Jedro

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da se dediča prvega dednega reda, zapustnikova sinova, k dedovanju nista priglasila, vendar v nadaljevanju ni raziskalo obstoja morebitnih drugih dedičev. V skladu z določilom prvega in drugega odstavka 214. člena ZD mora sklep o dedovanju vsebovati tudi ugotovitev, kdo so dediči po zapustniku. Če dediči niso znani ali so neznanega prebivališča, pa nimajo pooblaščenca, sodišče izvede ediktalni postopek: z oklicem povabi osebe, ki mislijo, da imajo pravico do zapuščine, naj priglasijo svoj zahtevek v enem letu od objave. Če se neznani dediči v enem letu ne javijo, razglasi s sklepom, da je postala zapuščina brez dediča lastnina Republike Slovenije. Ker sodišče z izpodbijanim sklepom ni ugotovilo, kdo so dediči po zapustniku, je zmotno uporabilo določilo 214. člena ZD in izpodbijani sklep izdalo preuranjeno.

Znesek 11.990,37 EUR predstavlja valorizirani znesek prejetih sredstev iz naslova denarne pomoči, zmanjšan za 12 najvišjih mesečnih zneskov in nato še za 1/3 preostalih mesečnih zneskov prejete denarne socialne pomoči do 31. 1. 2017, ki jih je prejel zapustnik. Utemeljeno je zato opozorilo upnice, da ne gre za znesek 2/3 celotne prejete pomoči, kot je zapisano v izpodbijanem sklepu.

Pritožnica utemeljeno graja tudi odločitev sodišča v III. točki izreka, da se terjatev omejitvene upnice za znesek 11.700,11 EUR zavrne. Takšna odločitev, upoštevaje načelo res iudicata, namreč pomeni, da bi bilo v primeru naknadno najdenega premoženja zapustnika omejitveni upnici onemogočeno dodatno poplačilo preostanka terjatve. Zato za izrek zavrnitvenega dela terjatve ni podlage.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da v zapuščino po zapustniku A. A. spada: osebni račun pri X banki, d. d., s stanjem na dan smrti -26,69 EUR, neizplačani pokojninski prejemki pri ZPIZ v skupnem znesku 132,74 EUR in terjatev Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v višini 11.990,37 EUR, za katero je podan zahtevek za omejitev dedovanja na podlagi 128. člena Zakona o dedovanju (ZD, I. točka izreka). Ugotovilo je, da se zakonita dediča prvega dednega reda, zapustnikova sinova B. B. in C. C., nista priglasila k dedovanju in zapuščine nista sprejela (II. točka izreka) ter da je zahtevek RS, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti iz naslova izplačila denarne socialne pomoči zapustniku iz sredstev proračuna RS za obdobje od 21. 7. 2006 do 20. 6. 2016 v znesku 11. 990,37 EUR (2/3 vrednosti dane pomoči) utemeljen v višini 290,26 EUR, v preostalem delu za znesek 11.770,11 EUR pa je zahtevek zavrnilo ter dedovanje zapustnika omejilo do celote (III. točka izreka). Odločilo je, da premoženje iz I. točke izreka sklepa postane lastnina RS (IV. točka izreka) ter da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju izroči organu RS, pristojnemu za upravljanje s to vrsto premoženja (V. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje RS iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja dedičev. To dejstvo je namreč pomembno z vidika obravnave zapuščine bodisi kot premoženja, ki je lahko predmet dedovanja v skladu z določilom 128. člena ZD, ali pa kot premoženja, ki bi lahko predstavljalo zapuščino brez dedičev in bi ob izpolnjenih predpostavkah ZD postalo lastnina RS na podlagi 9. člena ZD. Omejitev dedovanja je mogoča šele, če po opravljenem iskanju kateri od dedičev sprejme zapuščino, saj na ta način nastopijo pogoji za dedovanje in s tem omejitev dedovanja v korist RS. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, ali po zapustniku dedujejo drugi dediči, zlasti dediči II. in III. dednega reda. Če dediči po zapustniku ne bodo znani, bo sodišče moralo izvesti postopek oklica neznanim dedičem in obvestiti znane upnike o možnosti sprožitve stečaja zapuščine brez dedičev. Če nihče izmed znanih upnikov stečaja ne bo sprožil, bo treba zapuščino ob uporabi 9. člena ZD in drugega odstavka 130. člena ZD v povezavi s 142.a členom ZD izročiti RS. Ker sodišče navedenega postopka ni izvedlo, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Napačna je tudi odločitev, da znesek 11.990,37 EUR predstavlja 2/3 vrednosti dane pomoči, saj je ta ugotovitev neresnična in nasprotuje vsebini spisovne dokumentacije, prav tako je neobrazložena, zaradi česar je sodišče zagrešilo absolutni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi zmotno zavrnilo zahtevek za omejitev dedovanja v znesku 11.700,11 EUR. Takšna odločitev namreč v primeru naknadno najdenega premoženja zapustnika, ob upoštevanju načela res iudicata, pomeni, da dodatno poplačilo upnice iz kasneje najdenega premoženja zapustnika ne bo mogoče. 3. Dediča B. B. in C. C. na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je pritožnica omejitvena upnica v zapuščinskem postopku po zapustniku. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da se dediča prvega dednega reda, zapustnikova sinova, k dedovanju nista priglasila, vendar v nadaljevanju ni raziskalo obstoja morebitnih drugih dedičev. V skladu z določilom prvega in drugega odstavka 214. člena ZD mora sklep o dedovanju vsebovati tudi ugotovitev, kdo so dediči po zapustniku. Če dediči niso znani ali so neznanega prebivališča, pa nimajo pooblaščenca, sodišče izvede ediktalni postopek: z oklicem povabi osebe, ki mislijo, da imajo pravico do zapuščine, naj priglasijo svoj zahtevek v enem letu od objave. Če se neznani dediči v enem letu ne javijo, razglasi s sklepom, da je postala zapuščina brez dediča lastnina Republike Slovenije. Ker sodišče z izpodbijanim sklepom ni ugotovilo, kdo so dediči po zapustniku, je zmotno uporabilo določilo 214. člena ZD in izpodbijani sklep izdalo preuranjeno.

6. Pritožnica utemeljeno graja tudi odločitev sodišča v III. točki izreka, da se terjatev omejitvene upnice za znesek 11.700,11 EUR zavrne. Takšna odločitev, upoštevaje načelo res iudicata, namreč pomeni, da bi bilo v primeru naknadno najdenega premoženja zapustnika omejitveni upnici onemogočeno dodatno poplačilo preostanka terjatve. Zato za izrek zavrnitvenega dela terjatve ni podlage.

7. Upnica je v vlogi na list. št. 16 navedla, da znesek 11.990,37 EUR predstavlja valorizirani znesek prejetih sredstev iz naslova denarne pomoči, zmanjšan za 12 najvišjih mesečnih zneskov in nato še za 1/3 preostalih mesečnih zneskov prejete denarne socialne pomoči do 31. 1. 2017, ki jih je prejel zapustnik. Utemeljeno je zato tudi njeno opozorilo, da ne gre za znesek 2/3 celotne prejete pomoči, kot je zapisano v izpodbijanem sklepu.

8. Ker je pritožba zaradi zmotne uporabe določila 214. člena ZD utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi določila tretje točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Dodatni napotki sodišču glede na obrazložitev v 5. točki sklepa niso potrebni.