Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnica nima pravice do vračila zamudnih obresti, plačanih pred 18. 3. 2006, saj so do tedaj opravljena plačila imela pravno podlago (1060. člen OZ, ki odkazuje na uporabo ZOR, pred odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04, ki je glede omejitve teka zamudnih obresti na višino glavnice izenačila razmerje, nastalo v času veljavnosti ZOR, z razmerjem, ki je nastalo po uveljavitvi OZ), lahko pa bi imela pravico do vračila kasneje plačanih zamudnih obresti, če so te kljub izdanemu sklepu o izvršbi in izpeljanemu izvršilnemu postopku prenehale teči zaradi uveljavitve pravila ne ultra alterum tantum.
I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 61.412,72 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 11. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh.
2. Kar tožeča stranka zahteva več, se zavrne.“
II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.
III. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.
IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti revizijske stroške v znesku 2.700,80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.
1. Skladno s sodbo sodišča prve stopnje je toženec dolžan tožnici plačati 61.650,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2010 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 7.015,38 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP(1) pritožuje toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izreku sodbe ni odločitve o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, zato je izrek v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Takšna procesna kršitev je nadalje podana, ker so tožnikove trditve v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi. Toženec sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, in sicer 190. člena OZ(2), in vztraja na stališču, da pravna podlaga za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni odpadla. Plačilo je prejel na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa izvršilnega sodišča, ki ni bil razveljavljen ali spremenjen, zato ni dolžan ničesar vrniti. Višje sodišče v izvršilnem postopku s sklepom I Ip 2623/2007 z dne 29. 8. 2008 ni omejilo teka obresti na dvakratnik glavnice oziroma ni določilo, do kdaj tečejo zakonske zamudne obresti, čeprav je odločalo v času, ko je odločitev Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 že učinkovala. Očitno je, da je bila odločitev izvršilnega sodišča napačna, zato bi jo morala tožnica izpodbijati, česar ni storila. Banka je bila vezana na sklepe izvršilnega sodišča in z rubežem denarnih sredstev ni storila nič narobe, ravno tako kot ne toženec, ki je prejel denar v dobri veri. Sodišče je z odločitvijo kršilo načelo enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, poštenega sojenja ter prepoved retroaktivnega posega v pridobljene pravice, ki jih zagotavlja Ustava RS. Poleg tega je poseglo v že pravnomočno razsojeno stvar in s tem bistveno kršilo procesne določbe postopka. Navaja še, da ni pasivno legitimiran v sporu, saj je zadržal le tretjino prejetega denarja, preostalo pa je razdelil med ostala dva upravičenca. Obstaja nasprotje med trditveno podlago tožnice in predloženimi listinskimi dokazi, zato je sodba v nasprotju z dokazi v spisu in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Končno nasprotuje izračunu sodišča prve stopnje, saj je celoten dolg tožnice do toženca dne 18. 3. 2006 znašal 87.741,16 EUR, pri čemer je bilo plačano 102.305,09 EUR in torej razlika znaša precej manj od prisojenega zneska.
3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Med pravdnima strankama je tekel izvršilni postopek, v katerem je tožnica nastopala kot dolžnica. Trdi, da je toženec, tedaj upnik, dobil plačanih 61.813,27 EUR več, kot je znašala njegova terjatev, saj je ostalo prezrto pravilo ne ultra alterum tantum.
6. Naslovno sodišče je o zadevi odločilo že dvakrat, prvič o tožničini pritožbi v zadevi I Cp 2305/2012 z dne 13. 3. 2013 in nazadnje o toženčevi pritožbi s sodbo I Cp 126/2014 z dne 11. 6. 2014, s katero je njeni pritožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa spremenilo tako, da je tožnici prisodilo le 14.629,93 EUR, v presežku pa njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Znižanje prisojenega zneska je bil rezultat zaključka, da zamudne obresti tečejo do dne 18. 3. 2006, na katerega je tudi izračunalo toženčevo terjatev. Zadnja odločitev je bila po vložitvi revizije s strani tožnice predmet presoje na Vrhovnem sodišču v zadevi II Ips 300/2014 z dne 16. 6. 2016, ki je reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Med drugim je zavzelo drugačno materialnopravno stališče kot pritožbeno sodišče, in sicer da časovni mejnik ni 18. 3. 2006, ko je pričela učinkovati razveljavitev Ustavnega sodišča (odločba U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006), o čemer bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Za odločitev o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka je po oceni Vrhovnega sodišča RS odločilno, koliko je ob plačilu v izvršilnem postopku znašala toženčeva terjatev, in posledično, ali so bile tedaj plačane zamudne obresti, za plačilo katerih ni bilo nobene pravne podlage. Ker iz sodbe VSL I Cp 126/2014 ni bilo razvidno, katera plačila od ugotovljenega skupnega zneska 115.564,65 EUR so odpadla na račun zamudnih obresti in kdaj so bila opravljena, jo je Vrhovno sodišče RS razveljavilo, zato se je bilo pritožbeno sodišče dolžno znova opredeliti do toženčevih pritožbenih navedb.
7. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnica upravičena do zneska, ki ji je bil kot dolžnici zarubljen v izvršilnem postopku, kolikor ta presega višino dejanskega dolga in ne drži pritožbeni očitek, da je pri tem napačno uporabilo določbo 190. člena OZ (ki je po vsebini enaka določbi 210. člena ZOR).
8. Ker so bila plačila opravljena v izvršilnem postopku, je upnikova terjatev lahko le terjatev, za poplačilo katere je bila pravnomočno dovoljena izvršba; odgovor glede njene višine zato najdemo v izdanem in pravnomočnem sklepu o izvršbi in ne že izdanem izvršilnem naslovu. Izvršba je bila v konkretnem primeru dovoljena za izterjavo 4.094.779,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1997 dalje (do plačila). Izterjava zakonskih zamudnih obresti je bila torej dovoljena opisno, zato je omejitev teka zamudnih obresti na dvakratnik višine glavnice kljub izdanemu sklepu o izvršbi nastopila po samem zakonu (na podlagi 376. člena OZ, ki se je za konkretno razmerje, ki sicer izhaja iz obdobja veljavnosti ZOR(3), uporabil na podlagi U-I-300/04)(4). Zato je neutemeljeno pritožbeno razlogovanje, da je toženec prejel plačilo na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ki ni bil nikoli razveljavljen ali spremenjen, tako da podlaga za plačilo zamudnih obresti ni nikoli odpadla. Na opisan način dovoljena izvršba glede obresti, ki tečejo od 1. 1. 1997 dalje do plačila, torej ne pomeni, da zamudne obresti tečejo do plačila, zato ne zdrži pritožnikov argument, da je odločanje o obravnavanem tožbenem zahtevku zaradi prepovedi odločanja o isti stvari (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) izključeno.
9. Pritožnik ne more vnesti dvoma o pravilnosti takšnega stališča s povsem splošnim sklicevanjem na domnevno kršene določbe Ustave RS, kot tudi ne z navedbami o (ne)pravilnosti odločanja izvršilnega sodišča po uveljavitvi odločbe Ustavnega sodišča in z opozarjanjem na vezanost banke na sklep sodišča. Drugačnega zaključka ne omogoča niti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je toženec prejel plačila v dobri veri, saj bi navedeno lahko vplivalo zgolj na začetek teka zamudnih obresti, ki jih dolguje od neupravičeno prejetih zneskov (214. člen ZOR; 193. člen OZ).
10. Tožnica nima pravice do vračila zamudnih obresti, plačanih pred 18. 3. 2006, saj so do tedaj opravljena plačila imela pravno podlago (1060. člen OZ, ki odkazuje na uporabo ZOR, pred odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04, ki je glede omejitve teka zamudnih obresti na višino glavnice izenačila razmerje, nastalo v času veljavnosti ZOR z razmerjem, ki je nastalo po uveljavitvi OZ), lahko pa bi imela pravico do vračila kasneje plačanih zamudnih obresti, če so te kljub izdanemu sklepu o izvršbi in izpeljanemu izvršilnemu postopku prenehale teči zaradi uveljavitve pravila ne ultra alterum tantum(5).
11. Treba je ločiti med prej omenjenim datumom 18. 3. 2006, ki je odločilen za presojo obstoja podlage za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so presegle znesek glavnice oziroma znesek zamudnih obresti, nateklih do 1. 1. 2002, in datumom 1. 1. 2002, do katerega so (v konkretnem primeru) tekle zamudne obresti. Prvi datum služi za presojo utemeljenosti plačil, drugi datum pa za izračun dolgovanih zamudnih obresti na ta dan. V zvezi z drugim datumom je neutemeljeno pritožbeno stališče, češ da naj bi zamudne obresti upravičeno tekle do kasnejšega trenutka (18. 3. 2006 namesto 1. 1. 2002, kot ga je pravilno določilo sodišče prve stopnje). To bi pomenilo, da bi bil znesek zamudnih obresti, ki naj bi imele podlago v zakonu, višji, kar bi imelo za posledico delno utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka. Časovni mejnik, do katerega tečejo zamudne obresti, ni v nobenem primeru 18. 3. 2006, ko je pričela učinkovati razveljavitev Ustavnega sodišča, pač pa 1. 1. 2002, če so obresti že dosegle ali presegle glavnico, ali katerikoli poznejši datum do 22. 5. 2007(6), na katerega so obresti dosegle glavnico. Datum 18. 3. 2006 je pomemben z vidika, ker je z njim odpadla podlaga za plačilo tistih zakonskih zamudnih obresti, ki so presegle natekle obresti do prej navedenih datumov. Povedano drugače: odločba Ustavnega sodišča učinkuje le za naprej, torej za tista plačila, ki so bila opravljena po 18. 3. 2006. Če bi veljal slednji datum kot odločilen tudi za tek zamudnih obresti, bi to nasprotovalo namenu odločbe Ustavnega sodišča, da glede omejitve zamudnih obresti na znesek glavnice izenači obligacijsko razmerje, ki izvira iz časa veljavnosti ZOR (kot v konkretnem primeru) z razmerjem, nastalim po začetku veljavnosti OZ.
12. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so v danem primeru zapadle neplačane zakonske zamudne obresti od glavnice 1. 1. 2002 presegle glavnico v višini 4.094.779,90 SIT (preračunano 17.087,21 EUR), in so znašale 8.554.426,73 SIT (preračunano 35.696,99 EUR). Tožničin dolg v odnosu do toženca so poleg glavnice in zakonskih zamudnih obresti od glavnice sestavljali tudi izvršilni stroški in zakonske zamudne obresti od teh stroškov.
13. Tožnica je torej upravičena zahtevati povrnitev zakonskih zamudnih obresti, za katere velja kumulativno (oboje hkrati): ki so bile plačane po 18. 3. 2006, od katerega učinkuje odločba Ustavnega sodišča (časovni vidik) in ki presegajo znesek do 1. 1. 2002 nateklih obresti (vsebinski vidik). Skladno z navedenim pritožbeno sodišče v nadaljevanju podaja v pritožbi neizpodbijane in pregledne ugotovitve sodišča prve stopnje glede (prisilnih) plačil (na podlagi rubeža, opravljenega s strani banke) po 18. 3. 2006(7). Ob upoštevanju pravil vračunavanja v skladu s 313. členom ZOR (enako določa 288. člen OZ), se najprej odplačajo stroški, nato obresti in na koncu glavnica. Zakonske zamudne obresti od glavnice so bile delno plačane s predhodnima dvema plačiloma (pred 18. 3. 2006), in sicer v višini 10.097,13 EUR, tako da jih je ostalo neplačanih še 25.599,86 EUR. S poplačilom (po 18. 3. 2006) v izvršbi v znesku 1.726,42 EUR dne 19. 9. 2007 je tožnica poplačala najprej izvršilne stroške v višini 179,78 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 9,38 EUR, s preostankom pa del še neplačanih zamudnih obresti v višini 1.537,26 EUR. Sledila so nadaljnja plačila in prenosi plačil s transakcijskega računa tožnice na račun toženca, s tem pa nadaljnje poplačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice: dne 2. 10. 2007 znesek 41,61 EUR, dne 12. 10. 2007 znesek 36,93 EUR, dne 9. 11. 2007 znesek 132,06 EUR, dne 23. 11. 2007 znesek 46,84 EUR, skupaj 257,44 EUR, tako da so neplačane zakonske zamudne obresti od glavnice znašale še 23.805,16 EUR. Z zadnjim plačilom dne 30. 11. 2007 v višini 102.305,09 EUR so se najprej poplačale le-te in nazadnje še glavnica (17.087,12 EUR). S tem je tožničina obveznost prenehala. Vse, kar je bilo (na podlagi rubeža) plačano tožencu več, to je 61.412,72 EUR, je tožnica upravičena zahtevati na podlagi 210. člena ZOR (190. člena OZ), saj je za ta znesek prikrajšana, toženec pa obogaten.
14. Toženec ne more uspeti s pritožbenim navajanjem, da ni bil obogaten za tolikšen znesek, ker naj bi 2/3 prejetih sredstev kot skrbnik za poseben primer razdelil med ostale upravičence (pravne naslednike denacionalizacijskega upravičenca), že iz razloga, ker to prvič navaja šele v pritožbi, ne da bi za to navedel opravičljive razloge in gre torej za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).
15. Pritožba pravilno ugotavlja, da je v izreku sodbe nehote izostala odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, a navedeno ne pomeni nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ni dvoma, da do takšne procesne kršitve v nobenem primeru ne more privesti v pritožbi očitano (domnevno) nasprotje med podanimi trditvami in dokazi.
16. Nasprotno je uradni preizkus pritožbenega sodišča, ki ga uokvirja drugi odstavek 350. člena ZPP, pokazal, da obstoji nasprotje med izrekom in obrazložitvijo zato, ker je sodišče prve stopnje v izreku prisodilo tožnici 61.650,50 EUR, medtem ko je v razlogih na več mestih navedlo znesek 61.412,72 EUR. Opisano absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede na njeno naravo lahko pritožbeno sodišče odpravi sámo brez oprave procesnih dejanj (obravnave), saj večkratna navedba tega zneska v vsaki od točk 9 ‒ 12 obrazložitve izpodbijane sodbe (posredno ta izhaja tudi iz izračunanega končnega uspeha v pravdi v okviru odločitve o stroških), medtem ko v njej znesek 61.650,50 EUR ni omenjen niti enkrat, ne pušča nikakršnega dvoma, da bi moral biti v I. točki izreka izpodbijane sodbe naveden znesek 61.412,72 EUR. Ta znesek potrjuje tudi materialnopravno pravilen izračun dolgovanega zneska, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje, preverilo pa pritožbeno sodišče. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo v I. točki spremenilo tako, da je znesek 61.650,50 EUR nadomestilo z zneskom 61.412,72 EUR (6. alineja 358. člena ZPP(8)). Sicer je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
17. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v tem postopku ne more upoštevati dopisa pooblaščenke toženca z dne 19. 8. 2016, v katerem prosi, da se pri obračunu upošteva dejstvo, da je toženec 12. 8. 2014(9) v celoti izpolnil svojo obveznost po pravnomočni sodbi I Cp 126/2014 v znesku 17.228,63 EUR. To sicer relevantno dejstvo bo predmet morebitnega izvršilnega postopka, v katerem se bo toženec lahko branil z ugovorom (delnega) plačila.
18. Kadar pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo, odloči o celotnih stroških postopka (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Čeprav se je prisojeni znesek znižal z 61.650,50 EUR na 61.412,72 EUR, to ni vplivalo na izračun končnega uspeha v pravdi, saj je sodišče prve stopnje izračunalo tožničin uspeh v pravdi na osnovi drugega zneska. Pritožbeno sodišče zato ni poseglo v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.
19. Toženec do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, saj je s pritožbo uspel le v zanemarljivem (približno 0,4 %) delu (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).
20. Odločitev o revizijskih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica je upravičena do povrnitve naslednjih stroškov: nagrade za postopek z revizijo v višini 1.370,00 EUR, materialnih stroškov v višini 20,00 EUR, vse skupaj povečano za 22% davek na dodano vrednost v višini 305,80 EUR in 1.005,00 EUR sodne takse, kar skupno znaša 2.700,80 EUR. Glede na to, da je tožnica uspela s tožbenim zahtevkom skoraj v celoti (99,35 %), toženec pa le s sorazmerno majhnim delom (0,65 %), ji je slednji dolžan povrniti celotne revizijske stroške. Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z ZOdvT(10) (tar. št. 3300, tar. št. 6002 in tar. št. 6007) in ZST-1(11). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ (oziroma prvem odstavku 277. člena ZOR), glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list, št. 26/99. Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01 s kasnejšimi spremembami.
Op. št. (3): Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/1978 s kasnejšimi spremembami.
Op. št. (4): Tako VS RS v razveljavitvenem sklepu II Ips 300/2014 z dne 16. 6. 2016. Op. št. (5): Takšno stališče je zavzelo VS RS v razveljavitvenem sklepu II Ips 300/2014 z dne 16. 6. 2016. Op. št. (6): Novela OZ-A, v veljavi od 22. 5. 2007, ne vsebuje več prepovedi ne ultra alterum tantum za zakonske zamudne obresti in če obresti do 22. 5. 2007 še ne bi dosegle glavnice, bi tekle naprej in zanje omenjena prepoved ne bi veljala.
Op. št. (7): V 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
Op. št. (8): Pritožbeno sodišče lahko opre svojo odločitev na to pravno podlago, tudi če za odpravo bistvene kršitve določb postopka razpis pritožbene obravnave ni potreben. Več o tem, J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 481 ‒ 482. Op. št. (9): To je izven časovnih meja pravnomočnosti, ki so vezane na čas zadnje glavne obravnave, ki je bila opravljena 26. 9. 2013. Op. št. (10): Zakon o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/2008 s kasnejšimi spremembami.
Op. št. (11): Zakon o sodni taksi, Uradni list RS, št. 37/2008 s kasnejšimi spremembami.