Jedro

Sodišče druge stopnje pritožbeno utemeljevanje zavrača in sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi z ravnanjem, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, oškodovanko spravljal v podrejen položaj. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se oškodovanka zaradi dalj časa trajajočih ravnanj obtoženca ni mogla in znala upreti, niti se mu ni mogla izogniti, pač pa se je nasilju uklanjala, pri čemer je živela v stalnem strahu, brez svobodne volje. Obtoženca se je bala zaradi konstantnega izvajanja psihičnega kot fizičnega nasilja nad njo, kot tudi groženj, ki jih ji je dnevno izrekal. Pri presoji obstoja podrejenega položaja tudi ne gre prezreti, da se obtoženi tudi med samim tekom predmetnega kazenskega postopka, kljub temu, da mu je bila v vmesnem času za istovrstno kaznivo dejanje proti isti oškodovanki izrečena pogojna obsodba, ni mogel vzdržati kontaktov z oškodovanko in mu je bila posledično že v teku predmetnega postopka izrečena prepoved približanja oškodovanki. Pri presoji obstoja podrejenega položaja, v katerem se je nahajala oškodovanka zaradi protipravnih ravnanj obtoženca, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, tudi ne gre prezreti ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke, ki je pojasnil, da obtoženec deluje kulturološko specifičen in je do oškodovanke paranoidno nastrojen in neustavljiv v opisovanju njenih slabih lastnosti.

Izrek

I.Pritožbi državne tožilke in obtoženčevih zagovornikov se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v višini 750,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. pod točko 1. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, pod točko 2. kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Obtožencu je določilo kazni: za kaznivo dejanje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 eno leto in tri mesece zapora ter za kaznivo dejanje po prvem odstavku 123. člena KZ-1 kazen eno leto zapora ter mu nato izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti do sedaj znane stroške kazenskega postopka v višini 1.710,00 EUR, sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe in morebitne preostale stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani . Na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti do sedaj znane krivdno povzročene stroške v višini 259,26 EUR ter druge krivdno povzročene stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani.

2.Zoper sodbo so se pritožili:

-zagovorniki obtoženca iz pritožbenih razlogov po 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje pred spremenjen senat ali podredno zniža obtožencu izrečeno kazen,

-državna tožilka iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu za kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 določi kazen sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določi kazen dveh let zapora in za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določi kazen eno leto zapora, nato naj obtožencu izreče enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora.

3.Na pritožbo državne tožilke so odgovorili zagovorniki obtoženca, ki so predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4.Zagovorniki obtoženega A. A. so predlagali, da jih sodišče v skladu s 378. členom ZKP obvesti o seji senata. Sodišče druge stopnje je o seji in sestavi senata obvestilo obtoženca, njegove zagovornike ter državno tožilstvo. Na sejo državna tožilka ni pristopila, pri čemer to ni bila ovira, da se seja ne bi opravila, saj je bila o seji pravilno obveščena.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in preučitvi spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, kritično ocenilo izvedene dokaze v povezavi z zagovorom obtoženca in utemeljeno zaključilo, da je obtožencu storitev očitanih kaznivih dejanj v objektivnem in subjektivnem smislu v celoti dokazana.

K pritožbi obtoženčevih zagovornikov

7.Težišče pritožbenih navedb obtoženčevih zagovornikov predstavlja pritožbeno stališče, da obtoženec z ravnanji, kot so opisani v izreku izpodbijane sodbe oškodovanke ni spravljal v podrejen položaj. Pritožniki navedeno utemeljujejo z okoliščinami, da se je oškodovanka obtožencu aktivno upirala, bila proaktivna, prepir pričela sama in mu ni ostala v ničemer dolžna.

8.Sodišče druge stopnje pritožbeno utemeljevanje zavrača in sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi z ravnanjem, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, oškodovanko spravljal v podrejen položaj (točka 29 obrazložitve). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se oškodovanka zaradi dalj časa trajajočih ravnanj obtoženca ni mogla in znala upreti, niti se mu ni mogla izogniti, pač pa se je nasilju uklanjala, pri čemer je živela v stalnem strahu, brez svobodne volje. Obtoženca se je bala zaradi konstantnega izvajanja psihičnega kot fizičnega nasilja nad njo, kot tudi groženj, ki jih ji je dnevno izrekal. Pri presoji obstoja podrejenega položaja tudi ne gre prezreti, da se obtoženi tudi med samim tekom predmetnega kazenskega postopka, kljub temu, da mu je bila v vmesnem času za istovrstno kaznivo dejanje proti isti oškodovanki izrečena pogojna obsodba, ni mogel vzdržati kontaktov z oškodovanko in mu je bilo posledično že v teku predmetnega postopka izrečena prepoved približanja oškodovanki. Pri presoji obstoja podrejenega položaja, v katerem se je nahajala oškodovanka zaradi protipravnih ravnanj obtoženca, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, tudi ne gre prezreti ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke, ki je pojasnil, da obtoženec deluje kulturološko specifičen in je do oškodovanke paranoidno nastrojen in neustavljiv v opisovanju njenih slabih lastnosti.

9.Pritožbeni očitki, da je sodišče o podrejenem položaju sklepalo izključno na oškodovankini izpovedbi, so protispisni. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive in razumne razloge, na osnovi katerih dokazov je zaključilo o krivdi obtoženca za predmetno kaznivo dejanje, to pa ni samo oškodovankina izpovedba, pač pa tudi izpovedbe drugih zaslišanih prič, med drugim B. B., C. in D. C., dr. E. E., posredno F. F. izvedenca psihiatrične stroke in izvedenca medicinske stroke ter obširne listinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo prepričljive in obrazložene razloge, ki jih pritožnik s ponavljanjem obtoženčevega zagovora in lastno oceno izvedenih dokazov ter pavšalnim sklicevanjem na sodno prakso ne more omajati.

10.Neutemeljena je pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da oškodovanka v izpovedbi ni v celoti verodostojna. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izvršitvenimi ravnanji, kot izhaja iz izreka sodbe, izpovedbo oškodovanke v celoti ocenilo kot verodostojno in v zvezi s tem v točki 13 in naslednji navedlo prepričljive razloge, ki jih v celoti sprejema sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje ni prezrlo, da oškodovanka na določena vprašanja obtoženčevega zagovornika ni odgovorila verodostojno, vendar je obrazloženo pojasnilo, da okoliščina, da oškodovanka ni želela odgovarjati o klicih obtoženca po telefonu po izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj in o dogajanju v zvezi z ločitvenim postopkom, na oceno njene verodostojnosti ne vpliva, saj gre za dejanja ki segajo v obdobje po izvršitvi obravnavanih ravnanj in za ugotavljanje utemeljenosti očitkov ter podrejenega položaja niso bistvena.

11.Pritožnik prepozna kršitev pravice do obrambe v tem, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlogi, po opravi poizvedb glede opravljenih intervencij oziroma prijav oškodovanke in izvedenih ukrepih zoper G. A.

12.V skladu z ustavljeno sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč mora izvesti le tiste dokaze, ki so materialnopravno relevantni. Dokazni predlog lahko zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokaza zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano, ali pa je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.1 Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zatrjevana kršitev pravice do izvajanja dokazov in obrambe ni podana, saj sprejema razloge izpodbijane sodbe o tem, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog po poizvedbi o opravljenih intervencijah oziroma prijav oškodovanke in izvedenih ukrepih zoper G. A. Sodišče prve stopnje je v točki 38 obrazloženo pojasnilo, da je dokazni predlog zavrnilo, ker ni pravno relevanten oziroma je obramba predlog utemeljevala zgolj z navedbo, da naj bi oškodovanko napadel in poškodoval sin G. A. in ne obtoženec. Sodišče prve stopnje je obrazloženo pojasnilo, da iz vseh izvedenih dokazov izhaja drugače, pri čemer je izpostavilo tudi obtoženčev zagovor, da je priznal, da je oškodovnko udaril s palico. Pritožbeno sodišče pa na tem mestu opozarja tudi na zagovor obtoženca, da je, da si je oškodovanka roko poškodovala, ko je padla nanjo, ko se je spotaknila ob balo sena, ki je stala za njo. Kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP je relativna kršitev, zato morajo pritožniki izkazati vpliv kršitve na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, česar pa obrazloženo ne zatrjujejo.

13.Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podana v korist obtoženca (člen 386 ZKP) obsega tudi pritožbo zaradi kazenske sankcije. Po preizkusu izpodbijane sodbe v tem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki so odločilnega pomena za izbiro vrste kazenske sankcije, jih pravilno ocenilo in sprejelo oceno, da je na mestu le izrek kazni zapora, pravilno pa so odmerjene posamezne kazni in izrečena enotna kazen glede na težo kaznivih dejanj, stopnjo krivde in ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine.

K pritožbi državne tožilke

14.Kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo olajševalne in obteževalne okoliščine in jih ustrezno ovrednotilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so določene posamezne kazni kot tudi izrečena enotna kazen ustrezni.

15.Pritožbeni poudarek, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da je obtoženi izrekel grožnje svojima mladoletnima vnukoma, da je grozil, da bo ubil njihovo mamo in babico, kar je posebej zavržno in sta bili bila zaradi tega prestrašena in vznemirjena, ravno tako obe oškodovank ter da je bila grožnja uperjena zoper življenje, je neutemeljen. Glede na pravilno ugotovljene in ovrednotene olajševalne in obteževalne okoliščine pritožnica pri določeni kazni štiri mesece zapora za kaznivo dejanje grožnje neutemeljeno izpostavlja, da je obtoženi izvršil kvalificirano obliko kaznivega dejanja, saj se kvalificirana oblika ne utemeljuje strožjega kaznovanja. Sodišče prve stopnje je obrazloženo pojasnilo, da je pri kaznivem dejanju grožnje kot obteževalne okoliščine upoštevalo težo kaznivega dejanja, da je bila grožnja podana preko takrat mladoletnih vnukov in je bila naperjena v temeljno človekovo pravico, to je pravico do življenja, kot olajševalno pa je upoštevalo, da je šlo za enkratno izrečeno grožnjo z izpolnitvijo ene izvršitvene oblike. Pritožnica prav tako ne more utemeljiti zvišanja določene kazni za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena z očitkom, da je šlo za dolgotrajno izvajanje krutih in nečloveških ravnanj v obliki psihičnega in fizičnega nasilja, da je obtoženi oškodovanko pretepal s palicami, pasovi, jo lasal, grozil z grabljami, ji grozil, da jo bo ubil, da so bila ravnanja ponižujoča, nečloveška, da je obtoženi nekritičen do sebe.

16.Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni upoštevalo, da je obtoženi dejanje storil v več izvršitvenih oblikah, da je šlo za kontinuirano izvrševanje, relativno pogosta izvršitvena ravnanja znotraj celotnega obdobja, da je bilo prisotno tako fizično kot psihično nasilje, uporabljeno nevarno orodje palica in pas. Pri odmeri kazni je upoštevalo kot izrazito izstopajoč tudi zadnji dogodek, ko je obtoženi oškodovanki prizadejal hudo telesno poškodbo. Vse te okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo določeno kazen eno leto in tri mesece zapora. Primerna in pravična za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe je tudi določena kazen eno leto zapora, prav tako tudi nato izrečena enotna kazen dve leti in šest mesecev zapora, saj odraža pravilno ugotovljene in ovrednotene olajševalne in obteževalne okoliščine.

17.Obe pritožbi sta torej neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, zato je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo potrdilo.

18.Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s pravnim sredstvom, temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 95. člena ZKP. Ker zagovorniki obtoženca s pritožbo niso uspeli, je obtoženi dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v višini 750,00 EUR, ki je odmerjena glede na obtožencu izrečeno kazensko sankcijo po tarifni številki. 7114 (znesek osnove 500,00 EUR) v zvezi s taksno številko 7122. Zakona o sodnih taksah.

-------------------------------

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 123, 123/1, 135, 135/1, 135/2, 191, 191/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 370, 370/1, 370/1-4, 371, 371/2, 386

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.