Jedro

Izvedba ustne obravnave je potrebna tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. Sodišče v takem primeru z vidika poštenega sojenja ne more ustrezno oceniti dejanskega stanja in storilčeve odgovornosti, če dokazov ne izvede neposredno na ustni obravnavi.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ormožu v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ormož je storilcu J. K. dne 7. 8. 2014 izdal plačilni nalog št. 0000110119614 zaradi prekrška po desetem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 99. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo v višini 250,00 EUR in stransko sankcijo tri kazenske točke. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ormožu s sodbo z dne 29. 9. 2014 zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve prvega odstavka 69. in četrtega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z 22. in 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti na splošno opisuje ureditev pravice obdolženca do izjave v EKČP, URS in ZP-1. V nadaljevanju zahteve navaja, da v konkretni zadevi edino podlago očitka storitve prekrška predstavljajo opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo navaja drugačno različico dogodka, kot sta jo v plačilnemu nalogu priloženem opisu dejanja navedla policista, s tem pa izpodbija verodostojnost njunih ugotovitev. Po navedbah vrhovne državne tožilke je sodišče s tem, ko je v sodbi pritrdilo v opisu dejanja navedenim ugotovitvam policistov, ne da bi storilcu dalo možnost, da pred sodiščem ustno predstavi svoje argumente ter policistoma postavlja vprašanja ali zahteva soočenje, kršilo jamstva poštenega postopka iz 22., 29. člena URS in prvega odstavka 6. člena EKČP ter se odreklo dolžnosti opraviti lastno dokazno oceno.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu. Slednji je v izjavi izrazil soglasje z vloženo zahtevo in navedel, da je v trenutku, ko je zapeljal v križišče, na semaforju gorela rumena in ne rdeča luč. Storilec je še navedel, da v času preizkusne dobe ne bi storil prekrška, saj se zaveda, da bi tako izgubil vozniško dovoljenje, ki ga nujno potrebuje za preživljanje svoje družine in zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb.

4. Teh dodatnih navedb, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti niso navedene, Vrhovno sodišče ni presojalo, saj se pri odločanju omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik (tj. vrhovni državni tožilec) v zahtevi za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 in drugim odstavkom 169. člena ZP-1), prav tako je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev.

B-I.

5. Iz plačilnega naloga, ki je bil storilcu osebno vročen na kraju prekrška ter kratkega opisa dejanskega stanja, ki je bil v skladu s petim odstavkom 57. člena ZP-1 z zahtevo za sodno varstvo posredovan sodišču, izhaja, da je kršitelj storil prekršek po desetem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 99. člena ZPrCP, ker se dne 7. 8. 2014 ni ravnal po rdeči barvi luči na semaforju, ki pomeni prepovedano vožnjo vozil ter je z osebnim avtomobilom iz smeri naselja Loperšice v smeri obvoznice na semaforiziranem križišču na GC2, odsek 1313 in GC2, odsek 398, kljub temu, da je na semaforju v križišču gorela rdeča luč, nadaljeval vožnjo skozi križišče. 6. Kršitelj je v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal zmotno ugotovljeno dejansko stanje, in sicer je trdil, da je navedenega dne s hitrostjo, s katero se lahko normalno ustavi, peljal po cesti iz Koga proti Ormožu, vendar se je ravno v trenutku, ko je zapeljal v križišče, prižgala rumena luč, tako da ni mogel ustaviti in je zapeljal čez križišče. Navedel je še, da je pravkar navedeno povedal policistu, ki tega ni upošteval, zato ni hotel podpisati plačilnega naloga.

7. Sodišče je o vloženi zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je sodišče po pregledu spisovnega gradiva zaključilo, da je bil prekršek ugotovljen z neposredno zaznavo dveh policistov, ki sta iz neposredne bližine videla, da je kršitelj v križišče zapeljal, ko je na semaforju že gorela rdeča luč. Sodišče je obrazložilo, da ne vidi razloga, da ne bi verjelo ugotovitvam policistov, ki sta prekršek ugotovila kot uradni osebi pri uradnem poslovanju. Glede na navedena dejstva sodišče ni verjelo navedbam kršitelja, da je v križišče zapeljal, ko je gorela rumena luč, saj je bil v svojih navedbah neprepričljiv in jih ni podkrepil z nobenimi dokazi (točka 3 obrazložitve sodbe Okrajnega sodišča v Ormožu). Sodišče je torej navedbe kršitelja, da je v križišče zapeljal, ko je gorela rumena luč, ocenilo kot neverodostojne in njegovo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

B-II.

8. Po določbi 22. in 23. člena URS ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, pri čemer je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic. Določba 29. člena URS, ki je v razmerju do 22. in 23. člena specialna, našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje. Med navedena jamstva je uvrščena pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Ta jamstva morajo biti obdolžencu zagotovljena tudi v prekrškovnem postopku, pri čemer pa je lahko raven pravic v primeru kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja kot v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka(1).

9. Tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) morajo biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja (fair trial). ESČP kot del jamstev iz prvega odstavka 6. člena EKČP priznava tudi pravico do ustne obravnave (oral hearing)(2). Gre za pravico stranke, da je na sojenju osebno navzoča, da svoje argumente pred sodiščem predstavi ustno, z možnostjo, da predlaga dokaze v svojo korist, da se seznani z obremenilnimi dokazi ter zaslišuje obremenilne priče. Po sodni praksi ESČP je ustna obravnava še posebej pomembna, kadar se odloča o kazenskih obtožbah (kamor ESČP uvršča tudi prekrškovne postopke) ter v primerih, ko je sodni postopek (s polno jurisdikcijo) le enostopenjski. Vendar pravica do ustne obravnave ni absolutna. V kazenskih zadevah, ki ne sodijo v jedro kazenskega prava, garancije iz 6. člena EKČP ne veljajo v vsej strogosti(3). V zadevi Flisar proti Sloveniji(4) je ESČP poudarilo, da je obdolženec v prekrškovnem postopku načelno upravičen do obravnave pred prvim in edinim sodiščem, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, razen če so podane posebne okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede(5).

10. Po določbah ZP-1, ki urejajo postopek z zahtevo za sodno varstvo (deveto poglavje, členi 59-66 ZP-1), se pravica obdolženca do izjave primarno zagotavlja skozi pravico do seznanitve s prekrškom in vsem dokaznim gradivom, ki je pomembno za odločitev(6), ter pravico do pisnega podajanja argumentov glede pravnih in dejanskih vidikov zadeve v zahtevi za sodno varstvo. Med določbami devetega poglavja ZP-1 ni pravila, ki bi sodišče zavezovalo k zaslišanju obdolženca, neposrednemu izvajanju dokazov ali razpisu ustne obravnave. Sodišče lahko sprejme odločitev o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo tudi brez izvedbe navedenih procesnih dejanj. Zaslišanje obdolženca se izvede le, če sodišče spozna, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Tedaj sodišče ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1), v katerem je zaslišanje obdolženca načeloma obvezno (69. člen ZP-1)(7). Ustno obravnavo (ki se izvede s smiselno uporabo določb ZKP o glavni obravnavi v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem) pa sodišče v primeru ponovitve oziroma dopolnitve dokaznega postopka razpiše le, če oceni, da je to potrebno za razjasnitev stvari (prvi odstavek 125. člena ZP-1).

11. Takšna zakonska ureditev postopka z zahtevo za sodno varstvo ne pomeni, da je pravica obdolženca do osebne udeležbe v postopku izključena oziroma odvisna zgolj od subjektivne presoje sodnika. Sodnikovo polje presoje o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, je omejeno z obdolženčevo pravico do poštenega postopka. V določenih primerih, ki niso nujno redki(8), bo obdolžencu pošten postopek zagotovljen že z možnostjo seznanitve s podatki spisa in možnostjo pisne izjave o pravnih in dejanskih vidikih zadev. V drugih primerih pa - zaradi narave spornega vprašanja - o poštenem postopku ne bo mogoče govoriti, če obdolžencu ne bo omogočeno, da je na sojenju osebno navzoč, da izvaja dokaze v svojo korist, da se neposredno seznani z obremenilnimi dokazi ter da zaslišuje obremenilne priče. 12. ESČP je v zadevi Suhadolc proti Sloveniji ponovilo stališče, ki ga je utrdilo že v svojih prejšnjih odločbah, da izvedba ustne obravnave v zadevah, ki ne sodijo v tradicionalne kategorije kazenskega prava, ni potrebna, kadar v zahtevi za sodno varstvo ni izpostavljeno vprašanje, ki se nanaša bodisi na verodostojnost ugotovitev bodisi na izpodbijana dejstva, za razčiščevanje katerih je potrebna ustna predstavitev dokazov ali zaslišanje prič, ter je bila obdolženemu dana ustrezna možnost, da predstavi svojo zadevo v pisni obliki in izpodbija dokaze zoper sebe. Tako je v primerih, ko so podlaga za izrek sankcije dokazi, ki so pridobljeni s tehničnimi napravami (npr. lasersko napravo za merjenje hitrosti ali električno napravo za merjenje stopnje alkohola v izdihanem zraku), storilec pa v zahtevi ne navaja argumentov, ki bi zahtevali ustno predstavitev dokazov ali zaslišanje prič, o zadevi dopustno odločiti že na podlagi podatkov spisa(9). A contrario pa je izvedba ustne obravnave potrebna tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. V že citirani zadevi Flisar proti Sloveniji je ESČP navedlo, da sodišče v takem primeru z vidika poštenega sojenja ne more ustrezno oceniti dejanskega stanja in storilčeve odgovornosti, če dokazov ne izvede neposredno na ustni obravnavi. Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe ESČP v zadevi Milenovič proti Sloveniji(10), v kateri je ESČP poudarilo, da je v primeru, ko so edina podlaga za obsodbo opažanja policistov, ustna obravnava lahko ključna za varovanje interesov obdolženca in se na tak način lahko preizkusi verodostojnost njihovih ugotovitev.

13. Iz navedenih odločb ESČP izhaja, da je izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena EKČP oziroma 29. člena URS, v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno(11)) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov spisa le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove(12).

14. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču vrhovne državne tožilke, da so bila v obravnavanem primeru edina podlaga za kaznovanje storilca neposredna opažanja uradnih oseb, tj. policistov. Kršitelj je verodostojnost njunih izjav v zahtevi za sodno varstvo argumentirano izpodbijal ter navajal, da se je v trenutku, ko je zapeljal v križišče, prižgala rumena luč, tako da ni mogel ustaviti in je zapeljal čez križišče, torej očitanega prekrška ni storil. Sodišče je pritrdilo ugotovitvam policistov, ki sta jih podala (v plačilnem nalogu priloženem) opisu dejanja, ne da bi storilcu omogočilo, da pred sodiščem ustno predstavi svoje argumente ter avtorjema obremenilnih izjav postavlja vprašanja in s tem preizkusi njuno verodostojnost. Zaključek sodišča, da je potrebno zahtevo za sodno varstvo zavrniti, saj sodišče ni našlo razumnega razloga, da ugotovitvam policistov ne bi sledilo, je v nasprotju s pravnimi jamstvi 22. in 29. člena URS. Glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo, bi sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi kršitelja in avtorja obremenilnih izjav zaslišalo ter kršitelju omogočilo aktivno udeležbo v postopku. Le v tem primeru bi kršitelju zagotovilo pošteno sojenje. Zaključek sodišča, da ne verjame navedbam kršitelja, da je v križišče zapeljal, ko je gorela rumena luč, ker je v svojih navedbah neprepričljiv in jih ni podkrepil z nobenimi dokazi, ni do te mere prepričljiv, da bi sodišče odvezal od tega, da verodostojnost dokazov preizkusi z njihovo neposredno izvedbo.

15. S tem, ko sodišče, kljub obrazloženim navedbam kršitelja v zahtevi za sodno varstvo, s katerimi je izpodbijal verodostojnost neposrednih ugotovitev policistov, ki so bile edina podlaga za kaznovanje kršitelja, ni zaslišalo kršitelja ter verodostojnosti obremenilnih izjav ni preverilo z zaslišanjem njihovih avtorjev, je kršilo 22. in 29. člen URS (oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP) v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1. C.

16. Glede na ugotovljeno kršitev 22. in 29. člena URS v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka. Sodišče bo moralo zaslišati storilca ter avtorje obremenilnih izjav ter storilcu omogočiti, da pri izvajanju dokazov aktivno sodeluje.

(1) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999. (2) V zvezi s tem glej: Galič, A., v: Šturm, L., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2011, str. 305 in naprej.

(3) Glej npr. odločbo ESČP Suhadolc proti Sloveniji z dne 17. 5. 2011. (4) Odločba z dne 29. 9. 2011. (5) Tako tudi v odločbi Jussila proti Finski z dne 23. 11. 2006. (6) Glej peti odstavek 65. člena ZP-1. (7) Tako Sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 107/2012 z dne 18. 12. 2012, točka 9. (8) Glej odločbo Jussila proti Finski z dne 23. 11. 2006, točka 42. (9) Tako tudi odločba ESČP Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2013. (10) Odločba z dne 28. 2. 2013. (11) V zvezi s tem glej odločbo ESČP Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2012. (12) Odločba ESČP Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011, točka 37.