, saj bi v obravnavanem primeru lahko prišlo do smrtnih poškodb, kar je bil tudi naklep obtoženke, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožnik nima prav, da bi sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino moralo upoštevati obtoženkine premoženjske razmere, ko prejema minimalne dohodke iz trenutne zaposlitve, vendar kljub temu podpira štiri otroke, od tega dva nepreskrbljena otroka. Obtoženka namreč ni edina, ki mora ob sicer nezavidljivih dohodkih iz zaposlitve skrbeti za svoja dva nepreskrbljena otroka, medtem ko sta ostala dva njena otroka že preskrbljena. Okoliščine, da je obtoženka po dogodku zavzela kritičen odnos do očitanega kaznivega dejanja, poiskala psihiatrično pomoč, sprejela, da je njeno razmerje z možem propadlo, ter spremenila način življenja tako, da ni več pod nikogaršnjim vplivom, so hvalevredne, vendar nimajo takega olajševalnega pomena, da bi odločilno vplivale na odmero kazni obtoženki v korist. Pritožbeno stališče o pričakovanem skoraj ničelnem učinku kakršnekoli izrečene kazni pomeni zgolj lastno subjektivno oceno pritožnika. Dejstvo, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, da je obtoženka z napadom prenehala in stekla stran šele, ko je oškodovankin oče prijel cvetlični lonec, da bi ga vrgel vanjo, zavrača pritožbeno navedbo, da je v obravnavanem primeru šlo za prostovoljni odstop od kaznivega dejanja. Ugotovljena obtoženkina bistveno zmanjšana prištevnost ne izključuje obtoženkinega direktnega naklepa, načrtovanja kaznivega dejanja in maščevalnih nagibov, kot zmotno meni pritožnik. Pritožnik zatrjuje še odstop izrečene kazni od sodne prakse, vendar teh navedb s sklicevanjem na eno sodbo, ki se nanaša na povsem drugo kaznivo dejanje, ne more utemeljiti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter obtoženki izreklo primerno zaporno kazen. To je prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi (točke 27-29), zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo treba poseči.

11.Pritožnik izpodbija tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Utemeljuje, da je sodišče prve stopnje obtoženki naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka, ne da bi to odločitev ustrezno obrazložilo in obtoženki pojasnilo, zakaj je civilnopravno odgovorna za plačilo prisojenega zneska 6.500,00 EUR oškodovanki. S tem je kršilo pravico obtoženke do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS.

12.V obravnavanem primeru je oškodovanka v predlogu za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je podala po svojem pooblaščencu (listovna št. 415 spisa), navedla, da je z očitanim kaznivim dejanjem obtoženke utrpela nepremoženjsko škodo ter da višino te škode opredeljuje upoštevajoč izhodišča sodnih judikatov, in sicer za intenziven primarni in sekundarni strah uveljavlja škodo v višini 4.000,00 EUR, za pretrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem uveljavlja škodo v višini 1.500,00 EUR ter za skaženost uveljavlja škodo v višini 1.000,00 EUR. Po določbi tretjega odstavka 102. člena ZKP mora tisti, ki je upravičen podati predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, določno označiti svoj zahtevek in predložiti dokaze. V obravnavanem primeru oškodovanka temu ni zadostila. Oškodovanka v predlogu ni opredelila intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter ni povedala, katere nevšečnosti naj bi utrpela med zdravljenjem. Nadalje ni opredelila intenzivnosti primarnega strahu ob samem očitanem ravnanju obtoženke ter ni pojasnila, v čem naj bi se kazal sekundarni strah in koliko časa naj bi trajal. Končno, oškodovanka ni pojasnila svojega subjektivnega doživljanja ob odzivu okolice na trajne brazgotine na svoji podlahti (skaženost). Uveljavljani premoženjskopravni zahtevek torej ni obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prisojo premoženjskopravnega zahtevka, temveč bi moralo oškodovanko z njim napotiti na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi obtoženkinega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13.Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

14.Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo delno ugodilo pritožbi obtoženkinega zagovornika in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodba sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15.Ker je bila odločitev pritožbenega sodišča deloma v korist obtoženke, izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 34, 34/1, 51, 51/1, 51/1-2,115, 115/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 102, 102/3, 105, 105/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.