Jedro

Vložitev vloge v predpisanem roku je procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo zadeve. Če procesne predpostavke niso izpolnjene, organ zahtevo s sklepom zavrže in v tem primeru ni možnosti, da bi jo lahko vsebinsko obravnaval.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožnika za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik dne 20. 6. 2018 na Upravno enoto ... naslovil zahtevek za priznanje navedene denarne odškodnine. Pri svoji odločitvi se prvostopenjski organ sklicuje na 8. člen Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), ki določa, da se zahteva za določitev denarne odškodnine lahko vloži v treh letih po začetku uporabe tega zakona. Oseba, ki ima ob začetku uporabe tega zakona vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, o kateri še ni pravnomočno odločeno in na podlagi katere izpolni pogoje iz 2. člena tega zakona, lahko zahtevo za določitev denarne odškodnine vloži v treh letih po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje ali po sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije oziroma v treh letih po pravnomočnosti odločbe ali sklepa, s katerim je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen. ZPŠOIRSP je začel veljati 18. 12. 2013, uporabljati pa se je začel 18. 6. 2014. V skladu s 3. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku. Tožnik je 16. 12. 2013 sicer podal vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki pa je bila s sklepom zavržena in ta sklep je postal pravnomočen 11. 2. 2014. Ob začetku uporabe ZPŠOIRSP torej ni imel vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Vloga za določitev denarne odškodnine je vložena prepozno. Tožnik je zamudil prekluzivni rok za vložitev prošnje, ki je bil določen po materialnem predpisu, to je 18. 6. 2017. 2. Tožnik se je zoper prvostopenjski akt pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnik v tožbi pričakuje, da bo sodišče odločilo o izplačilu denarne odškodnine, za katero meni, da mu pripada. Meni, da mu je bila kršena ustavna pravica do nadomestila škode in do enakopravne obravnave pred zakonom in Ustavo RS. Prav tako meni, da vse to kaže na neenotno prakso prvostopenjskega organa. Zatrjuje tudi, da v letu 2014 ni prejel nobenega akta iz Slovenije. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v svoji odločbi obrazložila, kdaj je tožniku potekel rok za vložitev zahteve za določitev denarne odškodnine in kdaj bi lahko uveljavljal to pravico. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določilo 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če ni bila vložena v predpisanem roku. ZPŠOIRSP v prvem odstavku 8. člena določa, da se zahteva za določitev denarne odškodnine lahko vloži v treh letih po začetku uporabe tega zakona. Iz drugega odstavka 8. člena citiranega zakona pa izhaja, da lahko oseba, ki ima ob začetku uporabe tega zakona vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, o kateri še ni pravnomočno odločeno in na podlagi katere izpolni pogoj iz 2. člena tega zakona, zahtevo za določitev denarne odškodnine vloži v treh letih po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje ali po sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije oziroma v treh letih po pravnomočnosti odločbe ali sklepa, s katerim je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča v izpodbijanem sklepu v zadostni meri obrazložil, zakaj je ugotovil, da tožnikova prošnja za priznanje odškodnine ni bila vložena v predpisanem roku. Sodišče pri tem pritrjuje razlogom v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zato v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev prvostopenjskega organa v izpodbijanem sklepu.

7. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je bila tožniku kršena pravica do odškodnine, da bi mu morala biti odškodnina priznana in da je bila kršena njegova pravica do enakopravne obravnave pred zakonom, sodišče pojasnjuje, da odškodnina po ZPŠOIRSP pripada upravičencu, ki izpolnjuje v zakonu predpisane pogoje in ki je v roku, ki je določen v 8. členu tega zakona, to je materialni rok, vložil svojo prošnjo. Vložitev vloge v predpisanem roku je procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo zadeve. Če procesne predpostavke niso izpolnjene, organ zahtevo s sklepom zavrže in v tem primeru ni možnosti, da bi jo lahko vsebinsko obravnaval. Tožnik ni pojasnil, zakaj naj bi bil neenakopravno obravnavan. Tako za tožnikovo vlogo kot za vse tiste vloge, ki so bile vložene po izteku roka iz 8. člena ZPŠOIRSP velja, da jih je potrebno zavreči, ker so prepozne. Enakopravno obravnavanje v smislu 14. člena Ustave Republike Slovenije pomeni, da se enake situacije rešujejo na enak način. Sodišče v navedeni zadevi ni ugotovilo, da bi prišlo do kršitve navedene ustavne pravice. Tožnik je tudi zgolj na splošno navedel, da gre za neenotno prakso prvostopenjskega organa, ne da bi to trditev konkretiziral. 8. V zvezi s tožbeno navedbo, iz katere smiselno izhaja, da mu naj ne bi bila vročena odločitev o zavrženju zahteve za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, pa sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa izhaja, konkretno iz izpiska iz uradne evidence „F026 Pregled dovoljenj osebe“, da je bila zahteva zavržena s sklepom z dne 20. 1. 2014, ki je bil vročen 24. 1. 2014. Uradna evidenca je javna listina, za javno listino pa v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP velja, da dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Skladno s prvim odstavkom 171. člena ZUP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini oziroma kopiji javne listine dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljena, vendar pa tožnik ni predložil dokaza, da bi bil podatek iz evidence neresničen. Prav tako ni predložil dokaza za to, da bi imel ob začetku uporabe ZPŠOIRSP vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, kar bi sicer podaljšalo rok iz prvega odstavka 8. člena tega zakona (tri leta po začetku uporabe tega zakona).

9. Ker je izpodbijani sklep pravilen, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče je ob smiselni uporabi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, saj tožnik ni predlagal nobenega dokaza, ki naj bi se izvedel pred sodiščem na glavni obravnavi, torej smiselno nobenega dokaza, pomembnega za odločitev. Navedeno določilo ZUS-1 namreč določa, da sme sodišče odločiti brez glavne obravnave tudi, kadar predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.