Jedro

Zahtevek tožnika v pravdnem postopku je bil zavrnjen, njegova mati pa je prejela odškodnino in ker je v skladu s 23. členom ZBPP tožnika in njegovo mater treba šteti kot družinska člana, se je s pridobitvijo odškodnine premoženjsko stanje tožnikove družine izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odredila, da je tožnik dolžan na račun prehodnih pologov Okrožnega sodišča v Kranju plačati 1.257,20 EUR stroškov brezplačne pravne pomoči z rokom zapadlosti za plačilo dne 15. 5. 2012, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila tožniku z odločbo št. Bpp 669/2007 z dne 25. 10. 2007 dodeljena brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku v postopku pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v pravdni zadevi zaradi plačila odškodnine, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. P 318/2007 ter oprostitve plačila stroškov enega izvedenca relevantne stroke. Za nudenje brezplačne pravne pomoči je bil določen odvetnik A.A. iz Kranja. Tožena stranka je po uradni dolžnosti vpogledala v spis št. Bpp 662/2007. V predmetni zadevi je bila odobrena brezplačna pravna pomoč tožnikovi materi B.B., tako da sta tožnik in njegova mati upravičena do brezplačne pravne pomoči v istem pravdnem postopku. Okrožno sodišče v Novem mestu je dne 12. 5. 2009 razsodilo, da se tožbeni zahtevek C.C. kot drugo tožeče stranke zavrne, tožbenemu zahtevku B.B. kot prvo tožeče stranke pa se ugodi in se toženi stranki naloži, da tožnici na račun odškodnine za materialno in nematerialno škodo, tujo pomoč in nego ter izgubo na osebnem dohodku, plača znesek v višini 56.305,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa tudi mesečno rento v višini 310,79 EUR. Sodbo je potrdilo tudi višje sodišče. Odvetniku A.A., ki je bil upravičencu dodeljen za izvajanje brezplačne pravne pomoči, je tožena stranka priznala 1.257,20 EUR nagrade za opravljene storitve pravne pomoči. Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v 49. členu določa, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči v primeru, če v postopku ni uspel, dolžan povrniti ta sredstva, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. V tem obdobju je upravičenec dolžan pristojno strokovno službo obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma o vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je ugotovila, da je bil zahtevek tožnika v pravdnem postopku zavrnjen. Njegova mati kot prvo tožeča stranka pa je uspela in prejela odškodnino. Tožnik in mati že vseskozi živita v skupnem gospodinjstvu, tožnik pa se vseskozi redno šola. V skladu s 23. členom ZBPP je torej tožnika in njegovo mater šteti kot družinska člana. V tem primeru se je torej s pridobitvijo odškodnine premoženjsko stanje tožnikove družine izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. Glede na to, da tožnik v postopku ni uspel, v štirih letih pa se je njegovo premoženjsko stanje izboljšalo, mora povrniti znesek, ki je bil njegovemu odvetniku izplačan iz naslova stroškov postopka, to je znesek 1.257,20 EUR.

Tožnik v tožbi navaja, da je imela njegova mati v letu 2003 prometno nesrečo in ker sta bila brez denarja, sta se obrnila na toženo stranko, ker sta izpolnjevala pogoje za brezplačno pravno pomoč, ki jima je bila tudi dodeljena, in sicer po odvetniku A.A. Sam je absolvent Fakultete za družbene vede, letos bo diplomiral in vpisal magisterij, z materjo pa živita v skupnem gospodinjstvu in mati dobiva pokojnino in invalidnino v višini 587 EUR in mesečno rento v višini 310 EUR. Odškodnina, ki sta jo prejela zaradi poškodbe, jima omogoča živeti brez dolgov. Odvetnik A.A. je s tožbenim zahtevkom za mamo uspel. Odvetnik jima je rekel, da brezplačna pravna pomoč pomeni, da stroške krije država, je pa rekel, da je pravna praksa taka, da on dobi 10% od izplačane odškodnine. Odvetnik je mami izplačal odškodnino in ji vzel še 10% odškodnine, izplačal ji je zamudne rente, vzel še štiri rente od tega zneska zase in prav tako je zase vzel 10% obresti. Prejel je okoli 10.000 EUR. Ponovno je rekel, da je taka pač odvetniška praksa. Tožnik meni, da je odvetnik dobil poplačane vse odvetniške stroške, ki so nastali z njegovim postopkom in da je s tem primerom še zaslužil. Sam nima rednih dohodkov in zneska v višini 1.257,00 EUR ne more plačati. Z izpodbijanim sklepom se ne strinja, saj meni, da njegova mama ni dolžna plačevati nagrade odvetniku zaradi njega, sploh zato, ker je bil odvetnik že več kot ustrezno poplačan in nagrajen. Tožnik smiselno predlaga odpravo odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v pravdi ni uspel, je pa uspela njegova mama in pridobila odškodnino, kot tudi mesečno rento. Ker je tožnika in njegovo mati šteti za družinska člana, je tožena stranka ugotovila, da se je s prejemom sredstev izboljšalo premoženjsko stanje tožnikove družine tako, da tožnik ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči, zato je tožena stranka postopala v skladu z 49. členom ZBPP in izdala izpodbijani akt. Ker je tožnik študent, je hkrati poslala tudi predlog dogovora o načinu vračila brezplačne pravne pomoči v 36 mesečnih obrokih. Tožnik v tožbi navaja argumente, da sta z materjo odvetniku že plačala njegove stroške in nagrado. Tožena stranka v zvezi s tem navaja, da je izpodbijani sklep izdala na podlagi zbranih listinskih dokazov, ki se nahajajo v spisu. Pravilno je ugotovila dejansko stanje in uporabila ustrezno pravno podlago pri izdaji sklepa. Sedmi odstavek 30. člena ZBPP v tej zvezi določa, da so nični kakršnikoli dogovori med upravičencem do brezplačne pravne pomoči in odvetnikom za višje plačilo ali dogovori za plačilo v odstotku ali pavšalnem znesku od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki in ki nadomeščajo plačilo po odvetniški tarifi. Tožena stranka za tovrstne dogovore ni vedela in tudi ni mogla vedeti. Odvetnika je sicer pozvala na opredelitev do dopisa tožeče stranke, na katerega je odvetnik odgovoril z dopisom in dodatnimi pojasnili, vendar tožena stranka kot organ za BPP ni pristojna za presojanje razmerij in odločanje o tovrstnih (ničnih) dogovorih med prosilci in odvetniki. Zato poudarja, da je potrebno tožnika s tovrstnim zahtevkom napotiti na pravdo. V obravnavani sporni zadevi pa naslovnemu sodišču tožena stranka predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da mu je bila z odločbo št. Bpp 669/2007 z dne 25. 10. 2007 dodeljena brezplačna pravna pomoč, vendar mu tožena stranka ni nikoli poslala navedene odločbe. Z vsebino odločbe nikoli ni bil seznanjen, razen z odgovorom odvetnika, da njegove stroške krije država. Tožena stranka bi ga morala nujno seznaniti s sedmim odstavkom 30. člena ZBPP, ki določa, da so kakršnikoli dogovori med upravičencem do brezplačne pravne pomoči in odvetnikom za višje plačilo in dogovori za plačilo v odstotku v pavšalnem znesku od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki in ki nadomeščajo plačilo po odvetniški tarifi, nični. Tožnik je prepričan, da je tožena stranka vedela, da se odvetniki s strankami dogovarjajo za še dodatna plačila. Če bi tožena stranka ravnala korektno, bi mu vročila odločbo brezplačne pravne pomoči in ga poučila s sedmim odstavkom 30. člena ZBPP. Odvetniku je verjel, da je taka pravna praksa, da se odvetnikom plača še nagrada v višini 10%. Čudi se, da ga je tožena stranka šele sedaj seznanila z dejstvi, za katere bi moral vedeti že prej in bi se lahko sedanji situaciji izognil. Tožena stranka si ni pridobila ustreznih listin od odvetnika, čeprav ima za to možnost in zakonsko podlago. Tako bi vedela, da je odvetnik prejel nagrado in tudi kolikokrat in v kakšni višini. Sicer pa odvetnik ne taji prejema nagrade in jo z dopisom sodišču z dne 31. 5. 2012 tudi priznava.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 49. členu določa, da če upravičenec do brezplačne pravne pomoči v postopku ni uspel ali če država ni uspela izterjati sredstev za brezplačno pravno pomoč od nasprotne stranke po 48. členu tega zakona, je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti ta sredstva, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podani pogoji iz 49. člena ZBPP za izdajo sklepa, s katerim je tožniku naložila povrnitev stroškov brezplačne pravne pomoči. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil zahtevek tožnika v pravdnem postopku zavrnjen, njegova mati pa je prejela odškodnino in ker je v skladu s 23. členom ZBPP tožnika in njegovo mater treba šteti kot družinska člana, se je s pridobitvijo odškodnine premoženjsko stanje tožnikove družine izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. Tožbene navedbe o tem, da sta morala tožnik in njegova mama odvetniku, ki je že prejel stroške brezplačne pravne pomoči od sodišča, plačati še dodatna sredstva, ne morejo imeti vpliva na pravilnost odločitve. V tej zadevi je bistveno to, da je tožena stranka priznala in izplačala odvetniku določen znesek nagrade iz sredstev državnega proračuna za BPP. Ker pa se je premoženjsko stanje tožnika naknadno izboljšalo, je glede na določilo 49. člena ZBPP dolžan ta sredstva povrniti toženi stranki kot pristojnemu organu za BPP. Kar pa se je tožnik dodatno dogovarjal z odvetnikom, pa ne more vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke. Vendar pa enako kot tožena stranka v odgovoru na tožbo tudi sodišče izrecno opozarja na sedmi odstavek 30. člena ZBPP, ki določa, da so nični kakršnikoli dogovori med upravičencem do brezplačne pravne pomoči in odvetnikom za višje plačilo ali dogovori za plačilo v odstotku ali pavšalnem znesku od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki in ki nadomeščajo plačilo po odvetniški oziroma notarski tarifi. Sodišče tudi meni, da tožena stranka za tovrstne dogovore ni mogla vedeti, sicer pa lahko ocenjuje le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče pa tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da tožniku odločba št. Bpp 669/2007 z dne 25. 10. 2007 ni bila vročena, saj se v spisu nahaja vročilnica, podpisana dne 6. 11. 2007. V obravnavni zadevi torej tožena stranka ni mogla drugače odločiti, kot je odločila. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.