Jedro

Presojo, ali so v zahtevi za obnovo postopka zatrjevane okoliščine izkazane z zadostno verjetnostjo, sme sodišče opreti na pisno obvestilo zdravnika, ki ga je pridobilo v postopku poizvedb.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni S.Š. je dolžan plačati 500,00 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bila zavrnjena zahteva zagovornika obsojenega S.Š. za obnovo kazenskega postopka, v katerem mu je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 20.9.2002 zaradi kaznivega dejanja goljufije po 3. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dva meseca zapora in preizkusno dobo enega leta ter na plačilo stroškov postopka.

Zagovornik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve "ustavnih in človekovih pravic". Navaja, da se izpodbijana sklepa ne bi smela opirati na sporočilo fiziatra, ampak bi sodišče "moralo dokaze neposredno izvesti", da obstaja nasprotje v potrdilih fiziatra, saj se v enem trdi, da je terapija trajala od 27.1. do 9.2.2000, v drugem pa, da je bil obsojenec le dvakrat na terapiji, ter da je nasprotje med trditvijo oškodovanca, da je obsojenec "manjkal le en dan", fiziater pa, da je bil obsojenec na terapiji dva dni. Navaja še, da je "sodba v postopku za obnovo ovržena" ker obsojencu očita, da je hodil na malico od 4.1. do 13.2.2000, oškodovanec pa je v postopku za obnovo postopka trdil, da "nikogar ni bilo od 26. do 31.1.2000". Predlaga, da se obnova kazenskega postopka zoper obsojenca dovoli.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da v postopku dovolitve obnove kazenskega postopka sodišče preverja okoliščine, ki so podlaga zahteve za obnovo in ne izvaja dokazov. V delu, kjer zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje nasprotje med dokazi, pa po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obsojenega S.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko zagovornik vloži zoper pravnomočno sodno odločbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Po določbah 424. člena ZKP Vrhovno sodišče preizkuša le tiste kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, kar pomeni, da morajo biti kršitve zakona določno in jasno opredeljene ter navedeni razlogi, ki zatrjevano kršitev zakona utemeljujejo, da je kršitve mogoče preizkusiti.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ne pojasni, katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka naj bi bile storjene in s čim oziroma katere z Ustavo zajamčene pravice obsojenca naj bi bile prekršene. Po določbah 2. odstavka 413. člena in 1. odstavka 414. člena ZKP v zvezi s točko a) 3. odstavka 25. člena ZKP sodnica okrajnega sodišča pred odločitvijo o zahtevi za obnovo postopka opravi poizvedbe, da se raziščejo dejstva in priskrbijo dokazi, na katere se zahteva sklicuje ter na podlagi uspeha poizvedb ugodi zahtevi in dovoli obnovo kazenskega postopka ali pa zahtevo zavrne.

V postopku poizvedb sodišče lahko priskrbi dokazila o zatrjevanih novih dejstvih in relevantne nove dokaze, lahko pa tudi zasliši priče. Zahteva za varstvo zakonitosti nima prav, da se sodnica pri presoji, ali so v zahtevi za obnovo postopka zatrjevane okoliščine izkazane z zadostno verjetnostjo, ne bi smela opreti na pisno obvestilo fiziatra. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi sicer ne pove, katero zakonsko določbo naj bi sodišče s tem prekršilo. Ostale navedbe (da si podatki v potrdilih fiziatra nasprotujejo, da je nasprotje med podatki fiziatra in oškodovančevimi trditvami ter med njimi in ugotovitvami sodbe sodišča prve stopnje) ne utemeljujejo nobene kršitve kazenskega postopka. Če vložnik misli, da gre za kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da zatrjevana nasprotja ne predstavljajo nobene oblike nasprotij o odločilnih dejstvih, ki so naštete v tej točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ker zahteva zagovornika obsojenega S.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca in ne posebno zapleteno zahtevo za varstvo zakonitosti.